{"id":1775,"date":"2017-04-03T09:02:05","date_gmt":"2017-04-03T07:02:05","guid":{"rendered":"http:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/?p=1775"},"modified":"2017-04-03T09:02:05","modified_gmt":"2017-04-03T07:02:05","slug":"sveta-trojica","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/?p=1775","title":{"rendered":"SVETA TROJICA"},"content":{"rendered":"

Vzeto iz spletne strani Zakladnica Teolo\u0161kega hr\u010dka<\/h2>\n

SVETA\u00a0 TROJICA<\/h2>\n
Uvod
\n<\/strong>V tej nalogi bom nekoliko podrobneje\u00a0opisal zakaj je pojem “Sveta Trojica” v kr\u0161\u010danski veri tako pomembna sestavina na\u0161ega verovanja. Okoli te besedne zveze se vse vrti in v njej se vse osredinja ter dosega svojo izpolnitev.<\/p>\n

Sveta Trojica, torej O\u010de, Sin in Sveti Duh, zavzemajo osnovno mesto v\u00a0Nicejsko Carigrajski\u00a0veroizpovedi, ki jo kristjani molimo vsako nedeljo pri sveti ma\u0161i. Posku\u0161al bom predstaviti zgodovino in razvoj pojma Svete Trojice, hkrati pa predstavil tudi razli\u010dne poglede cerkvenih o\u010detov na ta pojem, saj so prav oni zaslu\u017eni, da se je oblikoval in ohranil zaklad vere, ki je ohranjen v veroizpovedi. Podatke bom \u010drpal iz obilice patristi\u010dne literature na to temo, obenem pa si pomagal z znanjem, ki sem ga \u017ee pridobil pri predmetu patrologija, kjer smo temu pojmu in razli\u010dnim kontroverzam okoli njega namenili kar precej pozornosti. Z izdelavo te naloge \u017eelim dose\u010di poglobitev vere in nadgraditi znanje, pridobljeno na predavanjih o doti\u010dni temi. Menim, da bi moral biti vsak teolog prva in verodostojna pri\u010da za Kristusa in njegov evangelij, to pa \u0161e toliko bolj velja za bodo\u010de duhovnike. Ker se zavedam, da Sveta Trojica daje kr\u0161\u010danski veri njeno bistveno uglasitev, \u017eelim tudi sam z izdelavo tega seminarskega dela odkriti ko\u0161\u010dek te \u010dudovite simfonije odnosov, hkrati pa se spustiti v pogovor s Sveto Trojico. \u010ce se izrazim s starozaveznim jezikom, \u017eelim “pokukati v presveto”, v skrivnost na\u0161e vere.<\/p><\/div>\n

\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0\u00a0 1.\u00a0 SVETOPISEMSKI TEMELJI POJMA SVETA TROJICA<\/p>\n

1.1 UVOD<\/p>\n

Uvodoma se bom osredoto\u010dil na iskanje odgovora na vpra\u0161anje ali ima pojem Sveta Trojica svoj izvor v svetem pismu ali ne. Svojo hipotezo nameravam dokazovati predvsem na podlagi citatov, ki vklju\u010dujejo navedeni termin ter razlage konteksta v katerem bo pojem Svete Trojice uporabljen.<\/p>\n

Najte\u017eje pri kr\u0161\u010danskem razumevanju pojma Svete Trojice je dejstvo, da ne poznamo na\u010dina, kako bi Sveto Trojico mogli ubesediti. Kr\u0161\u010danski Bog je namre\u010d, kot pravi sveti Avgu\u0161tin, “druga\u010de druga\u010den”, kot smo mi to sposobni dojeti. V bistvu lahko na\u0161 slabotni razum samo poni\u017eno prizna, da je Sveta Trojica velika skrivnost. Sveto pismo u\u010di, da je O\u010de Bog, da je Jezus Bog in da je Sveti Duh tudi Bog. Po drugi strani pa Sveto pismo u\u010di, da je Bog en sam, kar se marsikomu na prvi pogled sli\u0161i povsem protislovno. \u00a0O odnosih med osebami v Trojici se je \u017ee zelo veliko razglabljalo v zgodovini \u00a0cerkvenih O\u010detov, sam pa bom o tem ve\u010d pisal v drugem delu.<\/p>\n

Izraz Sveta Trojica nikjer v Svetem pismu ni dobesedno uporabljen, zato se morda zdi \u010dudno, da bi mogel imeti podlago ravno v Svetem pismu. Vendar v isti knjigi lahko najdemo tudi podobne primere pojmov, ki prav tako niso bili dobesedno uporabljeni, a kljub temu obstajajo. Poglejmo naprimer besedo “dedek”: nikjer v Svetem pismu je ne bomo zasledili, pa vseeno vemo, da je Sveto pismo prepleteno z osebami in njihovimi to\u010dno dolo\u010denimi medsebojnimi vezmi iz katerih se da razbrati, da je bil Abraham Jakobov dedek. Podobno je z izrazom Sveta Trojica.<\/p>\n

1.2 BOG JE EN SAM<\/p>\n

Kljub razli\u010dnim kontekstom, v katerih je v Svetem pismu mo\u017eno govoriti o Sveti Trojici, vedno velja, da je Bog en sam. Sveto Trojico sestavljajo tri koeksisten\u010dne osebe. Navedel bom nekaj citatov, ki bodo povedano potrdili: 1Mz1,1; 1,26; “Bog je rekel: Naredimo \u010dloveka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, \u017eivini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!” 3,22; 11,7; Iz 6,8; 48,16; 61,1; Mat 3,16-17; 28,19 “Pojdite torej in naredite vse narode za moje u\u010dence: kr\u0161\u010dujte jih v imenu O\u010deta in Sina in Svetega Duha.” 2 Kor 13,14. V 1Mz 1,26, je uporabljen mno\u017einski glagol “Elohim”, kar pomeni Gospod. V drugem, tretjem, \u010detrtem in petem navedku, ki sem jih zgoraj na\u0161tel, pa je uporabljen mno\u017einski zaimek “mi”. Glagol Elohim in zaimek mi sta mno\u017einska. V angle\u0161\u010dini se uporablja ednina in mno\u017eina, medtem ko se v hebrej\u0161\u010dini uporabljajo vsa tri \u0161tevila, torej ednina, dvojina in mno\u017eina. Dvojina se uporablja takrat, ko govorimo o dveh stvareh, v hebrej\u0161\u010dini pa takrat, ko govorimo o parih o\u010di, u\u0161es itd. “Elohim” in “mi” pa se nana\u0161ata na mno\u017eino, torej na tri ali ve\u010d oseb.<\/p>\n

1.3 OSEBE V SVETI TROJICI<\/p>\n

Osebe v Sveti Trojici so predstavljene poosebljeno, kar pomeni, da med seboj lahko govorijo, se pogovarjajo. Navedel bom nekaj zanimivih na\u010dinov komunikacije med njimi preko katerih bomo videli, da tisti, ki v Trojici govori, ne govori nujno o samem sebi, temve\u010d bi lahko govoril, oziroma govori, o drugih dveh \u010dlanih Svete Trojice. Primer za to je Iz 48,16; “Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim in pove\u017eem strte v srcu, da okli\u010dem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev”,61,1. V navedku govori Sin, nana\u0161a pa se na O\u010deta in Svetega Duha. V Iz 61,1 in Lk 4,14-19 pa na primer govori samo Sin. S tema dvema primeroma sem \u017eelel opozoriti\u00a0 na razlike med tremi osebami v Trojici. Osebe v Trojici se da razlikovati tudi na drug na\u010din. GOSPOD se razlikuje od Gospoda \u00a01 Mz 19,24; Oz 1,4. Bog Sin je druga\u010den od Boga O\u010deta. Ps 45,6-7; \u00a0 Heb1,8-9. Jezus govori s svojim O\u010detom o novem Tola\u017eniku Svetem Duhu. To pomeni, da se v molitvi nikoli ni pogovarjal sam s seboj, temve\u010d z Bogom O\u010detom, to je s prvo osebo Svete Trojice.<\/p>\n

1.4 BOG O\u010cE, BOG SIN, IN BOG SVETI DUH<\/p>\n

Naslednji citati nam bodo pokazali kako veliko Sveto pismo govori o tem, da je vsaka oseba v Trojici Bog, ne v eni, ampak v treh osebah: Jn 6,27; Rim 1,7; \u00a01 Pet 1,2. Navedeni citati potrjujejo O\u010detovo bo\u017eanstvo. Sledijo citati, ki potrjujejo Sinovo bo\u017eanstvo: Jn 1,1; Jn 14; Rim 9,5; Kol 2,9; Heb 1,8; \u00a01 Jn 5,20. In \u0161e navedki, ki potrjujejo bo\u017eanstvo Svetega Duha: Apd 5,3-4; \u00a01 Kor 3,16<\/p>\n

1.5 ODNOSI V TROJICI<\/p>\n

Sveto pismo nas med drugim pou\u010di, da obstaja med osebami v Trojici neka vrsta podrejenosti. Pravi namre\u010d, da je Sveti Duh podrejen O\u010detu in Sinu, Sin pa je podrejen O\u010detu. Na\u0161emu razumu pa je te\u017eje doumljivo in ostaja velika skrivnost to, da kljub podrejenosti oseb druga drugi vse dele\u017eijo na enaki meri svetosti. Posebej na Sina se v Trojici nana\u0161ajo tudi naslednji citati:\u00a0 Lk 22,42; \u00a0 Jn 5,36; 20,21; \u00a0 1 Jn4,14. Samo o Svetem Duhu kot \u010dlenu Trojice pa nam spregovorijo citati:\u00a0 Jn 14,16; \u00a014,26; \u00a015,26; \u00a016,7 in 16, 13-14.<\/p>\n

Sveto pismo nam tudi nekoliko bolj podrobno predstavi kak\u0161no vlogo ima posamezna oseba Trojice v celotnem na\u010drtu odre\u0161enja.<\/p>\n

1.6 O\u010cE<\/p>\n

O\u010de je vir vesolja: 1 Kor 8,6; in Raz 4,11. O\u010de je prav tako vir oziroma vzrok bo\u017ejega razodetja: Raz 1,1. Sveto pismo nam O\u010deta predstavi tudi kot vir zveli\u010danja: Jn 3,16-17. Prav tako nam O\u010deta predstavi tudi kot vzrok\u00a0 Jezusovih \u010dlove\u0161kih del: Jn 5,17; \u00a014,10. Skratka, vse kar je Jezus na Zemlji u\u010dil in izvr\u0161eval je delal v popolnem soglasju s svojim O\u010detom.<\/p>\n

1.7 SIN<\/p>\n

Sin je v celotnem Svetem pismu predstavljen kot posrednik po katerem O\u010de izvr\u0161uje svoja dela. Prvo delo, ki ga O\u010de izvr\u0161i po Sinu, je delo stvarjenja in ohranjanja vesoljstva v bivanju. O tem nam spregovorijo naslednji odlomki: \u00a01 Kor 8,6; Jn 1,3; Kol 1,16-17. O\u010de se nam je po Sinu tudi dokon\u010dno razodel, o \u010demer pri\u010dajo odlomki Jn 1,1; Mt 11,27; Jn 16,12-15 in Raz 1,1. Bog O\u010de je po svojem ljubljenem Sinu izvedel, \u010de lahko tako re\u010dem, tudi na\u0161e odre\u0161enje in zveli\u010danje. Sin je bil namre\u010d poslan od O\u010deta v na\u0161e odre\u0161enje, da bi mi zmogli za\u017eiveti odre\u0161eno. O tej \u010dudoviti skrivnosti na\u0161e vere nam spregovorijo odlomki 2 Kor 5,19; Mt 1,21 in Jn 4,42.<\/p>\n

1.8 SVETI DUH<\/p>\n

Tudi Sveti Duh ima svojo vlogo v stvarjenju, bo\u017ejem razodetju, na\u0161em odre\u0161enju ter pri soizvr\u0161evanju vsega, kar je Jezus na Zemlji delal in u\u010dil. Sveti Duh in njegova vloga pri stvarjenju se da prepoznati v naslednjih odlomkih: 1 Mz1,2; “Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala\u00a0 nad globinami in duh Bo\u017eji je vel nad vodami.” Job 26,13; “Ob njegovem dihu se je zvedrilo nebo, njegova roka je prebodla hitro ka\u010do.” Ps 104, 30. “Po\u0161lje\u0161 svoj dih, ustvarjena so, in prenovi\u0161 obli\u010dje zemlje.” Sveti Duh in njegova vloga v bo\u017ejem razodetju pa se da razbrati iz naslednjih citatov:\u00a0 Jan 16,12-15; Ef 3,5; “Ljudem prej\u0161njih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom.” 2 Pt 1,21. Sveti Duh pa je povezan tudi z na\u0161im zveli\u010danjem, o \u010demer spregovorijo naslednji odlomki:\u00a0 Jn3,6; \u00a0Tit 3,5; “…nas je re\u0161il, a ne zaradi del pravi\u010dnosti, ki bi jih storili mi, temve\u010d po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.” \u00a01 Pt 1,2. \u00a0Zagotovo pa je Duh navzo\u010d tudi pri vsem Jezusovem delovanju in govorjenju, kar je razvidno iz odlomkov Iz 61,1; \u00a0in Apd 10,38: “Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z mo\u010djo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela, ter ozdravljal vse, ki so bili pod hudi\u010devo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.”<\/p>\n

SKLEP<\/p>\n

Ob sklepu prvega dela lahko zaklju\u010dimo Kljub temu, da se termin Sveta Trojica v Svetem pismu ne uporablja dobesedno, pa veliko \u0161tevilo navedenih citatov, ki posredno govorijo o njem, dokazuje kako globoke korenine ima termin Sveta Trojica v Svetem pismu. \u010ceprav ne prav z besedama “Sveta Trojica”, pa vendarle. Bilo bi namre\u010d nenavadno, da bi en Bog, pa \u010deprav v treh osebah, nikoli ne bil imenovan kot avtor te knjige in njen lastni temelj. Da tekst sam po sebi ne bi bil tako dolgo\u010dasen, sem poleg navedkov izpisal \u0161e nekatere izmed mnogih citatov, ki potrjujejo zgornjo ugotovitev.<\/p>\n

2. DEL: \u00a0SVETA TROJICA: POIMENOVANJE IN RAZVOJ POJMA V PATRISTIKI<\/p>\n

UVOD<\/p>\n

V drugem delu te naloge \u00a0predstavljam zgodovinski oris razvoja pojma Svete Trojice. Podlaga za to nam bodo koncili, ki so govorili o Sveti Trojici. Predstavil pa bom tudi nekatere najbolj pomembne cerkvene o\u010dete, ki so zaslu\u017eni, da se je razvil nauk o Sveti Trojici kakor ga poznamo danes. Na koncu bom dodal \u0161e en patristi\u010dni tekst, ki govori o tej temi in ga posku\u0161al nekoliko razlo\u017eiti.<\/p>\n

2.1 ZAMETKI TRINITARI\u010cNEGA \u00a0VPRA\u0160ANJA<\/p>\n

Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je prvi, ki odpre temo o Sveti Trojici, in sicer v za\u010detku \u010detrtega stoletja. Je pameten in \u017eeli poenostaviti nekaj stvari v teologiji, zato se loti tudi poenostavljanja \u00a0pojma Svete Trojice. Njegova poenostavitev se imenuje SUBORDINACIONIZEM – stopni\u010dke. Arij pravi, da je Sin pod O\u010detom, oziroma je O\u010detu subordiniran, podrejen. Ker \u017eeli svoje prepri\u010danje utemeljiti, se sklicuje na svetopisemski citat, kjer Jezus pravi: “O\u010de je ve\u010dji od mene.” Jn (14,28)
\nArij \u0161e naprej izvaja tezo in zagovarja mnenje, da je Sin “mlaj\u0161i” od O\u010deta. Arij je prepri\u010dan, da Sina ni bilo, to je po Arijevo treba razumeti zunaj \u010dasovnega oziroma v nad\u010dasovnem smislu. O\u010de po Arijevem prepri\u010danju naredi, oziroma rodi, Sina. Sin je zato srednik stvarjenja in podrejen O\u010detu. Arij predstavi Sina kot stvarnika, ki ustvari svet in \u010das. Po Arijevo Sin ni pravi Bog, \u010deprav je Bog. To se morda sli\u0161i nasprotujo\u010de, vendar Arij ne zanika Jezusovega bo\u017eanstva, ne postavlja pa ga na isto raven kot O\u010detovo bo\u017eanstvo. Sin ima po njegovem manj bo\u017eanstva kot O\u010de. Zaradi vsega na\u0161tetega je za Arija pravi Bog \u0161e vedno Bog O\u010de.<\/p>\n

2.2 NA POTI DO NICEJSKEGA KONCILA<\/p>\n

Prvi, ki je opazil nepravilnost Arijeve razlage, je bil njegov \u0161kof Aleksander. Ker Arij \u0161e naprej vztraja pri svojem prepri\u010danju, za\u010dne problem dobivati ve\u010dje razse\u017enosti, zato jih opazi celo cesar Konstantin, ki mu situacija ni v\u0161e\u010d. \u0160kofom uka\u017ee naj problem re\u0161ijo, on pa bo podpisal kar bodo sklenili. Tako bo koncilski odlok dobil mo\u010d zakona, pa tudi verska koherentnost, na katero je Konstantin s kr\u0161\u010danstvom stavil, ne bo ogro\u017eena. Zbrali so se v Niceji blizu Carigrada, leta 325.<\/p>\n

2.3 NICEJSKI KONCIL IN POKONCILSKO DOGAJANJE<\/p>\n

Klju\u010dni izraz za opredelitev Svete Trojice na koncilu je HOMO- OUSIOS (enakobistven). O\u010de in Sin sta enega bistva, HOMOUSIOI. Izraz koncilskim o\u010detom predstavlja problem ker ga ni v Svetem pismu, saj izraz prihaja iz posvetne govorice in pomeni “ista snov”, oziroma imeti isto imetje, blaginjo. Pojma “Ousia”, ki pomeni “bistvo”, na tem koncilu \u0161e niso poznali. Pojem s filozofskega podro\u010dja razlo\u017ei kaj je tisto eno, kar je enako v razumevanju troedinega Boga. Arij je na koncilu obsojen, ostane brez \u017eupnije, zato se zate\u010de k prijateljem, ki postanejo “arijanci”. Ker \u0161kofje in cesar hitro pozabijo kaj so se dogovorili na koncilu, pride do velike \u00a0neurejenosti v poimenovanju pojmov. Cesar Konstantin raj\u0161i podpre logiko subordinacionizma, kot pa enega bistva. Problem je v tem, da se Zahodni cesar vtika v probleme Vzhodne Cerkve. Takrat je bilo namre\u010d politi\u010dno zelo raznoliko ozra\u010dje, saj so cesarstvu zaradi njegove velikosti vladali kar \u0161tirje cesarji. Tako je dolo\u010dil cesar Deoklicijan z reformo. \u010ceprav je problem koncila formalno re\u0161en, se z njim ne strinjajo vsi – nekateri bi raje dobili bolj svetopisemski izraz, kot je “homousioi”, za eno bistvo. Posledi\u010dno se sklicujejo sinode, med katerimi nekatere Nicejo potrjujejo, druge so na strani arijanizma in subordinacionizma. Nastane zmeda, oblikujejo pa se tudi razli\u010dni izrazi, s katerimi razli\u010dne veje arijanizma oblikujejo svoje poglede na eno bistvo med O\u010detom in Sinom. Poznamo tri veje arijancev: zmerni, manj zmerni in orto radikalni. Zmerni arijanci uporabljajo izraz “HOMOJOUSIOS” – podobno bistvo za O\u010deta in Sina. Podoben izraz za podobno bistvo med O\u010detom in Sinom, “HOMOJOS”, uporabijo tudi zmerni arijanci. Orto radikalni arijanci pa pravijo, da je bistvo med O\u010detom in Sinom popolnoma “ANOMOJOS”, nepodobno.<\/p>\n

Na oder patristi\u010dne zgodovine v tem obdobju prideta dva o\u010deta,\u00a0ki vsak na svoj na\u010din in s svojim doprinosom razkrinkata nevarnost arijanizma in potrjujeta veljavnost Nicejskega koncila.<\/p>\n

2.4 ATANAZIJ ALEKSANDRIJSKI (295-373)<\/p>\n

Imenovali so ga tudi “nesmrtni”, in sicer zaradi njegove pravovernosti. Po mnenju Zahodne Cerkve velja za enega od stebrov Cerkve. Bori se proti arijancem. Bil je tajnik Arijevega \u0161kofa Aleksandra in kasneje njegov naslednik, kot Aleksandrijski \u0161kof. O tem, kako veliko vlogo je imel, pri\u010da \u017ee podatek, da je bil petkrat izgnan od tega dvakrat na Zahod. To mu da prilo\u017enost, da je tudi Zahod seznanil z Vzhodnimi problemi. Pisal je govore, med katerimi posebno mesto zavzema govor “O U\u010dlove\u010denju”, v katerem obra\u010duna z arijanci, ki trdijo, da bo\u017eje u\u010dlove\u010denje ni bo\u017eansko, posledi\u010dno pa trdijo, da je Sin manj od o\u010deta, Bog po njihovo ni rojen, oziroma se ne more roditi. Zlasti pomemben je njegov nauk ker zavrne Arija, ki pravi da je Sin srednik stvarjenja. Atanazij na kratko pove da je Trojica v celoti tista, ki ustvarja, ona je stvarnik vsega. \u00a0Trdi tudi, da je Sin rojen na isti stopnji bo\u017eanstva kot O\u010de, Sin je sove\u010den z O\u010detom. O\u010de rojeva Sina in mu daje bivanje. Zato je potreben odnos med njima. Oba sta od vekomaj.<\/p>\n

2.5 HILARIJ IZ POITIERSA (300-367)<\/p>\n

Tudi on se trudi, da bi Zahod seznanil z arijanisti\u010dno problematiko, \u00a0ki je na za\u010detku ne pozna dobro – ve, da je proti arijancem, ne ve pa to\u010dno zakaj. Kasneje je izgnan na Vzhod kjer \u0161tudira teologijo ter se s tem spozna s trinitari\u010dno problematiko. Zahod dobi z njim prvo delo o Sveti Trojici in trinitari\u010dnih problemih.<\/p>\n

2.6 \u00a0KAPADO\u010cANSKI O\u010cETJE IN CARIGRAJSKI KONCIL<\/p>\n

Za popolno razumevanje \u00a0trinitari\u010dne dispute moramo \u00a0omeniti \u0161e Kapado\u010danske o\u010dete ter njihov prispevek k dokon\u010dni re\u0161itvi in razumevanju pojma Svete Trojice kakor ga poznamo danes. Kapado\u010danski o\u010detje so bili trije bratje: Bazilij Veliki, Gregorij iz Nise ter Gregorij Nazian\u0161ki. Vsem trem je skupno, da sooblikujejo podobo meni\u0161tva, so pa tudi navzo\u010di in vplivajo na dokon\u010dno podobo oziroma formulo nicejske veroizpovedi, znotraj katere jih \u0161e posebej mo\u010dno zaposluje trinitari\u010dno vpra\u0161anje. Temu je posve\u010den tudi Carigrajski koncil, ki se odvija leta 381.<\/p>\n

2.6.1 \u00a0BAZILIJ VELIKI (330-379)<\/p>\n

Je eden velikih Vzhodnih o\u010detov. Ker izhaja iz svetni\u0161ke dru\u017eine, ki je tudi premo\u017ena, mu je omogo\u010dena dobra izobrazba. Ko se vrne s \u0161tudija v Atenah se da krstiti, potem \u00a0gre v Egipt izkusit meni\u0161ko \u017eivljenje, ki ga tako prevzame, da tudi sam doma ustanovi meni\u0161ko \u010detrt, v kateri menihi laj\u0161ajo potrebe revnih in bolnih. Ker je izjemno sposoben, se poda tudi v politiko, ter ustanavlja nove \u0161kofije. Bori se proti arijanstvu in za edinost Cerkve. Kot ostala dva Kapado\u010dana spozna, da se je arijanstvo razvilo in postalo tako mo\u010dno zaradi nepoznavanja pojmov. Pojme zato razlaga in si prizadeva, da bi postali razumljivi, s \u010dimer naredi veliko delo na podro\u010dju teologije in pripravi temelje za Carigrajski koncil, na katerem pa ni prisoten, ker umre pred letom 381.
\nNjegovo najpomembnej\u0161e delo nosi naslov “O Svetem Duhu”. V tem delu predvsem odgovarja na napa\u010dni arijanski subordinacionizem. Ta v tem \u010dasu dobi \u0161e tretjo stopnico in pripadajo\u010do razlago o njej. Arijanci namre\u010d zagovarjajo prepri\u010danje, da je sveti Duh ustvarjenina Logosa, se pravi Sina. Bazilij zavrne to zmoto in oblikuje pravilno trinitari\u010dno doksologijo. Sam navede dve pravi verziji: O\u010de po Sinu v Svetem Duhu ali pa O\u010de in Sin in Sveti Duh. Vsebina dveh navedenih primerov \u00a0trinitari\u010dne doksologije je naslednja: vsi trije so med seboj homousioi, enega bistva.
\nKot teolog, Bazilij zlasti razlaga pojme. Definira pojme “OUSIA” in “HYPOSTATIS”. Kot sem \u017ee omenil, Niceja \u0161e ni poznala teh dveh pojmov. Najpomembneje je to, da gre pri Sveti Trojici za tri osebe, hipostaze, ki se nahajajo v eni bitnosti. Bazilij razlo\u017ei tudi pojem “HOMOUSIOS”, ki pomeni “enost bo\u017eanstva”. O\u010de in Sin namre\u010d ne pomenita eno in isto, gre za to da sta O\u010de in Sin dve razli\u010dni hipostazi z eno ousio.<\/p>\n

2.6.2 \u00a0GREGORIJ NAZIAN\u0160KI (330-390)<\/p>\n

Za Gregorija lahko re\u010demo, da je bil Bazilijev najbolj\u0161i prijatelj in odli\u010den govornik, druga\u010de pa ni tip voditelja, je bolj humanist. Njegov o\u010de ga proti njegovi volji posveti v \u0161kofa, metropolit Bazilij pa ga nastavi v neko obrobno \u0161kofijo, in se s tem Gregoriju zameri. Leta 379 je po Bazilijevi smrti poklican za \u0161kofa v Carigrad, kjer postane du\u0161a Carigrajskega koncila, ki se sprva za\u010dne kot sinoda. Pi\u0161e pisma, govore in pesmi. V nauku se v ve\u010dini naslanja na Bazilija, definira odnose v Trojici in za\u010dne uporabljati izraz, da Sveti Duh izhaja iz O\u010deta. Zagovarja bo\u017eanskost Svetega Duha ki je Bog in konsubstancialen z O\u010detom in Sinom.<\/p>\n

2.6.3 GREGORIJ IZ NISE (335- 390)<\/p>\n

Je mlaj\u0161i brat Bazilija Velikega. Kot mladeni\u010d postane lektor, kasneje se tudi poro\u010di, a se z \u017eeno na koncu sporazumno razideta, on pa oddide v samostan. Proti svoji volji postane \u0161kof v Nisi in je tudi pomemben \u010dlan Carigrajskega koncila, skupaj z ostalima dvema Kapado\u010danoma. Po Bazilijevi smrti dobi svoj prostor pod soncem kot teolog in mistik, teolo\u0161ko presega oba Kapado\u010dana in si v svojem delu predvsem prizadeva, da bi med seboj do prave mere povezal filozofijo in teologijo – filozofijo vidi kot oporo teologiji. V trinitari\u010dni teologiji zagovarja enost narave v bo\u017ejem delovanju navzven in razli\u010dnost znotraj v odnosih.<\/p>\n

2.7 AVGU\u0160TIN HIPONSKI (354-430)<\/p>\n

Tudi vsestransko nadarjeni in predvsem z \u017eivljenjskim spreobrnenjem zaznamovani sveti Avgu\u0161tin je dodal svoj velik del k trinitari\u010dnemu vpra\u0161anju. Napisal je svoje veliko delo “De Trinitate”, ki ga pi\u0161e celih 22 let. Obsega 14 knjig in \u0161e petnajsto, ki je povzetek vseh prej\u0161njih. Ker je ta njegov tekst po dovr\u0161enosti in odli\u010dnosti brez primere, se njegovi u\u010denci odlo\u010dijo, da ga bodo razmno\u017eevali in prepisovali, da bi bilo la\u017eje dostopno. To Avgu\u0161tinu ni bilo v\u0161e\u010d, a so ga kljub temu prepri\u010dali, da je delo po prekinitvi pisanja tudi dokon\u010dal in dvanajstim knjigam dodal \u0161e dve in povzetek vseh v zadnji. Avgu\u0161tin pi\u0161e delo tako, da izhaja iz veroizpovedi, i\u0161\u010de pa tudi namige v Svetem Pismu, doda logiko, ki mu je v pomo\u010d pri izdelavi zaklju\u010dkov ter kon\u010dno \u0161e psiholo\u0161ko prodornost. Na koncu vsega tega velikanskega prizadevanja pride do skromnega uvida, ki nam je lahko za zgled kadar bi hoteli Sveto Trojico ujeti v na\u0161e nezadostne predstave. Pravi namre\u010d, da Svete Trojice ne moreta razlo\u017eiti ne filozofija niti teologija, ker je in bo vedno ostala skrivnost.<\/p>\n

2.7.1 O TROJICI RAZDELITEV DELA<\/p>\n

Prve \u0161tiri knjige razlagajo enost Boga v treh osebah po Svetem pismu. V peti, \u0161esti in sedmi knjigi spekulativno, filozofsko, obravnava trinitari\u010dne dogme, skupaj z relacijskim naukom, to je naukom o odnosih v Trojici. \u00a0V osmi knjigi preide na misti\u010dno spoznavanje Boga in sicer z uporabo nekaterih pojmov: Boga predstavlja kot “resnico, dobroto, pravi\u010dnost in ljubezen”. \u00a0Knjige od 9-14, tako kot vse dotedanje skupaj, ka\u017eejo Avgu\u0161tinov izvirni na\u010din pisanja. Pri pisanju se opira na vse, kar je o tej temi napisano v latin\u0161\u010dini in tudi na nekatere gr\u0161ke prevode. Avgu\u0161tinova izvirnost pisanja se ka\u017ee v tem, da tudi v \u010dloveku, ki je ustvarjen po Bo\u017eji podobi, i\u0161\u010de nekaj trinitari\u010dnega.<\/p>\n

2.7.2 \u00a0AVGU\u0160TINOVE PRIGODE OB PISANJU O SVETI TROJICI<\/p>\n

Besedilo, ki se nahaja spodaj, sem vzel iz uvoda k prvi knjigi o Trojici. Natan\u010dneje, besedilo je del pisma ki ga je Avgu\u0161tin pisal \u0161kofu Avreliju v Kartagino, v katerem mu razlaga dogodke, ki so se mu pripetili ob pisanju njegovega dela. Besedilo sem prevedel v sloven\u0161\u010dino na podlagi angle\u0161kega prevoda originalnega besedila, ki je pisano v latin\u0161\u010dini.<\/p>\n

“Nekaj let sem pre\u017eivel v pisanju petnajstih knjig ki zadevajo Trojico, ki je Bog. Ko \u0161e nisem kon\u010dal trinajste knjige, so nekateri, nestrpni da bi imeli knjigo in so \u010dakali dlje \u010dasa kot so mogli prenesti, vzeli knjigo in to v nedokon\u010danem stanju, takem kot je nisem imel namena predstaviti, ko bi jo izdal sam. Takoj ko sem odkril, da imajo knjige \u0161e druge kopije, sem bil sprva odlo\u010den, da je ne objavim sam, temve\u010d da ugotovim kaj se je zgodilo z nekim drugim delom. Zaradi nujne pro\u0161nje bratov, katerim ne morem ni\u010d odre\u010di, pa sem jo popravil kolikor se mi je zdelo potrebno, jo kon\u010dal in jo objavil z zbirko na za\u010detku pisma, ki sem ga pisal pre\u010dastitemu Avreliju, \u0161kofu Kartagine in v katerem sem predstavil kaj se je zgodilo, kaj sem imel namen narediti sam od sebe in v kaj me je prisilila ljubezen do mojih bratov.”<\/p>\n

KOMENTAR: \u00a0Besedilo, ki sem ga vzel iz uvoda k Avgu\u0161tinovemu delu O Trojici, nam lepo pri\u010da kako so delo cenili \u0161e preden je nastalo. To je \u0161e dokaz ve\u010d, da je tisto, kar je Avgu\u0161tin v njem razlagal nekaj nad\u010dasovnega, nekaj kar je v bistvu skrivnost. Skrivnost, ki nas vabi, da k njenemu odkrivanju pristopimo poni\u017eno, z zavedanjem, da se Bog prevzetnim ustavlja, poni\u017enim pa daje milost, da ga vedno bolj prepoznavajo in \u017eivijo iz njegove troedine skrivnosti.<\/p>\n

ZAKLJU\u010cEK 2. DELA<\/p>\n

V tem drugem delu sem hotel pokazati predvsem zgodovinsko ozadje razvoja pojma Svete Trojice. Pri tem sem se opiral na dognanja najbolj pomembnih cerkvenih o\u010detov, ki so se v patristi\u010dni zgodovini posve\u010dali predvsem re\u0161evanju trinitari\u010dnega vpra\u0161anja. Zame je bila to dobra ponovitev in utrditev znanja iz patristike, obenem pa sem znova dobil ve\u010d veselja in zagona s katerima bom raj\u0161i prebral kak\u0161en patristi\u010dni tekst ve\u010d. Osnove na\u0161e vere moram namre\u010d vedno imeti pred o\u010dmi, v srcu in glavi. Dodal sem \u0161e \u00a0kraj\u0161i tekst o tej temi, da bomo malo vstopili \u00a0v na\u010din misli kakor so jo pisali o\u010detje in nam jo zapustili kot dedi\u0161\u010dino, iz katere kristjani lahko vedno \u010drpamo.<\/p>\n

SPLO\u0160NI ZAKLJU\u010cEK IN POVZETEK
\n<\/strong>
\nNa koncu tega seminarskega dela bom podal \u0161e nekak\u0161en splo\u0161en zaklju\u010dek ter posku\u0161al izlu\u0161\u010diti sporo\u010dilo o izbrani temi.
\nNaloga sama sestoji iz dveh delov, svetopisemskega in patristi\u010dnega. Pod navedenima vidikoma sem tudi sam predstavil izbrano temo naloge. Bistveno sporo\u010dilo svetopisemskega dela, ko sem imel nalogo da v Svetem pismu najdem temelje za pojem Svete Trojice, je naslednje: morda presenetljivo, vendar resni\u010dno, pojma Sveta Trojica kot takega v Svetem pismu ne bomo na\u0161li. Na podlagi povedanega bi lahko naredili hitri zaklju\u010dek, da sam pojem ne temelji na Svetem pismu, kar pa \u0161e zdale\u010d ne dr\u017ei, kar sem dokazoval predvsem z velikim \u0161tevilom svetopisemskih navedkov, ki nam govorijo o razli\u010dnih prispevkih, ki jih je imela vsaka oseba v Trojici v zgodovini odre\u0161enja. Tu mislim, \u010de povem raz\u010dlenjeno, na prispevek Boga O\u010deta pri stvarjenju, zaradi katerega ga imenujemo tudi Stvarnik, Boga Sina, ki ga zaradi njegove odre\u0161ilne smrti imenujemo tudi Odre\u0161enik, ter Boga Svetega Duha, ki ga zaradi njegove vloge pri zgodovini odre\u0161enja imenujemo tudi Tola\u017enik, se pravi tisti, ki vernim pomaga razbirati bo\u017ejo voljo za njihova \u017eivljenja. Vendar tega ne po\u010dne lo\u010deno od odnosa z ostalima dvema v Trojici. Kratko povedano, odnosi v Trojici nam ostajajo skrivnost, tako kot je skrivnost Trojica sama.<\/p>\n

Kako pomembno je, da bi nekaj vendarle povedali o Sveti Trojici, so se zavedali cerkveni o\u010detje. Njim, ter zgodovinskemu pregledu razvoja pojma Trojice, sem posvetil drugi del te naloge. Pojem je v zgodovini za\u010del pridobivati na pomenu z oblikovanjem Nicejsko Carigrajske veroizpovedi. Da bi razumeli kako \u0161iroka je tema oblikovanja pravila prave vere, kar je pravzaprav veroizpovedni obrazec, sem se temu tudi dokaj podrobno posvetil, vendar ne v celoti, pa\u010d pa z vidika obravnavanega pojma. Podrobno sem predstavil vse koncile, ki so vodili k dokon\u010dnemu oblikovanju veroizpovedi. Du\u0161e teh koncilov so bili pravoverni stebri cerkve, kot so Kapado\u010danski o\u010detje ter veliki sveti Avgu\u0161tin. Oni so v najve\u010dji meri zaslu\u017eni za oblikovanje pravilnih pojmov, ki razlagajo odnose v Trojici. Prav tako pa so se morali soo\u010diti s krivoverskimi nevarnostmi, ena najve\u010djih je zagotovo bila arijanizem.<\/p>\n

Bistveno sporo\u010dilo celotne naloge vidim v tem, da sem se lotil razlaganja osrednje skrivnosti kr\u0161\u010danskega verovanja, in pri\u0161el do spoznanja, da sem se lotil teme, ki je v bistvu skrivnost. Tega so se zavedali tako cerkveni o\u010detje, ki so bili modrej\u0161i kot sem jaz, pa so kljub temu znali ohraniti pravo mero poni\u017enosti pred troedino skrivnostjo. Naj nam bodo v tem trajen zgled, kadar bi \u017eeleli Boga uloviti v na\u0161e nezadostne miselne predstave.<\/p>\n

VIRI<\/p>\n

    \n
  1. Sveto Pismo\u00a0 SSP<\/li>\n
  2. Kaj o Sveti Trojici u\u010di Sveto pismo http:\/\/www.gotquestions.org\/Slovenscina\/Trojica.html<\/li>\n
  3. Zapiski pri predmetu Patrologija<\/li>\n
  4. Strle, Anton; Vera Cerkve; Mohorjeva dru\u017eba Celje; 1997<\/li>\n
  5. KKC; Dru\u017eina d.o.o. Ljubljana; 2008<\/li>\n
  6. http:\/\/www.newadvent.org\/fathers\/130101.htm<\/li>\n<\/ol>\n<\/div>\n
    Peter Stele<\/strong><\/div>\n
    <\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

    Vzeto iz spletne strani Zakladnica Teolo\u0161kega hr\u010dka SVETA\u00a0 TROJICA Uvod V tej nalogi bom nekoliko podrobneje\u00a0opisal zakaj je pojem “Sveta Trojica” v kr\u0161\u010danski veri tako pomembna sestavina na\u0161ega verovanja. Okoli te besedne zveze se vse vrti in v njej se … Beri naprej →<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":2218,"featured_media":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[27],"tags":[],"class_list":["post-1775","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-kateheza-starsi"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1775","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/2218"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1775"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1775\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1777,"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1775\/revisions\/1777"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1775"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1775"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/natalijapodjavorsek.splet.arnes.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1775"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}