Kratka zgodovina pobožnosti k Božjemu usmiljenju

Videnja
22. 2. 1931 je s. Faustina videla Jezusa, oblečenega v belo obleko. Eno roko je imel dvignjeno v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Izpod obleke sta prihajala dva žarka luči: eden rdeč in drugi svetel. Jezus je dejal: “Nariši podobo po tem videnju z napisom: ‘Jezus, zaupam vate.’ Želim, da je ta podoba najprej čaščena v vaši kapeli, nato pa po vsem svetu. Žarki predstavljajo kri in vodo, ki sta privreli iz globine mojega usmiljenja, ko je bilo moje trpeče Srce prebodeno na križu. Beli žarki predstavljajo vodo, ki očisti dušo, rdeči pa so kri, ki daje duši novo življenje. Ti žarki bodo ščit za dušo pred pravičnostjo mojega Očeta. Srečni tisti, ki živijo v tem zavetju, kajti Božja pravičnost jih tam ne bo dosegla.”

S. Faustina je zapisala v dnevnik: “Gospod mi je dovolil, da vidim velikost in brezmejnost Njegovega usmiljenja. Če bi duše doumele, kako zelo jih Bog ljubi. Zemeljsko, človeško razumevanje je le bleda senca resničnosti. Jezus prosi za pomoč pri iskanju vrnitve za vse, ki so izgubili vero in žalili Boga. Zapiši: večji je grešnik, večje je usmiljenje. Pokliči vse k zaupanju v nedoumljive globine mojega usmiljenja, saj želim rešiti vse. Izvir mojega usmiljenja se je široko odprl s sulico na križu za vse duše. Nikogar ne izključujem.”

Znova in znova je naš Gospod obiskoval s. Faustino in ponavljal svoje vabilo grešnikom, ki jih je vabil v svoje odprte roke: “Vedi, hči moja, da je moje srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmiljenja tečejo milosti na ves svet. Ni duše, ki bi prišla k meni, da bi odšla s tega mesta nepotolažena. Vsa revščina izgine v moji milosti in vsaka milost, odrešujoča in posvečujoča, izvira iz tega vira.”

Ob neki drugi priložnosti se je Jezus potožil nad pomanjkanjem zaupanja vanj: “Nezaupanje – solze mojega srca. Pomanjkanje zaupanja v izbranih dušah me najbolj boli. Kljub moji neizmerni ljubezni mi ne zaupajo. Povej človeštvu, naj se primakne bliže k mojemu usmiljenemu srcu in jaz jih bom napolnil z mirom. Človeštvo ne bo našlo utehe, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju in ljubezni.”

Podoba usmiljenega Jezusa in obljuba
Gospod je dal navodila s. Faustini za podobo usmiljenega Jezusa z napisom: Jezus, zaupam vate. Gospod želi, da je slika čaščena in ji dodal velike obljube: “Obljubljam, da duša, ki bo častila podobo usmiljenega Jezusa, ne bo pogubljena. Nadalje obljubljam takim dušam zmago nad sovražniki tukaj na zemlji, posebno pa v času smrti. Jaz sam bom zaščitil tako dušo kot svojo lastno čast.”

Predvideva se, da je Jezus želel, da se vsak, ki ima sliko z napisom Jezus, zaupam vate, podpiše pod njo.

Rožni venec Jezusovega usmiljenja
13. 9. 1935 je s. Faustina videla angela, opisanega kot izvrševalca Božje jeze, ki naj bi obiskal določeno mesto na zemlji in kaznoval grešne prebivalce. Bila je žalostna, vneto je molila in prosila angela za usmiljenje. Nekako je doumela, da so njene molitve brez moči, da bi pomirile Božji srd v tem primeru. Naenkrat se je pred njo pokazala Sveta Trojica in slišala je te besede: “Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo Tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.” Ta molitev je imela táko izredno moč, da je ustavila kazen. Jezus je razložil s. Faustini, kako naj se ta molitev moli (Moli se jo na jagodah navadnega rožnega venca). Jezus je rekel: “Môli nenehno ta rožni venec. Vsak, ki ga moli, bo prejel veliko usmiljenja ob uri smrti. Duhovniki ga bodo priporočali grešnikom kot zadnje upanje. Če najhujši grešnik zmoli ta rožni venec vsaj enkrat, bo dobil milost neskončnega usmiljenja. Želim, da ves svet spozna moje neskončno usmiljenje. Želim podariti nepredstavljive milosti tistim, ki zaupajo v moje usmiljenje.”

Rožni venec Božjega usmiljenja
Naš Gospod je dejal Božji služabnici, s. Faustini: “Neumorno moli ta rožni venec, ki sem te ga naučil. Kdor ga bo molil bo ob uri svoje smrti prejel velike milosti: duhovniki ga bodo priporočali grešnikom kot zadnje upanje za rešitev. Tudi najbolj zakrknjeni grešnik bo sprejel milosti mojega neskončnega usmiljenja, če vsaj enkrat zmoli rožni venec Božjega usmiljenja.” “Kako velike milosti bom naklonil dušam, ki bodo molile ta rožni venec. Z njegovo pomočjo lahko prosiš in dosežeš karkoli, če je le v skladu z mojo voljo. ”

Kako moliti rožni venec Božjega usmiljenja
Gospod je dejal s. Faustini: “Moli ta rožni venec na jagodah navadnega rožnega venca.”

Na začetku zmoli Oče naš, Zdrava Marija in Verujem.

Na velikih jagodah moli: “VEČNI OČE, DARUJEM TI TELO IN KRI, DUŠO IN BOŽANSTVO TVOJEGA PRELJUBEGA SINA NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA, V SPRAVO ZA NAŠE GREHE IN ZA GREHE VSEGA SVETA.”

Na malih jagodah moli: “PO NJEGOVEM PREBRIDKEM TRPLJENJU USMILI SE NAS IN VSEGA SVETA.”

Na koncu trikrat dodaj: “SVETI BOG, SVETI MOČNI, SVETI NESMRTNI, USMILI SE NAS IN VSEGA SVETA.”

To je rožni venec, ki se uporablja za devetdnevnico, ki se začne na veliki petek kot priprava na praznik Božjega usmiljenja.

Pomembnost rožnega venca Božjega usmiljenja za umirajoče
Jezus je dejal: “Napiši, da bom vedno, ko se bo molilo ta rožni venec v prisotnosti umirajočega, stal med svojim Očetom in umirajočim, ne kot pravični sodnik, ampak kot usmiljeni Odrešenik.

Ura velike milosti ob treh popoldne
Pobožnost, ki je našemu Gospodu najljubša, je čaščenje njegovega trpljenja ob uri, ko se spominjamo njegove smrti na križu. Skozi trpljenje in smrt Jezusa Kristusa se nam je odprlo Božje kraljestvo. Kakšna ljubezen bi morala napolnjevati naša srca in kako voljno bi morali odgovoriti na željo našega Gospoda, ki je rekel s. Faustini: “Ob treh prosi moje usmiljenje posebno za grešnike: čeprav za kratek trenutek se potopi v moje trpljenje, posebno v mojo zapuščenost v trenutku agonije. To je ura velike milosti za ves svet. V tej uri ne bom odrekel ničesar duši, ki me bo prosila po zasluženju mojega trpljenja. Spominjam te, hči moja, da se vedno, ko ura bije tri, popolnoma potopiš v moje usmiljenje, ga častiš in poveličuješ, kličeš njegovo vsemogočnost na ves svet, posebno na uboge grešnike, v tem trenutku se namreč usmiljenje odpre na široko za vsako dušo. V tej uri lahko dosežeš s svojo priprošnjo vse zase in za druge; to je čas milosti za ves svet _ trenutek, ko je usmiljenje zmagovalo nad pravičnostjo.

Hči moja, poskušaj, če je le mogoče, moliti križev pot v tej uri, če ti dolžnosti to dovoljujejo, če pa to ni možno, vsaj vstopi v kapelo za trenutek in počasti v Presvetem oltarnem zakramentu moje Srce, ki je polno milosti, potopi se v molitev, kjerkoli si, pa čeprav za kratek trenutek.”
Devetdnevnica k Božjemu usmiljenju
Gospod je dal s. Faustini devetdnevnico k svojemu usmiljenju. Začela naj bi jo moliti na veliki petek, ta čudoviti dan, ko je Kristus prvič razkril, kako usmiljen in ljubeč je, ker je umrl za nas. S. Faustina je napisala v dnevnik, da je začela devetdnevnico za spreobrnitev celotnega sveta, da bi vsi prepoznali Božje usmiljenje in bi vse duše lahko pričevale o njegovi dobroti. Jezus je rekel: “Želim si zaupanja svojega ljudstva. Naj se tudi najbolj šibki in zelo grešni ne bojijo približati: tudi če so njihovi grehi številni kot pesek zemlje, bo vse odpuščeno v brezmejni globini mojega usmiljenja.”

Dobila je navodila, kako moliti devetdnevnico: “V teh devetih dneh mi boš prinašala duše k viru mojega usmiljenja, da bodo dobile moč, osvežitev in vse milosti, ki jih potrebujejo v preizkušnjah življenja, posebno v smrtni uri. Vsak dan boš vodila drugo skupino duš in jih potopila v ocean mojega usmiljenja. Vsak dan boš po zasluženju mojega bridkega trpljenja prosila Očeta milosti za te duše.”

Praznik Božjega usmiljenja
Devetdnevnica k Božjemu usmiljenju se lahko moli kadarkoli, Gospod pa želi, da jo molimo posebej od velikega petka kot pripravo na praznik Božjega usmiljenja, ki naj bi ga praznovali prvo nedeljo po veliki noči. “Hči moja, govori svetu o mojem neizčrpnem usmiljenju. Želim, da je ta praznik zavetje in zatočišče za vse duše, posebej za uboge grešnike. Globine mojega usmiljenja se bodo na ta dan odprle. Zlil bom svoje milosti na duše, ki se bodo na ta dan približale izviru mojega usmiljenja.”

Duše, ki se bodo spovedale v pripravi za praznik in šle k obhajilu, bodo dosegle popolno odpuščanje grehov in kazni zanje.

“Naj se duša ne boji priti k meni, tudi če so njeni grehi rdeči kot škrlat. Praznik izvira iz naročja mojega usmiljenja in ima temelje v globinah milosti. Želim, da se praznuje z veliko slovesnostjo prvo nedeljo po veliki noči.”

Velik Jezusov dar za vse
Po tej veliki obljubi Jezus ponuja vsem dušam možnost za “nov krst” vsako leto, vsak ima možnost, da mu Bog “očisti” dušo. Če duša “izkoristi” prednost tega velikega daru v vsej iskrenosti in s pravim kesanjem, in umre po sprejetju Presvetega Rešnjega Telesa na praznik Božjega usmiljenja in preden spet greši, bo šla naravnost v nebesa, ne v vice, ne glede na preteklost. To je pomen obljube našega Gospoda. To je neverjetna in nerazumljiva ljubezen in usmiljenje Boga do grešnikov.
S prigovarjanjem ljudem, naj pohitijo k njemu, preden bo prepozno, je Jezus rekel: “Preden pridem kot Pravični, sem najprej na široko odprl vrata mojega usmiljenja. Kdor ne želi vstopiti skozi vrata mojega usmiljenja, bo moral vstopiti skozi vrata pravičnosti.” Nato je s. Faustini dovolil, da vidi ogromnost človeških grehov na zemlji. Bila je prestrašena nad njihovo ogabnostjo in je vprašala Boga, kako lahko trpi tako grozne žalitve. Glede na velikost težkih grehov, narejenih na svetu, je Jezus povedal: “Imam večnost, da jih kaznujem. Toda zdaj podaljšujem svoje usmiljenje. Gorje tistim, ki se ne zmenijo za čas mojega usmiljenja.” Drugič je rekel: “Hči moja, plameni mojega usmiljenja svetlo gorijo. Želim jih razliti na človeške duše. Kakšne bolečine mi povzročajo, ker jih ne sprejemajo.”

Oznanjaj njegovo usmiljenje
Devica Marija se je tudi prikazala s. Faustini na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca) 1936 in ji rekla: “Dala sem svetu Odrešenika. Vse moraš seznanjati z njegovim usmiljenjem in pripraviti svet na njegov drugi prihod. Prišel bo ne kot usmiljeni rešitelj, ampak kot pravični sodnik. Kako strašen bo ta dan, določen je dan pravice. Angeli trepetajo pred njim. Govori dušam o njegovem velikem usmiljenju, dokler je še čas. Če boš zdaj tiho, boš morala odgovarjati za veliko število duš ob sodbi. Ne boj se ničesar; ostani zvesta do konca.”

Novi apostoli Božjega usmiljenja
Na vrsti smo zdaj mi, da govorimo svetu o Božji ljubezni in usmiljenju. Naš Odrešenik je pustil obljubo za tiste, ki bi postali apostoli njegovega sporočila. S. Faustini je rekel. “Varoval bom, kot varuje mati svojega otroka, duše, ki pospešujejo pobožnost k mojemu usmiljenju, v njihovem življenju in v uri njihove smrti ne bom njihov sodnik, ampak Odrešenik. V tej zadnji uri nima duša nobene druge obrambe razen mojega usmiljenja, a v tem je pravičnost ne bo dosegla. Govori svetu o mojem usmiljenju in ljubezni. Naj izvedo, kako nedoumljivi sta. To je znak približanja poslednjih dni, po katerih pa pride dan pravičnosti. Dokler je še čas, naj najdejo zavetje v izviru mojega usmiljenja.”

Kasnejša zgodovina
Leta 1935 je s. Faustina v svoj dnevnik zapisala: “Prišel bo čas, ko se bo zdelo, da so stvari, ki jih Bog tako priporoča, v popolnih ruševinah, a naenkrat bo Božja dejavnost prišla na površje z veliko močjo, ki bo pričevala o resnici. To bo kakor novo veličastvo za Cerkev, čeprav bo nekaj časa vse speče.” To se je res zgodilo.

6. marca 1959 je Sveti sedež, ki je delal na podlagi netočnih podatkov, prepovedal širjenje podob in pisanja, ki priporočajo čaščenje Božjega usmiljenja v obliki, ki jo priporoča s. Faustina. Rezultat je bila skoraj 20-letna popolna tišina o tej pobožnosti.

15. aprila 1978 je Sveti sedež po natančni preiskavi originalnih dokumentov, ki so bili prej nedostopni, popolnoma spremenil odločitev in ponovno dovolil pobožnost. Mož, ki je bil v prvi vrsti odgovoren za ta zasuk, je bil Karel Wojtyla, nadškof domače škofije s. Faustine v Krakowu. 16. oktobra 1978 je bil izvoljen na sedež sv. Petra kot papež Janez Pavel II. Ta kratka zgodovina nima namena razložiti vsega, niti noče pospešiti sodbe Cerkve.

Praznik Božjega usmiljenja – drugi krst
Naslednji odlomek je iz predavanja kánona Ignacyja Rozyckega, častnega prelata Njegove Svetosti, dr. dogmatične teologije, bivšega profesorja teologije na Univerzi v Jagiellonu, na Teološki fakulteti v Krakowu in člana Mednarodne teološke komisije, ki ga je imenoval papež Janez Pavel II. za preučevanje razodetij blažene s. Faustine.

Ta trdi: “Med zunanjimi manifestacijami pobožnosti k Božjemu usmiljenju je praznik Božjega usmiljenja na prvem mestu. Gospod Jezus nam je razkril svojo voljo o tem prazniku že v odprtem razodetju, ki se nanaša na to pobožnost (22. februarja 1931). Vzpostavitvi tega praznika je posvetil 14 razodetij. Od s. Faustine je želel, naj bo praznik spremljan z devetdnevnico rožnih vencev Božjega usmiljenja. Sam je dal tako pomembnost temu prazniku, da je zatrdil: “Moje srce se veseli tega praznika.”

Praznik Božjega usmiljenja naj se praznuje prvo nedeljo po veliki noči: izbira te nedelje, kot tudi jasno izražena Jezusova želja, naj duhovnik pridiga o Božjem usmiljenju, posebno o usmiljenju, ki ga je Bog podaril po Kristusu _ vse služi potrditvi, da Jezus vidi strogo povezanost med velikonočno skrivnostjo našega odrešenja in tem praznikom. Ustanovljen je z namenom, da na ta dan razmišljamo o skrivnosti odrešenja, kot največjem razodetju Božjega usmiljenja do nas. S. Faustina je o tej povezavi l. 1935 napisala: “Vidim, da je delo odrešenja povezano z delom usmiljenja, ki ga Gospod želi.”

Jezus prosi, naj bo praznik Božjega usmiljenja spremljan z devetdnevnico. Od s. Faustine je želel pripravo za slovesnost z devetdnevnico, ki jo sestavlja molitev rožnega venca Božjega usmiljenja. Naročil ji je zapisati in ji delno celo narekoval še drugo devetdnevnico, ki je v tretji knjigi njenega dnevnika. Je zelo globoka in lepa, a je namenjena predvsem njeni osebni rabi.

Devetdnevnica molitve rožnega venca Božjega usmiljenja, ki je namenjena vsemu svetu, združuje v sebi Jezusovo obljubo na eni strani za molitve rožnega venca Božjega usmiljenja in na drugi strani za devetdnevnico molitve rožnega venca Božjega usmiljenja pred praznikom Božjega usmiljenja. Glede devetdnevnice je Jezus rekel: “Po tej devetdnevnici bom podaril dušam vse možne milosti” (Besede vse možne milosti pomenijo, da bodo osebe, ki molijo devetdnevnico, dobile vse možne Božje milosti, za katere prosijo, ne glede na to, ali prosijo zase ali za druge.).

Jezus prosi, naj bo praznik praznovan slovesno, to je kot liturgični praznik za vso Cerkev. V zvezi z načinom praznovanja je izrazil dve želji. Prvič, da je podoba usmiljenega Jezusa obredno blagoslovljena na ta praznik in na isto nedeljo javno, to je liturgično in čaščena. Drugič, na ta dan naj duhovniki govorijo dušam o njegovem velikem in neizmernem usmiljenju.

Jezus želi, naj bo pridiga na ta dan o njegovem usmiljenju, ne samo božanskem in neskončnem usmiljenju, ampak tudi o nepredstavljivem usmiljenju njegovega človeškega srca, katerega potrditev je predvsem njegovo trpljenje, kajti Jezus želi, da je praznik Božjega usmiljenja zavetje in ščit za vse duše, posebno za uboge grešnike. Ker ni drugega načina za pridobitev milosti izvira usmiljenja, ampak le po zaupanju, naj bo pridiga taka, da bo v poslušalcih zbujala neomajno in goreče zaupanje.

Pridigar bo zadostil zahtevam le, če mu bo uspelo prikazati vernikom nedoumljivo ljubezen in usmiljenje Jezusa v njegovem trpljenju in v celotnem delu odrešenja. Poseben namen tega praznika je preleteti celotno delo odrešenja. V pridigah na ta dan je dobro z vsemi sredstvi obrniti pozornost na edinstveno milost, ki jo Jezus obljublja praznovanju tega praznika: duša, ki se bo spovedala in prejela Sveto Rešnje Telo bo prejela popolno odpuščanje grehov in kazni zanje. (Naš Gospod ni zahteval spovedi natančno na praznik. S. Faustina je šla k spovedi v soboto pred praznikom). Ta velika milost, obljubljena v zvezi s praznikom Božjega usmiljenja, je nekaj več kot popolni odpustek, ki zagotavlja samo odpuščanje časnih kazni za grehe, ki so že odpuščeni, nikoli pa ne odpušča grehov samih.

Ta posebna milost praznika Božjega usmiljenja je izredno velika ob primerjavi s sedmimi zakramenti v katoliški Cerkvi. Zakrament krsta je izjema, saj je odpuščanje vseh grehov in kazni zanje zakramentalna milost svetega krsta samega. V obljubi, ki jo omenjamo, je Kristus združil odpuščanje vseh grehov in kazni zanje v svetem obhajilu, sprejetem na praznik Božjega usmiljenja. Z drugimi besedami, tako pomembna je ta obljuba. Jezus je povzdignil prejem svetega obhajila na praznik Božjega usmiljenja na nivo “drugega krsta”.

Za pridobitev popolnega odpuščanja grehov in kazni zanje _ to je popolnega odpustka, je potreben vreden prejem zakramenta sprave in prejem Svetega Rešnjega Telesa, ne samo vrednega, ampak mora biti izraz izpolnitve osnovnih zahtev pobožnosti k Božjemu usmiljenju. Nevredno prejeto ali ne spremljano z zaupanjem v Božje usmiljenje in z delom usmiljenja do sočloveka, bi bilo nasprotje pobožnosti k Božjemu usmiljenju: namesto prejema edinstvene milosti, bi človek nase pritegnil Božjo jezo.

Duhovno dobro vernikov zahteva, da vedo, kako veliko milosti lahko dosežejo s svetim obhajilom na praznik Božjega usmiljenja in pod kakšnimi pogoji jih lahko dobijo. Jezus ni omejil svoje radodarnosti na praznik Božjega usmiljenja samo na to, čeprav najbolj izredno milost. Nasprotno, Jezus obljublja, da so na ta dan globine njegovega nežnega usmiljenja odprte: izlil bo cel ocean milosti na tiste duše, ki se bodo približale izvirom njegovega usmiljenja. Na ta dan so vse Božje zapornice, skozi katere tečejo milosti, odprte. Zato naj se duša ne boji približati njemu, tudi če so njeni grehi kot škrlat. Iz teh Kristusovih besed je razvidno, da si vroče želi, da je praznik Božjega usmiljenja nenavadno uspešno zavetje usmiljenja za vse ljudi, posebno za grešnike, neizmerno bolj učinkovit kot vse druge oblike pobožnosti k Božjemu usmiljenju. Neprimerljiva učinkovitost tega zavetja se kaže v treh smereh:

Po univerzalnosti (vsesplošnosti), kajti vsi ljudje, tudi tisti ki doslej niso gojili pobožnosti k Božjemu usmiljenju (tudi grešniki, ki se spreobrnejo na dan praznika) lahko v polnosti dobijo vse milosti, ki jih je Jezus pripravil za praznik.
Na ta dan Jezus želi obliti ljudi ne samo z rešilnimi milostmi, ampak tudi s časnim blagoslovom: to se nanaša na posameznike in na skupine ljudi, saj je rekel; “Človeštvo ne bo imelo miru, dokler se ne obrne, kot na vir pomoči, k izviru mojega usmiljenja.”
Vse milosti in koristi, tudi v najvišji stopnji, so na ta dan dostopne vsakomur, če zanje prosi z velikim zaupanjem. Kristus ni nobeni drugi pobožnosti dodal tako izredno obilje koristi in milosti.
Pogoji za praznik Božjega usmiljenja (in popolno očiščenje duše)
Kánon I: Rozycki je prišel do zaključka, da je ta izredna milost, ki jo je Jezus obljubil, dar milosti, ki ga lahko primerjamo z milostjo sv. krsta, kar pomeni, da lahko na ta dan duša postane tako čista, kot je duša novokrščenca takoj po krstu, tako da bi v primeru smrti po sprejemu te milosti na praznik Božjega usmiljenja vernik šel takoj v nebesa, ne da bi moral v vice.

Da bi zadostili zahtevam praznika Božjega usmiljenja, mora biti priprava na praznik Božjega usmiljenja devetdnevnica molitve rožnega venca Božjega usmiljenja, ki se začne na veliki petek.

Pridiga duhovnika, ki obhaja daritev svete maše na ta dan, mora biti o Božjem usmiljenju, to je o usmiljenju, ki nam ga je Bog podelil po Jezusu Kristusu, svojem Sinu.

Na ta dan razmišljajmo o skrivnosti odrešenja kot največjemu razodetju Božjega usmiljenja do nas.

Podoba usmiljenega Jezusa mora biti izpostavljena in slovesno blagoslovljena.

Podoba naj bo javno čaščena in vidna vsem sodelujočim. V praznovanju naj bo tako postavljena, da se jo lahko vsak dotakne in reče: “Jezus, zaupam vate.” To se lahko zgodi, ko ljudje zapuščajo cerkev, če je število vernikov preveliko, da bi se to zgodilo med slovesnostjo.

Spoved in obhajilo na ta dan. Če spoved na ta dan ni možna, naj se opravi na najbližji dan praznika, s. Faustina jo je opravila v soboto pred praznikom. Obhajilo mora biti kot vedno vredno prejeto in spremljano z zaupanjem v Božje usmiljenje.

Delo usmiljenja naj spremlja praznik v dneh takoj po prazniku ali v kratkem času. Lahko smo usmiljeni do drugih v naših dejanjih, besedah in molitvah.

Blagoslov podobe usmiljenega Jezusa na praznik Božjega usmiljenja
Naša pomoč je v imenu Gospodovem,
ki je ustvaril nebo in zemljo.
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Naj po tej podobi tvoje Božje usmiljenje zmaguje nad silami in zvijačami satana v svetu. Naj nihče, ki časti to podobo, ne bo pogubljen. Naj bo njihovo veselje v življenju, upanje v smrti in slava v večnosti. Za to te prosimo po Kristusu, našemu Gospodu. Amen.

Napoved
Napiši, da bom pred svojim prihodom kot sodnik najprej prišel kot kralj usmiljenja. Pred dnevom pravičnosti bo dan znak v nebesih. Vsa svetloba na nebu in zemlji bo ugasnila. Na nebu se bo prikazal znak križa. Iz vsake rane na mojih nogah in rokah bo sijala luč, ki bo za kratek trenutek razsvetlila Zemljo. To bo kratek čas pred zadnjim dnem.

Prava podoba usmiljenega Jezusa mora imeti napis: Jezus, zaupan vate.

Bodi usmiljen, kot je usmiljen tvoj Oče
Jezus Kristus nas vabi, da ne samo sprejemamo in izkušamo Božje usmiljenje, ampak smo poklicani k usmiljenju do drugih.

“Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7).

Cerkev v teh besedah vidi vabilo k dejanjem in poskuša udejanjiti usmiljenje. Človek doseže usmiljeno Božjo ljubezen in usmiljenje do mere, kot je sam notranje spremenjen v duhu ljubezni do svojega bližnjega.

Sporočilo, dano s Faustini, potrjuje, da je delati dela usmiljenja svojim bližnjim dnevno z dejanji, besedami in molitvijo drugi temeljni kamen pobožnosti. “Če duša ne izkazuje usmiljenja na tak ali drugačen način, ne bo prejela mojega usmiljenja na sodni dan. O, če bi duše vedele, kako zbirati večne zaklade zase, ne bi bile sojene, saj bi mojo sodbo preprečevale z usmiljenjem.” Eden od namenov, za katerega je naš Gospod prosil s. Faustino za podobo, ki ga predstavlja kot usmiljenega Jezusa, je, da bi ta podoba spominjala na zahteve njegovega usmiljenja, da je tudi najmočnejša vera nekoristna brez del. Zahvaljujoč vlogi, ki jo imata zaupanje v Jezusa in usmiljenje do bližnjega kot srčiki pobožnosti do Božjega usmiljenja se vsaka duša, ki goji to pobožnost, vgrajuje v dolgo izročilo pristnega krščanskega življenja in je njeno nadaljevanje. Cerkev nas uči, da smo lahko usmiljeni na različne načine, s telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja.

Molitev za moč
To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (Jn 15,12).

Pomagaj mi, Jezus, da bom to, kar prosim od tebe – usmiljenje – dajal drugim v besedah in dejanjih.
Pomagaj mi, Gospod, da bodo moje oči usmiljene, da ne bom nikoli sumničil ali sodil, ampak bom iskal lepoto in dobroto v ljudeh.
Pomagaj mi, da bodo moja ušesa usmiljena, da bom pozoren na potrebe drugih in ne bom neprizadet ob njihovih bolečinah.
Pomagaj mi, o Gospod, da bo usmiljen moj jezik, da ne bom nikoli govoril slabo o drugih, ampak imel za vse besedo tolažbe in odpuščanja.
Pomagaj mi, o Gospod, da bodo moje roke usmiljene in napolnjene z dobrimi deli, da bom delal dobro drugim in prevzemal nase težje naloge.
Pomagaj mi, Gospod, da bodo moje noge usmiljene, da bom hitel na pomoč drugim, premagoval svojo utrujenost in izčrpanost ob premišljevanju tvoje ljubezni in usmiljenja.
Pomagaj mi, o Gospod, da odpuščam in pozabljam. To je tvoj največji dar zame in naj bo po Tvoji volji moj, da ga bom daroval vsem, ki me žalijo.