Alojzij Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Zgornjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem materi Mariji Grozde in očetu Francu Udovču kot nezakonski otrok. Mati je delala kot dninarica. Leta 1927 se je poročila s Francem Kovačem, vendar Lojze ni smel na poroko in ne na novi materin dom; moral je ostati pri sorodnikih, čeprav si je želel k materi. Pozneje, ko je Lojze napredoval v šoli, mu je očim postal bolj naklonjen.
Po materini poroki je zanj skrbela teta Ivanka. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je sama odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Na gimnaziji se je uveljavil kot literarni ustvarjalec. Postal je иlan dijaške Katoliške akcije in sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se še bolj zaostrile, ko se je začela vojna. Za Lojzeta je napoиil čas osebne poklicne odločitve. Ni se vključeval v dnevno politiko, ampak je svojo pot iskal v molitvi, ki jo je zdruћeval z delom za druge.
Med počitnicami, pred zadnjim srednješolskim letom, se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja in obiski niso bili preprosti. Kljub dobronamernim svarilom pa se je za obisk odločil in zaprosil za dovolilnico. Iz Ljubljane se je odpravil konec leta 1943. Najprej se je oglasil v Strugah pri prijatelju. Na petek 1. januarja 1943 je bil pri maši v Cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Tam je izvedel, da z vlakom ne more naprej, ker je bila proga poškodovana, zato je hotel iti do Mirne peš. Med potjo je prisedel na neki voz. Pri prvi hiši na Mirni ga je prijela partizanska straža. Pri njem so našli latinski misal, molitvenik Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o Fatimi. Z zasliševanjem so nadaljevali v bližnji gostilni. Grozdeta so sumili za vojnega obveščevalca in ovaduha (zaradi italijanske dovolilnice in verske literature). Po mučenju in hitrem sojenju je bil Grozde usmrčen. Njegovo truplo so 23. februarja našli šolarji. Prepeljali so ga v sosednji Šentrupert, kjer je komisija naredila zapisnik. Grozdetovo truplo so potem pokopali na pokopališču v Šentrupertu, saj ga zaradi razmer tistih dni ni bilo mogoče peljati v domačo župnijo Tržišče.
Ob 50. obletnici Grozdetove smrti je Nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo.
- marca 2010 pa je prišla iz Rima novica, da je papež potrdil dekret o mučeništvu Lojzeta Grozdeta. Tega dne je namreč sprejel v avdienco prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, nadљkofa Angela Amata, in potrdil objavo odloka o Grozdetovem mučeništvu. S tem dekretom je dano dovoljenje za beatifikacijo, ki je bila 13. junija 2010 na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju. Lojze Grozde je bil kot drugi Slovenec (prvi je Anton Martin Slomšek) uradno razglašen za blaženega. V papeževem imenu ga je razglasil državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Beatifikaciji je prisostvovalo med 30.000 in 40.000 vernikov.
Novomeška škofija je prvi Grozdetov god praznovala v znamenju prenosa njegovih relikvij iz pokopališča v Šentrupertu v cerkev Matere Božje na Zaplazu, ki je sicer glavna romarska pot škofije. Že tri dni prej, od 24. do 26. maja, so relikvije romale v župnije Tržišče, Šentrupert in Mirna. Osrednja slovesnost se je začela 27. maja 2011 ob 19. uri z mašo in blagoslovom nove »Grozdetove kapele« ter s slovesnim sprejemom relikvij. Sledilo je nočno čaščenje. Naslednji dan dopoldne je bila maša, po njej pa položitev relikvij v kamniti oltar kapele. Kapelo je z mozaikom opremil pater Marko Ivan Rupnik. Celotna prireditev je potekala pod geslom “Srce se ne boji”.