Kateheza je objavljena na strani UNIPAS. Pisana je kot kateheza za mlade, a je popolnoma primerna za starše- z minimalnimi prilagoditvami.
Kristjan v odnosu do sveta
»Mi posodiš zapiske? Zate vem, da imaš vse, meni pa jih pol manjka. Vrnem jutri!« Sošolka, popolnoma prepričana, da se ji bo prošnja izpolnila, gleda eno najbolj vestnih deklet v razredu. Ta se malo zamisli. Naj zapiske posodi ali ne? Kaj je v skladu s krščanskim naukom? Po glavi se ji v hipu zvrstijo vsi mogoči stavki: Pomagati je potrebno pomoči potrebnim; če te kdo prosi, mu daj ipd. Pa vendar se ji ni zdelo fer, da bi kar tako posodila zapiske sošolki, ki predavanj ni obiskovala zgolj zaradi lenobe. »Sreda ob osmih zjutraj – to je pa res prezgodaj,« je imela sošolka navado reči. Če ji posodim, bo vedno zamujala predavanja, saj bo vedela, da si lahko zapiske mirno sposodi par tednov pred izpitom. Pa je vendar ne želim tega naučiti. Kaj torej? Ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe …
***
Bližali so se božični prazniki. V bolnišnici so se zaposleni morali dogovoriti, kako si bodo med prazniki porazdelili dežurstva. »Za sveti večer bi res bila rada doma. Z možem in otroki bi bili radi skupaj,« se je oglasila mati treh majhnih otrok.
»Veliko nas ima družine, verjetno bi bili vsi radi v krogu svojih najdražjih,« je pripomnil eden od zdravnikov. Pogledi so se ustavili na mlajši zdravnici, samskega stanu. »Ti še nimaš družine. Najbrž bo tebi najlažje preživeti praznike v bolnišnici.« Seveda je razumela in pristala. A kaj, ko se je potem za vsake praznike zgodilo enako, da so kar njo določili za dežurstvo. Na tihem si je želela, da bi tudi sama kdaj imela prave praznike. A ko je pomislila na njihove družine, se ji je zdelo, da imajo najbrž res prednost. »Saj je lepo, če naredim kakšno žrtev za druge, kajne?« si je rekla.
***
Mnogo kristjanov se danes sooča s situacijami, ki človeka postavijo pred vprašanje: Kako ravnati, da bo moj odziv odraz krščanstva? Gre za situacije iz vsakdanjega življenja, kjer se znajdemo v stiski, saj kot kristjani nismo popolnoma prepričani, kateri odziv bi bil najprimernejši. Biti strog ali usmiljen? Odpustiti ali ob tem zahtevati tudi opravičilo oziroma povrnitev nastale škode? Javno/glasno obsoditi neko splošno sprejeto pravilo ali bo dovolj, če sam živim o vesti, drugi pa naj se odločajo po svoje? Izdati študentu, ki mu grozi brezposelnost, lažno zdravniško potrdilo, da bo lahko podaljšal status absolventa?
Takšne in podobne dileme nas soočajo z lastno vero. Pomagajo nam pri prečiščevanju živetega krščanstva in nas spodbujajo, da skupaj z drugimi iščemo odgovore na posamezno situacijo. Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom pravi: »Dobro je, če nam ljudje včasih nasprotujejo, če slabo in nepopolno sodijo o nas, četudi dobro delamo in z najboljšim namenom. To je velikokrat dobro za ponižnost in nas varuje nečimrnosti. Kadar nas ljudje zunaj malo cenijo in ne mislijo dobro o nas, tedaj namreč iskreneje iščemo Boga za svojo notranjo pričo«.
Sedaj, ko smo ugotovili, da ni nič narobe, ampak nam je celo v korist, če se kdaj soočimo s takšnimi situacijami, pa se malo bolj poglobimo v vprašanje, kako se v takšni dilemi odločiti. Kaj naj nam bo tisto vodilo, ki nam bo pomagalo k izbiri modre odločitve?
Imamo jasen nauk
Krščanski nauk se zdi preprost in jasen: Veruj v enega Boga, Neubijaj! Neprešuštvuj! Nekradi! Nepričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Mr 10,19 in Mr 19,19).
Pa vendar se nam včasih zdi, da si z zapovedmi ne moremo ali ne znamo pomagati. Poglejmo nekatere napačne misli/predstave, ki nam otežujejo zdrav odnos do soljudi.
Biti ponižen, biti potrpežljiv … je lahko to tudi greh?
Kristjan ve, da je Bog mogočen, velik in da je sam neznansko majhen pred Njim. Zato je krščanska drža do Boga povezana s ponižnostjo in strahom Božjim. V nekaterih primerih pa človek enako držo zavzame tudi v odnosu do soljudi. Trudi se biti ponižen, ne vsiljuje svoje volje, upošteva, kar drugi rečejo. Vendar takšna drža ni primerna v vseh situacijah. Bog je nezmotljiv, zato lahko popolnoma zaupamo Vanj in v Njegovo presojo, kaj je za nas najbolje. Človek pa ni nezmotljiv. Zato smo v odnosu do soljudi dolžni opozoriti na svari, za katere v vesti spoznamo, da niso dobre.
Ponižnost in prevelika potrpežljivost je lahko tudi napačna, če predstavlja le opravičilo za to, da se posamezniku ni potrebno izpostaviti. Delno so v Sloveniji tudi družbena situacija in dogodki iz preteklosti pripeljali do tega, da se je kristjanom težko izpostaviti in braniti svoj nauk. Slovenski katoličan je po besedah krovnega dokumenta »Pridite in poglejte:« »zaradi zapostavljanja, drugorazrednosti in sovražnega govora o Cerkvi velikokrat prestrašen, v sebi negotov in vase zaprt vernik. V družbenem okolju se pogosto ne počuti sproščenega in enakovredno sprejetega.«
Ali smem reči »Ne«?
Krščansko življenje si mnogi predstavljajo kot življenje, kjer je kristjan ljubeča oseba, vedno na voljo, vedno pripravljen pomagati, krivico voljno potrpi in iz srca odpusti tistim, ki ga žalijo. Mnogi si ob tem postavljajo vprašanja, kako naj kot kristjani postavljajo meje, ali smejo reči: »Ne!« in kako naj se postavijo zase.
Ta visoka in včasih nerealna pričakovanja pa so kristjanom navsezadnje v spodbudo, da vztrajamo pri svojih načelih in ne popuščamo v svojem krščanstvu.Niso pa namenjena temu, da bi kristjan postal perfekcionist, ki bi bil nezadovoljen in jezen, če mu kdaj ne uspe in podleže svojim slabostim. Bog nam namreč v vsakem trenutku daje možnost, da začnemo znova. Bistvo krščanstva je prav v prepričanju, da nas Bog neizmerno ljubi in nas sprejema takšne kot smo. Želi, da se bojujemo in vztrajamo do konca ter da Mu povsem zaupamo. Tudi kadar podležemo skušnjavi, je krščanska drža prav v tem, da vse izroča v božje roke.
Poglejmo si nekaj zgledov iz Jezusovega življenja in življenja prvih apostolov:
Jezus mu je odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš? (Jn 18,23)«
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. (Mt 38-40)«
»Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!« mu je rekel Pavel. »Tukaj sediš, da bi mi sodil po postavi, pa velevaš, naj me tolčejo mimo postave?(Apd 23,3)«
Naj bom vedno pošten in resnicoljuben?
Zdi se, da družba od kristjanov med drugim pričakuje, da se bodo ti držali zakonov, pošteno plačevali davke in se ne bodo vmešavali v državne zadeve.
Toda kako je pravzaprav s poštenostjo? Živeti pošteno pomeni spoštovati zakone, poleg cerkvenih tudi državne (razen v primeru, da kršijo temeljne vrednote krščanstva). Ob tem pa se odpirajo vprašanja glede dela na črno, (ne)izdajanja računov, širjenja negativnih informacij o drugih, glede pomoči in prepisovanja pri izpitih, vprašanje o upravičenosti uporabe laži v primeru, da bi s tem rešili življenje drugega, glede vpisovanja na izobraževalne institucije, ki je posameznik ne namerava obiskovati, potrebuje pa status, da mu ni potrebno plačevati zavarovanja …
Vprašajmo se, v kolikšni meri najprej sami živimo pošteno? Si tega sploh želimo? Mogoče se nam zdi, da lahko na nekaterih področjih zakone malo priredimo, pa bo to še vedno pošteno. Navsezadnje se tudi Jezus ni držal vseh zakonov. Po zakonih v soboto ne bi smel ozdravljati. Bolniki bi en dan še lahko počakali.In tudi Jožef, ki je bil pravičen mož, se ni držal zakona, po katerem bi moral »zatožiti« Marijo, ker je bila noseča. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. (Mt 1,19)«
Kako se torej odločati, bo presodil vsak po svoji vesti. Vsekakor pa udi mi nismo dolžni izpolnjevati zakonov, ki niso v skladu z našo vestjo. Ugovor vesti danes poznajo že mnoge stroke in v nekaterih poklicih (v vojski, zdravstvu) ga lahko uporabljamo.
Proti toku
Vera je v svojih načelih mnogokrat nasprotna družbenim praksam kot na primer individualizmu in potrošništvu. Poleg tega ima drugačen pogled na bogastvo, spoštuje življenje v vseh pogledih od spočetja do smrti, spodbuja solidarnost, zahteva pravičnost in resnico. Zato kristjan, kakor se zdi, s svojim življenjem pluje proti toku, zaradi česar je lahko deležen neodobravanja in nerazumevanja.
Zgledi iz Svetega pisma nas učijo:
V zgodbi preroka Jeremije, ki je celo življenje klical ljudi k spreobrnjenju, ti pa ga niso poslušali, zasledimo besede, ki mu jih reče Gospod, ko Jeremija obupuje nad svojim delom: »Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim. (Jer. 15,19)«
Kristus tudi govori: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. (Mr 13,13.)« »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. (Mt 10,34)« In še: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njivein ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. (Mr 10,29-30.«
Biti veren 24/7*
Zopet drugi menijo, da je vera privatna zadeva in svoje krščanstvo prakticirajo doma z molitvijo ter ob nedeljah z obiskom svete maše. Neprimerno pa se jim zdi, da bi se krščanstvo s svojim naukom vmešavalo v politiko in državne zadeve. Vero bi radi po vzoru individualistične miselnosti živeli sami, kakor sami želijo, drugi pa naj se zanje ne zmenijo (»Jaz se že z Bogom vse pogovorim, ne potrebujem župnika.«)
Jezus je res rekel: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. (Mt 6,6)« Rekel pa je tudi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. (Mt 18,20)«Tako je pokazal na pomen osebne in skupne molitve. Krščanstvo je religija občestva, skupnosti, in ne posameznika. Med seboj smo si bratje in sestre. Naša vera ne poteka le v odnosu jaz – Bog, pač se kaže tudi v odnosu do bližnjih: jaz – ti – Bog.»Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. (Jn 4,20)«
Strpnost – do katere mere
Kristjani se že zgodaj naučimo, da smo strpni do pripadnikov drugih ver. Tako drugače verujoče kot neverujoče smo dolžni spoštovati. Vsak je namreč božja stvaritev, vsakega je ustvaril Bog, zato ima vsak svoje dostojanstvo in s tem pravico, da ga spoštujemo.
A to ni vedno lahko. Še posebej ob posameznikih, s katerih dejanji se ne strinjamo. Takrat se znajdemo v dilemi, kako biti spoštljiv do človeka in obenem obsoditi njegovo dejanje. Za ponazoritev na omenim, da nekateri nimajo pomislekov s poskusi na zarodnih celicah, drugi živijo popolnoma drugačne prakse, kot jih zapoveduje naš nauk (istospolne skupnosti), v dilemi pa se znajdemo tudi ob svojih bratih in sestrah v Kristusu, ki se ne držijo vseh zapovedi. K maši hodijo le redko, molitev so opustili, obhajilo jih ne zanima, nekateri živijo v krivicah … Ali smo jim dolžni kaj reči? Ali nismo navsezadnje soodgovorni tudi za duše naših bližnjih?Gospod med drugim pravi: »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,1-5)«
Tako smo odprli nekaj tem za pogovor. Vprašanja so vsekakor življenjska. Vendar bodimo ob iskanju odgovorov razumni, da ne bomo kot farizeji, o katerih Jezus pravi, da »vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti (Mt, 23,4)«.
Za konec: Za zdrav odnos do svetapotrebujemo trdnost (hrbtenico). To pomeni, da kristjan pozna krščanski nauk, ga sprejema in ko naleti na vsebine, s katerimi se ne strinja, išče odgovore in razlage, zakaj Cerkev tako uči. Poleg tega ima jasne vrednote, za katere se zavzema in po njih živi. Prav vrednote, izvirajoče iz nauka Cerkve, mu bodo najboljše vodilo pri odločanju v težjih situacijah.
* 24/7 – 24 ur vsak dan v tednu
Pripravila: Kristina K.