Živa: Bog s tabo Julija! Kar dobro. Ali veš, da smo dobili novega kandidata za svetnika?
Julija: Seveda, veliko sem slišala o njem.
Živa: Kaj pa si slišala? Daj, povej mi kaj o Andreju Majcnu.
Julija: Rodil se je 30. septembra 1904 v Mariboru. Tam je bil tudi krščen in je preživel prva štiri leta otroštva. Potem pa so se preselili na Dolenjsko, v Krško.
Živa: Kaj res? Povej mi še kaj več, prosim.
Julija: Njegovo življenje je zaznamovala srčna dobrota. Vedno se je potrudil, da so ga imeli ljudje radi. V don Boskovem duhu je rad pomagal sirotam. Ob njem so ljudje vedno začutili Božjo bližino.
Živa: No, zdaj se pa že malo spomnim… Šolal se je za učitelja kot je to želel njegov oče. Prvo službo je nastopil v Radni, kjer se je tudi seznanil s Salezijanci. Kaj kmalu je stopil v tamkajšnji noviciat in postal duhovnik – to pa je bila želja in molitev njegove matere. Bog ga je nato vodil od Rakovnika do Kitajske, prek Vietnama in Hongkonga med tragedijami in grozotami vojne vihre. Kljub nasprotovanju je bil Kitajec med kitajci, Vietnamec med Vietnamci. Povsod mu je pripeljal mladino, ki ji je bilo treba dati kruha – za telo in dušo.
Julija: O njem so pripovedovali, da je bil zelo strog in zahteven človek, najprej do sebe in šele nato do drugih, a ob enem zelo dobrohoten in razumevajoč. Ljubezen je bila zanj gonilna sila. Skratka bil je dober človek in vedno je rad molil.
Živa: Se spomniš k sva gledali iz oblaka tega Andreja?
Julija: Hmmm, ja.
Živa: Takrat sem naredila nekaj fotografij.
Julija: Ali res? Daj, pokaži jih, prosim.
Živa: Na izvoli.
Julija: O, poglej to je on.
Živa: Ja kdo pa drug.
Julija: Veš kaj, lahko bi jih pokazali še drugim.
Živa: Zakaj pa ne (razdeli slike).
Julija: No vidiš, ta Andrej je bil res izjemen. Revček Andrejček, orodje v božjih rokah, je postal misijonska legenda. Tamkajšnji ljudje ga imajo za patriarha, ustanovitelja vietnamskih Salezijancev in nič manj kot za vietnamskega don Boska.
Živa: Če bi se vsi ravnali kot on, bi bil svet veliko lepši.
Božji služabnik Andrej Majcen
Misijonar v Vietnamu in na Kitajskem
Življenje in delo
Andrej Majcen se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil tudi krščen. V Mariboru je preživel 4 leta zgodnjega otroštva, pozneje se je vračal tja kot dijak učiteljišča. Do l. 1925 pa je več ali manj živel na Dolenjskem v Posavju, kjer je v Krškem končal osnovno in meščansko šolo ter prejel zakramente. V Krško, kjer so živeli starši in v Novo mesto ter v Brežice, kjer sta živeli sestri, se je rad vračal. Zlato in biserno mašo je med drugim opravil tudi v Krškem in v Brežicah.
Po učiteljišču je dobil prvo službo na Radni, v župniji Boštanj. Tam se je seznanil s Salezijanci in kmalu vstopil v tamkajšnji noviciat s šolo. Po novi maši l. 1933 je dve leti učil in vodil salezijanske šole na Rakovniku. Ko je prišel na obisk slavni misijonar Jožef Kerec, je začel sanjati o misijonih. Ker je beograjska oblast leta 1935 zaprla rakovniške šole, je bil nenadoma šole prost. Še istega leta na praznik Marijinega vnebovzetja je prejel misijonski križ, česar se je do zadnjega rad spominjal. Iz Trsta je odplul na Kitajsko in na daljnem vzhodu ostal 44 let.
Že kot mlademu učiteljiščniku mu je mati v Krškem naročala: »Ko boš šel v šolo, ne pozabi mimogrede stopiti za trenutek v frančiškansko cerkev, saj greš lahko pri enih vratih noter pri drugih pa ven, se pokrižaš z blagoslovljeno vodo, kratko zmoliš in se priporočiš Mariji.«
Revna in preprosta mati mu je s tem dala bogato doto, iz katere je črpal vse življenje. Marija je postala njegova življenjska sopotnica. Marija je ostala vse življenje njegova največja ljubezen in opora v srcu. Večkrat je ponavljal: »Brez Marije nisem nič.« Imel je otroško zaupanje vanjo. Ko je v času misijonskega delovanja zlasti v Vietnamu pokalo in so padale bombe, je z velikim zaupanjem potrosil po strehi zavoda Marijine svetinjice in, kot je zagotavljal, se jim nikoli ni nič hudega zgodilo.
Ko so ga vietnamski sobratje obiskovali tu na Rakovniku, so menda povedali: »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, seveda najprej do sebe, kakor je bil gospod Majcen, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.« To je bil čudež njegove vsestranske uspešnosti, ko je bil ravnatelj šol, magister novincev in graditelj zavodov in cerkva, za kar je dobil tudi vietnamsko državno odlikovanje.
Ljubezen je bila zanj gonilna sila. Ko je prišel k misijonarju Kerecu v Kunming na Kitajsko, naj bi na slovesnem sprejemu z akademijo tudi on spregovoril mladim. Ko je stopil na oder, se je v tišini po kitajski navadi na vse strani priklonil, nato pa že spregovoril v kitajščini: »Rad vas imam.« To je bilo vse, kar se je tik pred tem naučil, a dovolj, da so bili vsi navdušeni in da je osvojil njihova srca. To je bil njegov najkrajši in najučinkovitejši govor v življenju, kot je sam pozneje dejal. V kitajščini je potem zelo napredoval in kmalu prevajal in prestavljal tekste v kitajsko pisavo.
Konkreten izraz te ljubezni je bilo tudi to, da je od prvega dne sklenil, da bo s Kitajci Kitajec in pozneje Vietnamec z Vietnamci. Svojo bližino ljudem je pokazal tudi s tem, da je brž ko je zmogel, misijonaril v kitajščini. Francoski misijonarji so mu nasprotovali, češ v poganskem jeziku pa vendar ne boste oznanjali Kristusovega evangelija. Pokazalo se je, da je ljubezen vedno daljnovidna, iznajdljiva in moderna. Koncilski duh je v njem živel že davno pred koncilom.
Njegovo glavno vodilo pri ravnanju z mladimi je bilo, da je imel prednost vedno tisti, ki je bil večji revež in sirota, ne glede na vero ali kaj drugega. To je bil vir Božjega blagoslova in naklonjenosti ter simpatije ljudi.
Svetosti ni brez sprejemanja križa. Misijonar Andrej Majcen je sprejemal vse prestavitve v duhu pokorščine in vse preizkušnje z veliko vdanostjo. Te so se začele na Kitajskem, od koder je bil izgnan leta 1951. Prav tako v severnem Vietnamu, od koder je moral bežati že po dveh letih. V južnem Vietnamu je živel vseh 20 let tako rekoč s streli nad glavo in v nenehnem strahu. Preživel in uspešno delal je lahko le, ker je skoraj slepo zaupal v varstvo Marije Pomočnice. Kljub temu je leta 1966 doživel še tretji izgon in se kot zadnji tuji misijonar poslovil od Vietnama.
Z razrahljanim zdravje je za tri leta prišel na Tajvan, zopet med Kitajce. Poznalo pa se mu je, da so mu z izgonom iz Vietnama porezali korenine. Zbolel je. Operiral ga je naš legendarni laiški misijonar dr. Janez Janež. Za nekajmesečno okrevanje se je vrnil v domovino, a se je ta doba podaljšala na 20 let. V domovini, tu na Rakovniku, je postal najuspešnejši misijonski animator za vietnamski misijon in misijonar »na daljavo«. Njegova pisma so meditirali sobratje Salezijanci po vsem Vietnamu. V teh 20 letih se je nabralo kar 6 kg pisem. Doma in v Vietnamu je bil vodnjak iz katerega so mnogi zajemali živo vodo salezijanske duhovnosti in misijonskega navdušenja. Njegovo srce pa je bilo še vedno v misijonih, tako da je na svoj rojstni dan, 30. septembra leta 1999, umrl kot izgnanec v domovini. Ta žrtev je bila mogoče potrebna, da je dozorel v molitvi in darovanju trpljenja za nebesa, kjer so ga pričakali ne le don Bosko z vsemi drugimi salezijanskimi svetniki in blaženimi, ampak tudi številni vietnamski mučenci.
Po priimku je sicer majcen, kar pomeni majhen, a je bil slaven in velik misijonar med Kitajci in zlasti v Vietnamu. Tam ga še danes častijo kot misijonsko legendo. Imajo ga za patriarha, ustanovitelja vietnamskih Salezijancev in nič manj kot za vietnamskega don Boska.
Povzeto po nagovoru škofa Glavana na slovesnosti svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, 18. septembra 2011 na Rakovniku
Revček Andrejček«, orodje v božjih rokah
Njegova razvijugana življenjska pot je trajala natanko 95 let: za ta svet se je rodil 30. septembra 1904, za večnost pa isti dan leta 1999. Zibelka mu je tekla v Mariboru, kjer je njegov oče Andrej služboval na sodišču. Za njim sta prišli na gostijo življenja sestri Marica in Milka, nazadnje pa še brat Zoran, ki ga je v nežni mladosti pobrala škrlatinka. Oče je bil velik narodnjak, rad je pel domovinske pesmi. Svojemu prvorojencu je namenil učiteljski poklic: »Na učiteljišče boš šel, boš šolmajster; pomagaj ljudem in ljudje te bodo imeli radi in ti pomagali!« Mati Marija pa je bila zelo pobožna. »Ne pozabi, da si Marijin sin,« je ponavljala Andreju, ki je bil krščen v mariborski cerkvi Marije Matere usmiljenja. Devetnajstletni učitelj je po diplomi šel poučevat otroke na salezijanski osnovni šoli na Radni. Takrat še ni mislil na duhovniški poklic, že jeseni leta 1924 pa je začel noviciat v salezijanski družbi. Med redovno pripravo in bogoslovnim študijem je opravljal razne odgovorne službe. Leta 1933 je prejel mašniško posvečenje in najraje bi takoj odšel v misijone na Kitajsko, kjer je uspešno deloval slovenski salezijanski misijonar Jožef Kerec. Njegova prošnja je bila uslišana dve leti kasneje. Najprej je deloval skupaj s Kerecem, potem pa sam.
Na Kitajskem je ostal šestnajst let: od 1935 do 1951, ko je bil od tam izgnan. Vodil je poklicno šolo za dečke, predvsem iz revnih družin: bilo jih je do 500. Ko so zavladali Maovi komunisti, je bil izgnan v Hongkong, odkoder je šel v Macao. Potem je dve leti (1952-1964) misijonaril v Severnem Vietnamu (Hanoi), ki je bil tedaj še francoski protektorat. Tam je divjala vojna med vietnamskimi partizani in Francozi, ki se je po dveh letih groze končala z zmago Ho Ši Minha. Majcen je deloval v ‘mestu dečkov’, kjer je živelo in se šolalo okoli 450 vojnih sirot, ki so jim salezijanci nudili strokovno šolanje in tudi verski pouk. »Vietnamci so zelo pobožni, mnogo bolj kot Kitajci,« se je spominjal naš misijonar.
Leta 1954 je bil imenovan za ravnatelja salezijanskega zavoda v Hongkongu: tam je vodil obrtno in višjo srednjo tehnično šolo, ki jo je obiskovalo nad 1100 učencev. Po dveh letih so ga poslali v Južni Vietnam (Saigon), kjer je deloval polnih dvajset let. Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam. Enajst let je bil prvi magister vietnamskih novincev in je dejansko postavljal temelje Družbi, zato so ga imenovali »vietnamski Don Boško«. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in kmalu zatem so morali državo zapustiti vsi tuji misijonarji. Majcen je odšel med zadnjimi, avgusta 1976. Ob svojem odhodu je že utrdil skupnost 130 mladih salezijancev, domačinov, da so lahko ustanovili samostojno pravno skupnost. Njegovi Vietnamci so ga imenovali Cha Maisen, Bo Maisen (Cha in Bo v vietnamščini pomeni oče), prijatelji misijonov pa so mu pravili dedek ali patriarh. Bolan in izčrpan se je ustavil na Taiwanu (Formozi) pri velikem slovenskem misijonskem zdravniku Janezu Janežu. Majcen je bil bolničar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, ravnatelj deškega mesta. Tam je napisal 14 zvezkov zgodovine salezijanskih misijonov v Vietnamu, ob prihodu v Rim (1979) jih je izročil vrhovnemu vodstvu.
Na praznik evangelista Marka, 25. aprila 1979, je prišel v Ljubljano. Pred njim je bilo še polnih dvajset let »misijonarjenja« v domovini. Bil je spovednik v Želimljah in na Rakovniku, hodil je okoli in navduševal ljudi za misijone – z ljubljenim Vietnamom v srcu. Zadnji dve leti »se je končala tudi njegova stezica, ki je iz podstrešne sobice na Rakovniku po nekajkrat na dan vodila v cerkev Marije Pomočnice, v spovednico z napisom Andrej Majcen« (J. Zadravec). 30. septembra 1999 je stopil na pot večnosti.
pričevanje 12_2005
Misijonar Andrej Majcen
Svoje življenjsko poslanstvo je pričel 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču; prvorojenec Andrej, ki ga je oče, zaveden Slovenec, imenoval Slavko, je namesto rojstnega dneva praznoval svoj krstni dan, ko je 9. oktobra 1904 v frančiškanski cerkvi Matere usmiljenja prejel začetek nadnaravnega življenja. Mati Marija, ki je izvirala iz sloveče Koroščeve družine v Sv. Juriju ob Ščavnici (iz te družine je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec), je želela, da bi njen prvorojenec postal duhovnik. Izročala ga je v varstvo Materi Božji. “Ne pozabi, da si Marijin otrok!” Oče pa mu je namenil poklic učitelja, ki naj bi otroke vzgajal z dobroto. Poučeval ga je: “Slavko, bodi vedno dober z vsemi, pa ti ne bo nikdar žal!” Osnovno in srednjo šolo je Andrej obiskoval v Krškem, kamor je bil po službeni dolžnosti prestavljen oče, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Iz otroških let mu je ostal v lepem spominu kapucin p. Kamil Požar, ki je v svoji meniški kuti imel pravo shrambo jabolk in drugih dobrot. “Pozneje sicer nisem oblekel meniške kute, vendar sem skušal imeti dobro srce za vsakega, posebej za otroke in sirote, vedno srečen, ko sem lahko delil.”
Devetnajstletni učitelj je svojo prvo službo dobil na salezijanski šoli na Radni in že po enem letu je zaprosil za sprejem med sinove Don Boska. Leta 1925 je z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Zatem je deset let preživel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje, obenem pa je deloval kot vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev), kjer se je veliko naučil za pozneje, ko je postal misijonar. Po mašniškem posvečenju leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v misijone.
Misijonski križ je prejel v cerkvi na Rakovniku 15. avgusta 1935. V svojih štirinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti, ki so mlade uvajale v življenje poštenih državljanov in dobrih kristjanov. Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti “vsem vse”, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci.
Odpotoval je na Kitajsko, kjer je uspešno deloval salezijanec Jožef Kerec, doma iz Prekmurja. Pričakal ga je v Kunmingu, kjer sta vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so bili misijonarji izgnani iz Kitajske. Zatem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam. V Hanoju je dve leti vodil sirotišnico, v kateri je bilo 550 sirot; to je bil začetek salezijanskega dela v Vietnamu. Leta 1954 je bil iz Severnega Vietnama izgnan, po izgonu je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956-1976). “Tu je bil dejansko vse: inšpektorjev delegat, ravnatelj, prvi magister novincev, ki je vzgajal Vietnamce po vietnamsko v don Boskovem duhu.
Ko je leta 1976 moral oditi, je bilo v Vietnamu kar 141 salezijancev, vsi razen enega mlajši od trideset” (Tone Ciglar). Izgnanec se je za tri leta ustavil na Tajvanu pri legendarnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino, kjer je kot misijonar “iz zaledja” deloval še dvajset let. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal isto poslanstvo. Z zlato mašo leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov (Osebna duhovnost, Premišljevanja, Duhovni dnevniki). Proti koncu svojega življenja je zapisal: “Danes se posebej zahvaljujem Bogu za prehojeno pot doma in v misijonih. Bog je čudovit, četudi je pot križeva. Srečen sem, da sem to pot prehodil. Ideal vsakega svetega duhovnika je, da bi bil kot drugi Kristus, z njim na križu za rešitev duš. Nič ni lepšega, kakor se dajati iz ljubezni do drugih.” Tone Ciglar piše: “Vsi, ki smo ga srečevali, smo na njem občudovali dobroto; postal je nekako poosebljena dobrota Boga Očeta. Vsak, kdor ga je srečal, ga je hotel ponovno srečati. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino.” Božji služabnik je odšel k svojemu Gospodarju 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.
(pričevanje 09_2009
Božji služabnik Andrej Majcen
Andrej Majcen, salezijanski duhovnik, misijonar
Življenje
Maribor 1904–1907
30.09.1904: rojen, Melje, Maribor
09.10.1904: krščen
Kozje 1907–1908
Krško 1908–1923
1910–1919: ljudska, meščanska šola
05.05.1918: birma
1919–1923: na učiteljišču v Mariboru
13.06.1923: učiteljska diploma v Mariboru
Radna 1923–1925
1923–1924: učitelj za otroke sirote
11.09.1924: preobleka (talar)
03.10.1924: začetek noviciata
04.10.1925: prve zaobljube – salezijanec
Ljubljana Rakovnik 1925–1935
1925–1927: študij filozofije, učitelj
1926–1927: usposabljanje za strokovne šole
1927–1929: asistenca – vzgojna praksa, učitelj
1928: umrl oče
1929–1933: študij teologije
1929–1935: voditelj obrtnih šol
09.01.1932: večne zaobljube
01.04.1933: diakonsko posvečenje
02.07.1933: duhovniško posvečenje
1933–1935: šolski svetnik
24.05.1935: prošnja za misijone
15.08.1935: misijonski križ na Rakovniku
15.09.1935: odhod z ladjo iz Trsta
Kitajska (Kunming) 1935–1951
18.12.1935: prihod v Kunming
1935–1941: šolski svetnik, voditelj delavnic
1936: začetek gradnje Šole modrosti
1938: Keréc odide v Čaotung
1941–1951: ravnatelj Šole modrosti
1945: zgradi Dom Janeza Boska
1949: zmaga Maovih komunistov
1950–1951: učitelj ruščine na državni šoli
25.08.195: izgnan iz Kunminga (Kitajske)
15.09.1951: izgnanec pride v Hongkong
Makao 1951–1952
1951–1952: spovednik, učitelj francoščine
Severni Vietnam (Hanoi) 1952–1954
03.10.1952: prihod v Hanoi
19.10.1952: uradni prevzem sirotišnice
30.11.1953: imenovan za ravnatelja
06.05.1954: vdaja Francozov
21.07.1954: delitev Vietnama na Severni in Južni
24.07.1954: odhod iz Hanoja
15.08.1954: prihod v Hongkong
Hongkong 1954–1956
1954–1956: ravnatelj zavoda Tang King Po
Južni Vietnam (Saigon) 1956–1976
1956 avgusta: ravnatelj (Thu Duc, Govap), inšpektorjev delegat za Vietnam
1958–1959: v domovini in Evropi
1960–1970: prvi magister vietnamskih novincev
15.08.1960: začetek prvega noviciata
1961: umre mama
15.08.1961: prve zaobljube Vietnamcev
1962 oktobra: selitev noviciata v Tran Hanh
1961: prihod Američanov
24.08.1970: ravnatelj v Govapu
23.05.1972: državno odlikovanje za 20-letno delo v Vietnamu
1972: na obisku v Evropi in domovini
1972–1975: ravnatelj v Thu Ducu
24.01.1973: sklenjeno premirje v Parizu
1974: Vietnam – samostojna inšpektorija
30.04.1975: padec Saigona in J. Vietnama
1975–1976: ravnatelj, magister novincev
23.07.1976: izgnan iz Vietnama
Tajvan 1976–1979
27.07.1976: prihod v Hongkong
07.11.1976: odhod v Taipei na Tajvanu
1976–1979: Tainan, bolničar, spovednik, pridigar duhovnih vaj, ravnatelj deškega mesta
27.12.1976: operira ga dr. Janez Janež v Lotungu
1979 marca: odpotuje v domovino
V domovini 1979–1999
25.04.1979: prihod v Ljubljano
1979–1980: spovednik v Želimljem
1980–1999: spovednik, misijonski animator na Rakovniku
1983: zlata maša (Rakovnik, Krško, Brežice)
1993: biserna maša (Rakovnik, Krško, Brežice, Maribor)
30.09.1999: umrl na Rakovniku, star 95 let
06.10.1999: pokopan na ljubljanskih Žalah