-
Razlaga simbolike adventnega venca
Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.
Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:
Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:
– predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta);
– predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod, zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
– predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
– predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.
Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.
Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.
Vsaka sveča ima svoj pomen
Janez Kavčič iz šempetrske župnije je razložil: “Bog je ustvarjal iz usmiljenja – to poudarja prva svečka. Druga svečka nas spomni, da je Bog postal človek. Da nas je odrešil, ponazarja tretja adventna svečka. In četrta svečka poudarja Jezusov ponovni prihod.” Ob prižigu vsake izmed adventnih sveč gre tudi za poglobitev samega vase in za tihe in iskrene želje.
Zanimive so tudi druge razlage pomena adventnih sveč: prva naj bi simbolizirala pričakovanje ali upanje, druga sveča simbolizira mir, tretja sveča je simbol veselja, zato je ponekod rožnate barve. Tu se pozornost od spokornosti in upanja obrne na bolj veselo vzdušje pričakovanja. Četrta sveča predstavlja ljubezen. Zanimivo je, da na sam božič ponekod prižgejo dodatno peto svečo, ki jo postavijo v sredino kroga, torej v sredino adventnega venčka – simbolizira pa izpolnjeno obljubo prihoda božjega sina. Peta sveča je bele barve, imenujejo jo Kristusova sveča.
Simbolizirajo lahko tudi štiri strani neba: sever, jug, vzhod, zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi. Predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo. Ali pa: štiri sveče so simbol človekovega življenja: ob rojstvu prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja in to z namenom, da pride do izraza opisana simbolika.
Prvi venček je bil za otroke v sirotišnici
Izvor adventnega venčka je iz Nemčije: leta 1839 ga je prvič postavil evangeličanski duhovnik za otroke v sirotišnici. Tako jim je hotel pričarati veselje in spodbuditi upanje. Njegov venec je bil pravzaprav leseno kolo in na njem je gorelo 19 rdečih sveč. Simbolizirale so dneve v tednu, štiri bele in štiri adventne nedelje. Pozneje so leseno kolo začeli okraševati z zimzelenom, največkrat vejami jelke. Obdržale pa so se le še štiri sveče – toda te z močno simboliko. Barve sveč so sicer različne v različnih tradicijah, vendar pomen adventa predstavljajo predvsem vijoličaste sveče. To je barva spokornosti in posta, pa tudi barva pričakovanja.
Adventni čas – čas priprave na Božič
Gre za liturgični čas, ki mu rimska Cerkev, za razliko od vzhodnih Cerkva, za katere je čas priprave na Božič samo nekaj dni, daje poseben poudarek. Pod zgodovinsko-kronološkim vidikom razvoja liturgičnega leta vidimo, da se je adventni čas kot liturgični čas priprave na Božič razvil šele v 5. in 6. stoletju, čeprav najdemo prve sledove že v drugi polovici 4. stol., in sicer v galski Cerkvi, ki je bila v tesni povezanosti z vzhodno tradicijo,[1] kjer so krščevali na praznik Gospodovega razglašenja in imeli prej tri tedne priprave.
a) 2. stol.: velikonočno tridnevje in velikonočni čas ali petdesetdnevje;
b) 3. – 4. stol.: postni čas;
c) 4. stol.: božič;
č) 5. – 6. stol.: adventni čas.
Rimska liturgija, ki ni poznala krščevanja na praznik Gospodovega razglašenja pa je bil advent čas vesele priprave na božič. Po 11. stol. so v Rimu adventno bogoslužje prilagodili bogoslužju postnega časa in opustili spev Te Deum pri jutranjicah in Glorio pri maši.
Beseda advent je sestavljena iz glagola advenire = priti, bližati se; prihajati naproti. Adventus pomeni prihod. Torej ni samo čas pričakovanja nekoga, ki mora priti, ampak je že, tu in sedaj, in prav to ‘prihajanje’ se torej obhaja. Kakor ima vsako liturgično obhajanje trojni časovni pomen, tako tudi advent: je “spomin” preteklosti v kateri je Bog deloval, je “anticipacija” prihodnosti v kateri bo Bog začeto dovršil; je “sedanje znamenje” božjega daru, ki ga Bog daje, da bi rastel v danes (‘hodie’), ki je anticipacija-obljuba prihodnjega. Sv. Janez nam v knjigi Razodetja takole izrazi: “Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride…” (Raz 1,4).[2]Tako je torej advent ob dimenziji pričakovanja in pripravljanja na njegov prihod oznanilo in hkrati že obhajanje. Kristjanov advent je med že in še ne, med Kristusovim prvim in drugim prihodom. Prav iz tega sledi dvojni pomen liturgičnega praznovanja adventa: advent je priprava na božične praznike (prvi prihod božjega Sina k ljudem) in usmeritev srca k drugemu Kristusovemu prihodu ob koncu časov. Ta dvojni Kristusov prihod je poudarjen v prvem adventnem hvalospevu:
“… Pri svojem prvem prihodu se je ponižal in postal človek, da je izpolnil večni načrt odrešenja in nam odprl pot v večno zveličanje. Ko bo spet prišel, v veličastju svoje slave, bomo očitno prejeli, kar nam je obljubljeno in kar v veri zaupno pričakujemo”.
Drugi adventni slavospev pa poudari dvojno pričakovanje Kristusa:
“Vsi preroki so ga napovedovali, deviška Mati ga je v neizrekljivi ljubezni nosila, Janez Krstnik je oznanjal njegov prihod in, ko je prišel, je nanj pokazal.
Naklonil nam je milost, da veseli pričakujemo skrivnost njegovega rojstva. Tako nas bo našel čuječe v molitvi in vesele v prepevanju njegove slave”.
Po misalu Pavla VI lahko delimo adventni čas na dva dela: od prve adventne nedelje do 16. decembra, ko je v liturgičnih tekstih v ospredju eshatološki vidik, to je, pričakovanje drugega Kristusovega prihoda; in od 17. do 24. decembra, ko nam liturgična besedila poudarjajo bližnjo pripravo na praznovanje Gospodovega rojstva.