Zapisano po posnetkih nagovorov Tonija Kmeta o sveti spovedi
(združitev posnetkov Duhovni seminar na Ptuju ter Priprava na življenjsko spoved)
Pregledano in dopolnjeno septembra 2007.
1) BOG JE LJUBEZEN
Bog je LJUBEZEN. To je glavna in temeljna beseda o Bogu v Svetem pismu: da nas Bog ljubi, da nas ima rad. V tvojem življenju se bo zgodilo nekaj velikega, nekaj čudovitega, ko boš izročil Gospodu vse tisto, kar ni bilo prav v tvoji preteklosti. Bog se te bo dotaknil s svojo dobroto, s svojo brezmejno ljubeznijo.
Naj ti ta priprava na spoved pomaga, da boš lahko olajšal svoje srce, svojo dušo, svoje življenje, izročil svojo preteklost Gospodu, njegovi dobroti, njegovemu usmiljenju, njegovi ljubezni.
2) ZAPOVED LJUBEZNI
Ljubezen
Prva in glavna Božja volja za nas na tem svetu je LJUBEZEN, zato je glavno izpraševanje vesti tudi pod tem vidikom: Koliko nismo ljubili? Glavna stvar, da pridemo k Bogu v nebesa, glavna vstopnica za nebesa je ljubezen. Koliko dajemo to v prakso v svoje življenje? Ko pride Gospod, da nas pokliče, da nas popelje čez prag smrti, ko nas pogleda v oči, se bo pred njim odvilo vse naše življenje. Zato povabim: očistimo te stvari za nazaj. Poravnajmo račune z Njim, da stopimo mirnih src, veseli, radostni skozi ta zastor preko praga smrti pred Gospoda. Pred Njega, ki nas ljubi, ki je dal življenje za nas, ki je šel za nas na križ, ki je vstal, ki nam je dal svojega Duha, svoje darove ljubezni, svojo tolažbo … vse to za nas, ker nas ima rad. Glavna zapoved je torej ljubezen in najbolj se je potrebno izprašati vse to, kar ni bilo iz ljubezni.
Odpuščanje
Drugo, kar tudi spada k zapovedi ljubezni, je ODPUŠČANJE. Ali mi ljudem odpuščamo? Ali smo vsem odpustili? Smo odpustili očetu, materi, smo odpustili Bogu? Smo odpustili samim sebi, kar je tolikokrat najtežje? Ali mi zares odpuščamo? Znamo odpuščati? Ljudem, ki so nas ranili, prizadeli, ogoljufali, okradli, pretepli, zlorabili, se nam izneverili, nas prevarali, nam bili nezvesti? Ali smo mi tem ljudem zares iz vsega srca odpustili ali pa je tu še nekaj, kar nas boli, še nekaj, kar nas teži, kar imamo proti njim?
Usmiljenje
Ljubezen, odpuščanje, USMILJENJE – vse to spada pod vidik ljubezni, kajti Bog je ljubezen. Usmiljenje … Ali znamo biti dobri, ali znamo narediti nekaj kar tako, iz usmiljenja, zastonj? Pa ni nujno do naših dragih, tudi do drugih ljudi, tudi do tistih, ki jih ne maramo videti, ki so nam zoprni, ki jih težko prenašamo … Znamo narediti neko dejanje dobrote do njih, brez računice?
Bodi čim bolj usmiljen, blag, dober, kolikor je le mogoče, pazi pa seveda, da ne zaideš v napačno usmiljenje, ki lahko drugemu že škoduje.
Ljubezen do sebe
Pa ljubezen do nas samih? Ali imaš ti sebe rad? Ali znaš sebi kaj dobrega narediti, sebi kaj lepega privoščiti? Že sebe nimamo radi. Bog pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Kako boš ljubil bližnjega, če sebe nimaš rad, če sebe ne ceniš?! Če ti drugim nisi odpustil(a), vsem, ki so te zaničevali, zapostavljali, če vzameš vse tisto zares, njihove grde besede, besede zaničevanja – če vzameš vse to zares, sedaj sebe ne ceniš, ti sebe nimaš rad! In potem tudi drugih ne moreš imeti rad … Vzljubi sebe tudi.
Ljubezen do bližnjih
»Ljubi bližnjega kakor samega sebe.« Ali mi ljubimo druge, kakor bi mi želeli biti ljubljeni? Ma kje pa! Mi bi želeli biti ljubljeni, ja. Ampak da bi mi razmislili: Kaj bi si jaz želel na njegovem mestu? Kaj bi jaz hotel? Bi jaz hotel, da me opravljajo, da me obrekujejo, a bi jaz hotel, da govorijo take stvari o meni? O vsakem človeku, krivem in nekrivem … Razmisli: Bi si ti želel(a), da nekdo tako govori o tebi, kot ti o drugem? Ljubezen do ljudi, do bližnjega … Kako zelo ne znamo ljubiti! Glavne zapovedi ne znamo izpolnjevati …
In da ljubiš prvi! Da ne čakaš drugih, da tebi samo dobro delajo. Da greš preko sebe, tudi ko ti ni, tudi ko si utrujen, da prekrižaš samega sebe in narediš prvi dobro bližnjemu! In ko ti je nekdo toliko hudega storil – da greš čez sebe, pa stopiš k njemu in rečeš: »Oprosti, rad te imam, rada te imam, odpuščam ti, molim zate, za tvoje dobro …« Ne za to, da se spreobrne in da poklekne pred mano za tisto zlo, ki mi ga je storil, ampak da tako molim zanj, da mu Bog da, da mu bo dobro v življenju!
Ljubezen do Boga
In potem ljubezen do Boga, ki naj bi bila večja od vsake druge ljubezni. Večja od vsake zaljubljenosti, ne vem kakšne romantične ljubezni, idealne ljubezni v zakonu. Dosti večjo ljubezen naj bi imeli do Boga! Pa jo imamo? Nimamo … Bog je na zadnjem mestu ali ga sploh ni. Tolikokrat čez dan ga sploh ni, toliko tednov ga sploh ni, in ko smo leta živeli v grehu in ga sploh ni bilo – nam je vseeno za to, nam nič mar, mi kar gremo čez to in »v redu, to je vse prav in OK« … Ni v redu, ni v redu! Bog te vabi, da daš to Njemu. Da mu zaupaš, da te ljubi, da mu dovoliš, da se te dotakne s svojim usmiljenjem, s svojo dobroto, da ti po tolikih letih končno podeli svoj mir.
3) BLAGRI – POSTAVA NOVE ZAVEZE
Imamo postavo Stare zaveze (zapovedi – glej naslednje, 4. poglavje), ki velja še danes, in imamo postavo Nove zaveze, to so blagri.
»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«
(Mt 5, 3–11)
Blagri … Jih beremo? Jih poznamo? Jih znamo našteti? Povabim, da bi se jih vsak naučil na pamet. Tudi Božje zapovedi, ampak predvsem in toliko bolj blagre. „BLAGOR TI” pomeni „BLAGOSLOVLJEN TI, DOBRO TI BO, ČE TAKO DELAŠ”.
Blagor ubogim … Blagor čistim v srcu – že v srcu, kaj šele po telesu … BLAGOR VAM, pravi Gospod. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene preganjali, zasramovali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili, pravi Jezus. BLAGOR VAM! Poglejte, kako zelo se mi otepamo križa. Naša ljubezen do Gospoda pa se kaže prav v ljubezni do sovražnikov, v ljubezni do križa. V zvestobi. Koliko smo zvesti Njegovim zapovedim, temu, kar On govori? Tu se vidi naša ljubezen do Njega. Priznajmo, kako zelo nam tega manjka! Da ne rečem, kolikokrat pozabljamo na Njega, vedno znova! Takšna je naša ljubezen do Njega, do našega Boga, ki nas ima tako rad, ki želi biti tako močno, tako goreče, tako zelo Z NAMI, pa se ne zmenimo za Njega.
Mi želimo samo dobro, samo tisto lépo in brez križa, brez da pride kaj narobe. A tega NI! Kako močno nas nagovarja Mati Terezija, ko pravi: »V vsakem življenju MORA priti križ!« Brez tega ne gre, to je sestavni del življenja; in to nas čisti, krepi, nas dela močne, to nas poglablja v naši molitvi, v zvestobi, v predanosti, to nas dela podobne Njemu, ki je šel iz ljubezni na križ.
Po blagrih nas Bog vabi k pokori, spreobrnjenju, čistosti, k temu, da sprejmemo tudi križ, tudi težke stvari v življenju in to darujemo Bogu. Če bolečino, ki jo doživljaš, daruješ Bogu, je ta molitev vredna več kot veliko rožnih vencev!
4) DESET BOŽJIH ZAPOVEDI
- Veruj v enega Boga in njemu samemu služi!
2. Ne skruni božjega imena! (Ne preklinjaj!)
3. Posvečuj Gospodov dan!
4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
5. Ne ubijaj!
6. Ne nečistuj!
7. Ne kradi!
8. Ne pričaj po krivem! (Ne laži!)
9. Ne želi svojega bližnjega žene/moža!
10. Ne želi svojega bližnjega blaga!
Žívi te zapovedi Z VERO. Bog ti jih je dal, ker te ljubi, ker te ima rad.
Prva Božja zapoved: VERUJ V ENEGA BOGA IN NJEMU SAMEMU SLUŽI.
Vse to so lahko maliki
Veruj v Boga! Ne v avto, ne v vilo, v hišo, ne v tisto, kar si nagrabiš na račun, veruj v Boga! Ne v samega sebe, v svojo izobrazbo, v svoje sposobnosti, v svoje talente, v svojo moč, v svojo športno pripravljenost, razgibanost, v sposobnost telesa – veruj v Boga! Denar, avto, uživanje, ta posvetnost, to potrošništvo, to »bluzenje« po trgovinah, pa tvoj mobitel, tvoj laptop, tvoj internet, tvoj fotoaparat (Koliko pikslov že ima?), tvoj LCD, tvoja nova kopalnica, nova dnevna, nova kuhinja … vse to so lahko maliki, strahotni maliki, ki ti v nekem trenutku pomenijo več kot Bog, več kot revež, več kot tisti, ki umira, ker nima nič! Veruj v enega Boga.
Daj Boga na prvo mesto
Pri birmi je ena glavnih stvari, ki se jih učimo (pa potem spet nič ne velja, ker se ne vzame zares): »Če daš Boga na prvo mesto, bo vse drugo na pravem mestu.« Vedno znova v življenju, ko se trudiš dati Boga na prvo mesto, bo vse drugo prišlo na pravo mesto. On pa je tolikokrat na zadnjem mestu. In še mi, ki smo nekako verni, ki verjamemo v Boga … ja, saj verjamemo v Boga, a kje je ta Bog? Tam nekje na strani … Naj bo kratka molitvica zjutraj, zvečer, če ne pozabimo, če ne zaspimo, in v redu, zdaj smo prima verniki, lahko šimfamo vse druge, da naj se spreobrnejo. Vsi drugi so krivi, mi pa smo najboljši verniki, in gremo takoj k obhajilu, prvi …
Ne neka zdravilna energija – JEZUS te lahko ozdravi!
Veruj v enega Boga, ne v druge stvari. Ne v šloganje, ne v horoskop, ne vedeževalki, ne v neke energije in podobne neumnosti, veruj v Boga! Ne v točke, ne v neke energetske meridiane, ki jih nihče ni dokazal, v Boga veruj! Govorijo, da je v onem jezeru, pa v tisti reki, pa pri tistem gradu neka zdravilna energija, pa »Sédi pod onim hrastom, pa v tistem grmovju, pa v tisti mlaki pol ure, in to ti bo za ono, tretje, deseto, stoto pomagalo …« Veruj v Boga! Vse to veruješ, vse bi ti lahko pomagalo … veruješ, da bo šla iz dreves, iz štorov energija, da tebe zdravi — ja, pamet pa denarnico ti zdravi! Ko pa greš k obhajilu, pa ne verjameš, da te Jezus lahko ozdravi!!! Ker ne veruješ, da je Jezus tu! In ga sprejmeš, pa ga ješ, pa goltamo hostije brez vsake vere … A ni tako? Daj vse to Bogu v sveti spovedi.
Svetoskrunstvo (če s težkim grehom prejemaš obhajilo)
Vse verjameš, vse ti bo pomagalo … samo v Jezusa nimaš vere! V Jezusa, živega Gospoda, ki vsak dan pride na oltar zate. Vsak dan te čaka! »Ja, nimam časa, ne morem k spovedi«, se izgovarjamo … Vsak dan te čaka duhovnik! Pa tudi, če ne, lahko pristopiš k njemu in ga malo poprosiš: »Nemir imam v srcu, lahko prosim za spoved?« Odloži to, kar si narobe delala, delal. Daj to Bogu in vredno prejmi Jezusa, ne v grehu. Vsa stoletja v zgodovini Cerkve je vedno veljalo: Najtežji grehi, tudi nezvestoba, nečistosti, pokvarjenosti, kletve, prevare, umor, magija, klicanje duhov (odpad od živega Boga, ker veruješ v druge stvari!), to so težki, smrtni, veliki grehi, vedno je veljalo to za težke stvari, ampak še vedno je večji greh in večja krivda, če ti s takšnim grehom prejemaš obhajilo!!! Svetoskrunstvo je vedno veljalo za težje zlo in večje prekletstvo daš sebi na glavo s tem, kot z vsakim, tudi velikim grehom! Tako je vedno bilo, tako je. Le da smo mi na to pozabili in se tega več ne zavedamo, ker o tem ne govorimo več … A če bi bili iskrenih src pred Bogom, bi vedeli, da je tako.
Bioenergetiki
Včasih telefonirajo po celi vasi in govorijo: »Mi imamo zastonj meritve za vas, zastonj meritve …« »Ja, pridite, da nam bo dobro, pridite …« In vse zmerijo: »Takšne energije, tu je škodljivo … Pa veste, čisto zastonj vam zmerimo, ampak ta odeja sicer stane sto tisoč, za vas pa samo za osemdeset tisoč, za vas je osemdeset tisoč, za vas bolj poceni.« In še: »To kredenco tako obrni, tisto omaro tako, ono posteljo tja zanesi …« Prideš v hišo in vidiš, da imajo vse narobe, na koncu spijo tam v nekem »špajzu« … Ker verujejo v te stvari! Ti daj lepo križ na steno in moli vsak dan s svojo družino, pa bo blagoslov, pa bodo vse energije v redu, pa ne bo nič narobe. Zmoli pred spanjem, pa boš mirno spal, pa ti nič ne bo škodovalo, ker te Bog čuva in Njegovi angeli in mati Marija. Pa ti nič ne bo, vse bo dobro, veš, vse bo dobro … Veruj v Boga!
Spiritizem (klicanje duhov)
Srečal sem tri punce, nekoliko pod vplivom alkohola – drugače se niso upale odpreti, povedati. V Ljutomeru je bilo, na Martinov večer. Nisem mogel spati, pa sem šel naokrog po mestu in molil rožni venec in Bog mi je pripeljal te tri deklice, da jim pomagam. Prva je bila nekje tretji letnik srednje šole, druga prvi letnik in tretja sedmi razred; ven iz gostilne tik pred mene, me vidijo in vprašajo: »Gospod kaplan, a res da klicanje duhov ni v redu?« Sem rekel: »Ne, ni v redu. Povej, zakaj vprašaš.« In dekle odgovori: »Tudi sama sem začela razmišljati, da ni v redu, ker se mi dogajajo čudne stvari.« Sem rekel: »Povej, kaj. Bomo videli, če je to to.« Pravi: »Šla sem iz hiše, stanovanja, staršev ni bilo doma, cel vikend, bila sem sama doma, samo jaz imam ključ … Šla sem iz stanovanja in pridem nazaj in je bilo vse razmetano! Pa drugače vse super, okna zaprta, vrata zaklenjena, vse original … po stanovanju pa vse razmetano! Včasih se mi luč sama prižiga in sama ugaša. Voda začne sama teči in sama neha!« Sem rekel: »To je to! To so normalni, redni znaki takšnih stvari! Kako pa si ti šla v to, zakaj?« Pravi: »Moja lastna mama mi je, ko sem bila v 8. razredu, kupila knjigo o klicanju duhov.« Spiritizem, lastna mama!!! Starši so bolj neumni od otrok, ki še imajo en zdrav čut …
Kolikokrat slišim, da starši otroka silijo k ne vem kakšnemu čudaku, zdravilcu, pa potem dela tisto terapijo iz svinca na njih, jim daje piti neko čudno vodo, z magijo zmešano, da bo otroku dobro … STARŠI silijo! – otrok se še upira, ker čuti, da ni v redu. In še pravi tisto dekle: »Šla sem po pločniku pa pripelje avto in me naenkrat neka sila, prav fizični pritisk, porine pred avto! Pa nikogar od ljudi ni bilo zraven …« Komaj, da je on izpeljal, da je rešil, da je ni ubil tam. To je to! Pravi: »Ko sem hodila v prvi letnik, me je moja mama peljala v Avstrijo na tečaj za klicanje duhov.« Plačala je za to več sto mark, da bo ja hčerka nekaj več, da bo obvladala te sile, v katere mati verjame … In pravi ta deklica še: »Sem šla čez prehod in neka sila me zagrabi in nisem mogla več naprej! Prihaja vlak, mene pa je tiščalo dol na tire …« Zadnji hip jo je kolegica potegnila stran. In punca ima zdaj posledice: si je rezala žile itd. … Saj ni čudno!!! Ko se take stvari dogajajo, se je treba vprašati, kakšno je ozadje. Slišal sem za primer fanta, ki si je vzel življenje. Kako je bil v redu, kako je vsem pomagal, krasno delal, dober … Šel je dečko v srednjo šolo v Ljubljano, tam je bila neka sekta, neki darkerji, neka Črna vrtnica – krasno, vse v redu, prijazen dečko, samo moraš se vprašati, kaj je bilo še v ozadju. Te stvari niso kar tako! In mi? »Vse v redu.« In vera je vedno slabša. Zakaj? Ker imamo druge malike, ker vse sorte drugo verjamemo, samo v Boga ne. To so maliki! In potem je človek zvezan, ne more več razmišljati, ne more več moliti … Obstajajo določene sile, ki se jim mi s temi neumnostmi lahko odpremo in ki želijo škoditi naši sreči. Bog pa želi tvojo srečo, blagostanje, da bi ti bilo dobro! Samo, da bi mu bili zvesti – tega nam manjka, tako zelo!
Reiki, joga
Reiki. Tako moderen, toliko govori o ljubezni … Ne vem, zakaj imajo potem ljudje posledice tega zla?! Ampak imajo! Imel sem opraviti z osebo, ki jo je treslo, metalo, hudi duh jo govoril čez njo, kup duhovnikov nas je molilo, pa se skoraj nič ni dalo pomagati, počasi je šla ven iz tega zla … Jaz, ki nimam in nočem imeti posla s tem, sem imel že več primerov ljudi, ki jih je treslo, metalo, vse sorte – po reikiju, danes tako modernem kot joga (ki tudi ni v redu)! To danes neradi slišimo, pa je res, to se ljudem dogaja! In mi smo v redu verniki … in hodimo malo to, malo tisto, malo ono in na koncu še malo svečko prižgemo pred Marijo in – krasni verniki smo …
Mlačnost v veri
Morda še to: v kolikor ne zaupamo, ne verujemo v čudeže, v ozdravljenja, da Bog lahko ozdrávi tudi po naši skromni molitvi, povabim, spovejmo se tudi svoje majhne, mlačne vere oziroma svoje nevere. Izročajmo to Gospodu in naj nas Gospod blagoslavlja, da bi zaupali tudi v Božjo moč, odpuščanje, ljubezen, tudi v ozdravljenja, ki jih Gospod želi delati po nas.
Spreobrnjenje k zaupanju v Boga
Verujmo v Boga. Ne v horoskope, ne v obeske za srečo, podkvice, štiriperesne deteljice … Bog nas vabi, da ne zaupamo v te stvari, ampak Njemu, ki je ljubezen, ki je živi Bog. Prav tako Sveto pismo pravi: ne kliči duhov, ne ukvarjaj se z astrologijo, z ugibanjem znamenj iz nebesnih teles. Vse to je lahko, kot vemo, zelo škodljivo. Moli vsak dan, ni treba veliko, a tisto iz srca. Vsaj nekaj vsak dan za začetek, kolikor pač zmoreš. Tudi to je spreobrnjenje k zaupanju v Boga – da verujemo vanj, mu zaupamo in da se odločimo za Njega. Odstrani druge stvari, tudi iz svoje hiše, svojega doma … razne obeske, energetske plošče, piramide, vse sorte kar imamo, vse malike … daj jih proč, veruj v Boga in videl boš: to bo v blagoslov!
Druga Božja zapoved: NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA! (NE PREKLINJAJ!)
»Ne skruni Božjega imena.« Ali: Ne preklinjaj. Tako Božjega imena kot nasploh. Ne človeka, ne sonca, ne matere, ne genitalij, NIČESAR ne preklinjaj! Ne kliči prekletstva, ker so stvari svete. Bog je ustvaril za dobro, za ljubezen, za svetost. NE PREKLINJAJ. Tudi v jezi ne. Pravi kdo: »Kaj si me razjezil, da sem preklel?!« Ne. Ti si zaklel. TI. Ti sebe ne znaš obvladovati. To je TVOJ greh, ne njegov.
Povabim, da se spreobrnemo od kletve, grdih besed, pokvarjenih vicev itd. k lepemu govorjenju, k spoštovanju do vsakega človeka, k spoštovanju do Boga, do življenja, do sebe, tudi do obleke, ki jo damo nase – tudi te zunanje stvari naj nas navajajo h globlji ljubezni v naši notranjosti.
Tretja Božja zapoved: POSVEČUJ GOSPODOV DAN.
Nedelje in zapovedani prazniki
Zakaj? Kaj je to, Gospodov dan? Za tvoje dobro. Za tvojo družino. Da si vzameš čas za svoje doma in za svojega Boga. Za to je nedelja, Gospodov dan. Enako velja za zapovedane praznike: Vsi sveti, Marijino vnebovzetje, Božič, Sveto Rešnje Telo in Kri. Mnogo vernikov zanemarja te dneve, ko naj bi bili vedno pri maši.
(Ne)udeležba pri sveti maši
Vsako nedeljo in vse zapovedane praznike naj bi bili pri sveti maši. Veste, nekaj vam povem: če izpustiš eno nedeljo, ko bi lahko šel k maši, pa ne greš, potem brez spovedi ne moreš več k obhajilu. Ne moreš, ni prav. Že če ENO nedeljo po svoji malomarnosti izpustiš sveto mašo. Če si bil bolan, in nisi mogel, je drugo. Če iz malomarnosti, pa drugič ne hodi več k obhajilu, dokler ne daš tega Jezusu. Daj to Jezusu pri spovedi, in potem pojdi k obhajilu. To je Najsvetejše, to niso keksi, to je Jezus sam, On, živi Gospod, v svojem telesu, Njegovo srce, ki bije zate, ki te ljubi!!! …
Nedeljsko delo
Kolikokrat se dela ob nedeljah, koliko let se je zidalo in delalo še mnogo drugih nenujnih stvari! Včasih so šli ljudje k duhovniku, pa so rekli: »Gospod, imamo seno zunaj. Jutri je napovedan dež, ali smemo to spraviti?« In če je bil razlog, jim je duhovnik dal blagoslov. Danes to ni več strogo obvezno, je pa še vedno dobro in še kako koristno! Če ob nedeljah delaš, povabim, da to nehaš.
Morda so v našem življenju mnoge temne lise. Tedne, mesece, leta, smo morda smo gradili hišo, vikend, kar koli drugega delali ob nedeljah in smo to pozabili in se nikoli spovedali. Povabim, daj to Gospodu in se odloči, da tega ne bo več. Služba je seveda drugo. Če ima kdo službo, jasno, da mora delati, da preživi sebe, svojo družino – to ni greh, vse nenujne stvari pa je prav, da odložimo. Pa vendar: tudi če bi kdo skušal zamenjati službo, ker mora delati ob nedeljah, zaradi spoštovanja do Gospodovega dne, zaradi vere, iz ljubezni do Boga, sem prepričan, da mu bo Bog obilno povrnil ter izkazal svojo milost in blagoslov. Seveda pa je prav, da ne opusti službe, dokler nima druge, primerne zanj.
Zapoved posta
Koliko odličnih kristjanov prezira zapoved posta! Petek, postni čas, pa na veliko jemo meso … Moral sem iti na nek petek v postnem času k organistu na obisk, in tam ves pevski zbor – vsi lepo jedo meso! Dobili so denar za petje na pogrebu in so rekli, mi jih takrat povabimo na večerjo. Meso, pohano, pečenka, salame … Petek, postni čas; župnijski pevski zbor – pravi, prvi verniki … Zamenjaš (z dobrim delom) lahko post le med letom, a še to le izjemoma, če je res zelo zelo nujno. Veste, kaj pomeni izjema? Izjemoma je na primer dvakrat na leto – ne pa vsak petek! V postnem času pa tudi laik ne more zamenjati posta s kakim drugim dobrim delom, ampak naj se posta drži, tako je prav.
Priprava na obhajilo, zahvala po obhajilu
Kakšen je moj odnos do dogajanja pri sveti maši? Si vzamem vsaj minuto ali dve pred mašo, da rečem »Jezus, zdaj se bom s tabo srečal. Ti, to Največje prideš med nas!«? Sveti Janez Bosko se je znal pol ure ali več zahvaljevati Bogu po obhajilu. Pater Pij se je dve, tri ure pripravljal na sveto mašo! Ni čudno, da so oni imeli take milosti, mi pa jih danes nimamo več. To ne velja samo za duhovnike, ampak tudi za laike – za vsakega, ki vzame Boga zares.
Četrta zapoved: SPOŠTUJ OČETA IN MATER, DA BOŠ DOLGO ŽIVEL IN TI BO DOBRO NA ZEMLJI!
Če živiš, kot Jezus pravi, imajo vse zapovedi v sebi blagoslov, pri četrti pa je to še posebej poudarjeno: Spoštuj …, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Spoštuj. To ne pomeni, da ubogaš do 80. leta čisto vse, kar ti starši rečejo, ampak spoštuj, ljubi. Vse tisto, kar veš, da ni proti Bogu, skušaj upoštevati.
Večkrat sem že slišal: »Mojemu očetu, moji materi ne morem odpustiti, ker sta mi to in to storila, niso me spoštovali, niso me vzgajali …« Pa naj spomnim, da Bog ne pravi: »Spoštuj očeta in mater, če sta bila svetnika,« ampak pravi »SPOŠTUJ!« V vsakem primeru spoštujmo ali vsaj odpuščajmo ali pa vsaj začnimo moliti za to, da bi jim lahko odpustili. To nam bo prineslo veliko blagoslova! Morda si kdaj celo preklel lastnega očeta, mater. Povej to Jezusu, obžaluj. Povabim te, pojdi, če so rajni, na grob; če so živi, pojdi na obisk, kolikor le moreš pogosto! Če ne moreš, pa jih pokliči, če je mogoče, tudi vsak dan, ali vsaj tedensko pojdi na obisk, če je to mogoče.
Velja tudi za predstojnike
Velja tudi za predstojnike v službi, Cerkvi, šoli, na poti, drugje. Spoštuj tistega, ki vodi, ki je nadrejen, ki je postavljen, da je pred teboj. Ubogaj ga, poslušaj ga, in ti bo dobro – razen, če govori in zahteva nekaj, kar je direktno greh. Takrat ne, drugo pa vse, in ti bo dobro.
Pokorščina je dar VSAKEMU verniku
Ta stvar pokorščine gre do zadnjega vernika, otroka v Cerkvi, veste? Ni samo za tiste, ki to obljubimo. To je silen blagoslov za vsakega vernika! Mi danes poudarjamo svobodo, emancipacijo, feminizem … Saj ne rečem: potrebno je bolj spoštovati žene, treba je bolj spoštovati, ceniti, zaščititi otroke, vse to moramo. A da potem nismo več nikomur odgovorni – ne nadrejenim, ne bližnjemu, ne družini, ne Bogu, da nikogar več ne upoštevamo, da smo povsem sami svoji … je tako nam kot drugim v škodo.
Peta Božja zapoved: NE UBIJAJ.
Ubijanje z besedami
Velikokrat druge ubijamo, morimo s svojimi besedami. Z obrekovanjem, opravljanjem, ko jih kritiziramo, v obraz ali drugače, iz sovraštva, iz jeze, iz vseh mogočih razlogov … S tem lahko še dosti bolj ranimo, prizadenemo, kot z rokami. Kako se znamo sekirati, kako znamo drug drugega secirati z besedami! Mi, kristjani, prav tako. Kot da se sploh ne razlikujemo od tistih, ki nimajo vere. Isti smo in kdaj celo slabši. Grizemo, opravljamo, obrekujemo … Kako znajo besede boleti!! To je tudi ubijanje – z besedami.
Samomorilne misli
Če si razmišljal o samomoru, kdaj resno razmišljal ali celo poskušal, če ti kdaj pridejo te misli, izroči te stvari pri spovedi. In povabim: danes se odloči, da tega nikoli ne bo, da tega nikoli ne storiš, ne poskusiš. Danes te povabim. Jezus te danes vabi, odloči se za življenje: da tega NIKOLI ne boš storil, storila. DANES se odloči, enkrat za vedno. Izročimo to Gospodu, spovejmo se, dajmo to Jezusu.
Drugemu želim nesrečo
Morda ti je kdaj kdo »šel na živce« – v službi, doma, v vojski, šoli –, pa bi raje videl, da ga ne bi bilo, da bi izginil, da bi umrl, da bi se mu kaj zgodilo … V srcu ti pride taka misel … Daj to enkrat Bogu, osvobodi se tega. Bog te ljubi, želi dati mir v tvoje srce.
Splav
Milijone in milijone je vsako leto splavljenih samo v Evropi. Več deset tisoč v Sloveniji, vsako leto!rat. ogu. de … … šel na živce, v službi, doma, v vojski, šoli, pa bi rajši, da ga ne bi bilo, da zgine, da umre …teje, Veste, da to kliče nesrečo nad naše glave? To kliče na nas poravnavo, zadoščevanje. Ne govorim, da bi sedaj kdo sebe obsojal, se zagrenil … ne, Bog te ljubi, Bog želi, da mu to enkrat v veri daš, ker veš, da te ima rad, da ti odpušča. Večja žrtev si ti s svojim grehom, kot pa tvoj otrok, ki je itak pri Bogu. Večja žrtev si ti, ki se sploh ne kesaš, moški, ki si sokriv ali še bolj kriv kot žena.
Če je bil kak splav, abortus, gotovo ni bilo prav. Obžaluj! Bog je ljubezen, ti bo odpustil. Nekateri čutijo krivdo, tudi ko niso krivi za to: ko so bili prisiljeni od staršev, drugih, moža … Ne govorim zato, da bi iskali sebi izgovore, ne, to ne bi bilo prav. Kolikor smo krivi, je prav, da obžalujemo, se pokesamo, vendar: BOG je tisti, ki odpušča. Ko se enkrat tega spoveš, se tega NIKOLI več ne spominjaj, položi to na oltar. Bog ljubi, Bog odpušča; če mu to izročiš, ti bo Bog gotovo odpustil. Vprašanje pa, če si ti SEBI odpustila, odpustil za svojo krivdo. Daj to Gospodu in si odpusti. Božja volja je, da sebe vzljubiš in sprejmeš v tistem, kar je bilo narobe. Jezus ti je odpustil. Želi, da ti sebi odpustiš. To je Njegova volja zate. Ne boj se, On te ljubi, te sprejema nazaj. Le pokesaj se, le odloči se, da tega nikoli več ne bo, da se to več ne bo zgodilo. In povabim, da se odločite, da boste drugim pomagali, da tega nikoli ne storijo. Povabim: molimo za to, da drugi tega ne bi storili, opomnimo jih, na lep način, najlepše, kar je mogoče, da to ni prav. Od tega lahko namreč izvirajo mnoge bolezni, celo shizofrenija, mnogi problemi psihične, duhovne, telesne narave, celo rak – ker ne znamo tega izročiti Bogu in sebi odpustiti. Jezus pa ti odpušča.
Kontracepcija
Marsikdo je uporabljal kontracepcijo (VSA kontracepcija pa je nesprejemljiva). Opozarjam vas na dejstvo, da je dandanes večina kontracepcije tudi splavna, abortivna. V kolikor ne uspe preprečiti spočetja, zanositve, toliko potem na mehanski način ali s kemičnimi sredstvi, s kemijo, UBIJE novo življenje. Npr. spirala, številne kontr. tablete – vsak mesec lahko ima žena en splav, brez da se tega sploh zaveda! Rečejo: »To je vse v redu, to je krasno …« Svetujejo nekateri zdravniki … molimo za njih za tisti trenutek, ko pridejo pred Jezusa, pred Boga.
Spovejmo se tega, povabim. Vse, kar je bilo za nazaj. Povabim, dajmo te stvari proč, dajmo to Bogu. Naj spomnim, edina prava metoda uravnavanja rojstev je naravna metoda. Povabim, da se bolje poučimo o vsem tem. Povabim: dajmo te stvari proč, molimo tudi za svoje drage, za domače, da te stvari odložijo.
Danes v celi Sloveniji, v celi Evropi, v vsem zahodnem svetu ne morete dobiti tabletk, ki ne bi imele tudi te funkcije, da splavijo, če je to potrebno! Pogovarjal sem se s škofom Marjanom Turnškom, ki pravi, da ima doma kup svežih dokumentov o funkcioniranju teh tabletk. Rekel je: »Zagotavljam in zdravniki so mi to potrdili, da danes v Sloveniji in v vsej Evropi ni mogoče dobiti niti ene tabletke, ki ne bi bila tudi splavna.« Ob tem sem bil zelo šokiran, pa mi je razložil:
Pred petnajstimi leti sta bili dve vrsti tabletk: Ene, ki so bile kontracepcijske, se pravi proti spočetju; da ni prišlo do novega življenja. In druge, ki so bile splavne; te so ubile. Potem pa so odkrili: tiste prve, kontracepcijske, so bile visoko hormonske in s tem visoko škodljive za telo žene. Zato so zniževali raven hormonov, s tem pa je na drugi strani rastla splavnost, raven abortivnosti. Danes onih prvih sploh ni več mogoče dobiti! Danes imate drugi par, hujši: Prve, ki se jim (samo z besedo!) reče kontracepcijske: te v 60 primerih preprečijo, v 40 pa ubijejo; preprečijo v 80, ubijejo v 20 primerih … 70:30 ali celo 40:60. In vsem rečemo lepo kontracepcijske tabletke – pa to niso! Bi rekli: »To pa ni problem, se vsaj trudiš, da ne pride do spočetja.« Kdo od vas bi dal svojega otroka, da se vozi po cesti, kjer jih 30 od 100 ne pride več živih nazaj?! Kdo od vas bi se šel peljat s takšnim avtobusom, v katerem jih 40 od 100 ne preživi?! In te tabletke so zdaj takšne! In druge, hujše, stoodstotne, day after, dan potem: te samo ubijejo, če je kaj živega. In tega danes ne smemo govoriti, da ja ne bi koga vznemirili! Življenje je nedotakljivo od naravnega spočetja do naravne smrti. Nedotakljivo.
Raziskave na matičnih celicah
Vam povem drugo, bolj ustrezno ime za te raziskave? Ne gre za raziskave na matičnih celicah. To so poskusi na nerojenih otrocih! Da, dragi ljudje: gre za poskuse na nerojenih otrocih, ne za razvoj matičnih celic, zato smo kristjani proti temu, ker ljubimo življenje. Jezus pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Jezus je ŽIVLJENJE. Če ljubimo Jezusa, ljubimo tudi življenje. Če življenja ne ljubimo, tudi Jezusa ne ljubimo, to nam mora biti jasno. Bog je ljubezen, nas ima rad, želi nam dobro, odvisno je samo od nas, ali to sprejmemo ali ne.
Umetna oploditev
Umetna oploditev. Cerkev je proti. In kaj rečemo? »Cerkev je staromodna, Cerkev je »zaplankana«, zopet vleče naprej neke stvari iz srednjega veka, ovira ljudem blaginjo, srečo, blagoslov, po nepotrebnem vznemirja … Ubogi starši …« Saj je res, saj SO ubogi ljudje, ki s čisto, iskreno ljubeznijo želijo otroke, pa jih ne morejo imeti. So ubogi. Ampak imejmo vero v Jezusa. Ali odprimo srce in sprejmimo otroka tudi od drugod. Saj otrok nikoli ni v resnici tvoj, je vedno bolj Božji kot tvoj. Tudi če vzameš otroka od drugega – da ga nekdo rodi, pa ga ti vzameš za svojega … vedno je Božji, nikoli zares tvoj.
Zakaj je Cerkev proti umetni oploditvi? Več načinov take oploditve obstaja in Cerkev pri eni teh oblik ni proti. Tej se reče »in vivo« ali »v živo«: po normalnem odnosu pomagajo celicam do združitve. Za oploditev »v epruveti« pa obstajata dva glavna načina: Pri prvem sicer ne pride do uničenja nobenega življenja (toda vse, kar je v epruveti, je nesprejemljivo, ker je nenaravno!), a je ta postopek tako kompliciran, da ga v praksi sploh ne uporabljajo. Uporabljajo drugega, kjer oplodijo štiri, šest, osem, devet, deset novih življenj in vstavijo enega ali dva po svoji presoji (kar se jim pač zdi, da bo bolje uspelo); ostale dajo v zamrzovalnik ali vržejo proč. To so že otroci! To so spočeta življenja! To so otroci, dragi ljudje!
Pred kratkim sem v neki raziskavi prebral, da je na uspešno rojstvo enega tako spočetega otroka uničenih celo do 36, v povprečju pa 16 življenj! V povprečju je na enega rojenega po umetnih oploditvah 16 uničenih življenj … ZATO smo kristjani proti temu. Cerkev ima globoke razloge za vsako stvar. Berite, študirajte, poglabljajte in odkrili boste Boga, ki ljubi, ščiti, varuje vas in vsako življenje. Bog ne obsoja. Bog ljubi in odpušča. Na nas pa je, da damo to Njemu, da priznamo in da mu v zaupanju izročimo, kar smo delali narobe.
Evtanazija
V prvem trenutku združitve moške in ženske celice Bog dá nesmrtno dušo in je življenje nedotakljivo; od prvega trenutka naprej! Ne od tretjega tedna, drugega ali tretjega meseca … od prvega trenutka do naravne smrti – tudi evtanazija ne pride v poštev. Starim, bolnim ljudem moramo POMAGATI, in v Jezusu ter v naših molitvah, v naši ljubezni bodo dobili moč. V Nemčiji je mnogo domov za ostarele nastalo takoj za Nizozemsko mejo. Zakaj? Selijo se z Nizozemske tja, kjer še ni tega zakona o evtanaziji, ker se bojijo, da bi jih svojci »spravili proč« zaradi premoženja!
Šesta Božja zapoved: NE NEČISTUJ.
Povabim: spovejmo se gledanja neprimernih filmov, branja pokvarjenih revij, vsakega zapletanja v pornografijo, samozadovoljevanja … Povabim, da daš nespoštljive slike golih oseb s stene v sobi, koledarje iz garaže, iz prevoznih sredstev … Dajmo te stvari proč – iz spoštovanja do človeka, do človeškega telesa. Danes so tudi mnoge nove nevarnosti: veliki plakati ob cestah, mnogi zapadajo v skušnjave glede interneta, mnogi prosijo pomoč glede tega, kajti tam je veliko neprimernih stvari in čutijo težo krivde zaradi tega. Prav je, da se človek tega spove. Tudi neprimernih besed, govorjena, vicev, svinjarij vseh sort. Dajmo to Gospodu, povabim vas.
Strahota, koliko je okrog nas skušnjav prosti čistosti: plakati, revije, televizija, internet, pornografija, erotične strani … Najbolj hudo pa je, da ljudje to IŠČEJO! In kaj vse je dostopno na mobitelu, ki ga otrokom kupimo v prvem razredu … vse ima naenkrat na dosegu roke: vedeževanja, horoskope in vso pornografijo. Ni čudno, da so otroci vedno bolj nemirni, živčni. Rečejo, da je otrok hiperaktiven … neki moj kolega pa pravi: »Meni se zdi, da je to predvsem hiperrazvajenost.« Vidim: otroci so ranjeni, če ni odnosov v družini, ko je bilo vse sorte; mogoče je otrok rojen po kakšnem splavu, mogoče se je doma preklinjalo, morda je bil težak porod … in je otrok nemiren. Ne samo: »Takšen je in konec.« Molimo, pa bo Bog dal, da bo šlo na bolje.
Nečistovanje, spolni odnosi pred poroko, mnogi ljudje se celo poročijo in hodijo k maši, k obhajilu, nikoli pa se tega, da so prej leta skupaj živeli in imeli spolne odnose, niso spovedali. Koliko ljudi pozabi na to! Dajmo to Bogu. Bog te ljubi, te ima rad, ne boj se ga, zaupaj mu.
Homoseksualnost
Danes HOČEJO homoseksualci isti zakon (poroko), kot je pravi zakon od Boga. Trdijo, da je to enako vredno, da je to vse isto. Ni, dragi moji, ni isto in ni prav. Vemo, da se Bog ne strinja; Sveto pismo jasno pove: prakticiranje teh stvari je narobe. Ni prav misliti: »Bodimo moderni, pa bo v redu.« Molimo za te ljudi. Velikokrat je kriv slab zgled očeta matere (bil pijanec, bila gospodovalna), da njun otrok ne sprejema nasprotnega spola. Čustveni svet se od malih let počasi zamika in človek na koncu čuti »drugače«. V takem primeru je potrebno moliti in živeti za čistost. To je brez Boga težko, postane pa mogoče, ko se odločiš moliti za čistost. Če moliš, potem gre. Pridejo skušnjave nezvestobe, ki so lahko strahotne, pa moli. Bog te vabi, da živiš čisto, da se boriš, da živiš sveto. Ne, da koga obsojam. Pravim: molimo. Bog ljubi in dá moč za svetost. Bog dá moč, da se zmoremo v vsaki skušnjavi premagati, se vsakemu grehu upreti.
Bog nas vabi k zvestobi
Bog nas od nezvestobe vabi k zvestobi. Naj spomnim: tudi neporočeni so povabljeni, da živijo zvesto drug drugemu. Če le drugi računa nate, če sta skupaj zastavila stvari, ne moreš biti nezvest! Tudi če nisi ne civilno ne cerkveno poročen, je po naravnem zakonu prav, da si drugemu zvest, če zaupa vate, računa nate. Prav je, da smo zvesti: drugemu, Bogu, svojim dobrim načelom.
Sedma Božja zapoved: NE KRADI!
Toliko je stvari, lahko malih, tako aktualnih za naš čas, da se jih velikokrat se sploh ne zavedamo: odnašanje iz službe, utaja davkov … Dajmo to Gospodu in se potrudimo, da pravično poravnamo škodo, ki smo jo storili – kolikor pač moremo. Če smo koga ogoljufali, morda pri dediščini, uredimo te stvari, da bodo pravične in poštene; drugače ne moremo pričakovati blagoslova. Če smo morda kaj odnašali iz službe, če smo bili nepošteni: odločimo se sedaj za poštenost ali dajmo v dobre namene za uboge, za revne, da poravnamo, kolikor moremo, posebej če ne moremo tistemu človeku, ki je zaradi nas utrpel škodo.
Osma Božja zapoved: NE LAŽI. (NE PRIČAJ PO KRIVEM!)
Bodimo pošteni, govorimo samo resnico. Tudi, če bi bolje, lažje prišli skozi z lažjo, z neresnico, povabim: odločimo se za resnico. Božja ljubezen nas k temu vabi. Marsikdo reče: »Se zlažem, potem je bolj mir. Saj nič velikega, toliko, da imam potem mir …« Tu in tam se malo zlažeš, češ da prideš bolj poceni skozi. Malo po malo – in potem že kar redno lažeš! Ne izreci laži! Tudi če bi bilo »bolj poceni«, brez prepira … raje ne reci. Reci »Ne povem, ne morem povedati« ali bodi samo tiho ali pa se malo znajdi in začni govoriti kaj drugega, da morda spelješ pogovor na drugo temo. Le trudi se, da se ne zlažeš, povabim k temu. Jezus pravi: »Jaz sem resnica.« Ljubezen do resnice je ljubezen do Jezusa.
Deveta Božja zapoved: NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE/MOŽA!
Ne poželi. Ne samo »ne greši, ne nečistuj«; Bog želi, da so tudi naše misli čiste, da je čisto tvoje srce, moje srce, zato ne poželi. Ne osebe, ne dekleta, ne fanta tvoje prijateljice, ne moža, ne žene … ne poželi.
Pornografije in podobnega se poslužuje toliko ljudi, stari dedci, na zunaj krasni verniki, imajo po svojih garažah plakate … Sramota! In vse to se shranjuje v tvojo podzavest, v spomin, in potem naenkrat počiš. Ne poželi. Bog te ljubi, Bog ljubi tvoje domače. Moli, blagoslovi svoj dom in ne boj se. Bog te ljubi.
Velikokrat zavidamo drugim – tudi podzavestno – osebe (morda dobro ženo, moža), prijatelje, uspehe, njihovo imetje, boljšo sprejetost, da so drugi bolj ljubljeni kot mi … Dajmo to Gospodu. Gotovo je prav, da so stvari pravične, vendar bodimo iskreno privoščljivi v dobrem, želimo jim dobro! Naj jim gre dobro, naj jim gre še boljše, naj jim gre tisočkrat boljše kot nam, ker jih ljubimo. Še molimo za to, blagoslavljajmo jih, iz ljubezni.
Prav tako: velikokrat smo polni samih sebe, polni napuha, oholosti, prevzetnosti, domišljavosti v svojih mislih, željah, besedah. Kako se obnašamo do drugih, če smo ves čas prepričani, da smo mi boljši, da smo mi več?
Deseta Božja zapoved: NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA!
Prav tako ne poželi blaga. »Imajo drugi, pa dajmo še mi.« Lakomnost. »Drugi imajo večji avto, dajmo še mi. Vikend, dajmo še mi …« Kaj pa Jezus pravi? Pa tisti, ki umirajo od pomanjkanja? Saj Bog nam privošči, da nam je dobro, Bog nam privošči, da se imamo v življenju lepo, ampak ne pozabimo Nanj in ne pozabimo na reveže – na ljudi, ki nimajo.
O SVETI SPOVEDI
Zakaj k spovedi?
Danes se je razpasla miselnost: »Saj se lahko lepo spovem sam, samo jaz in moj Bog … Kaj bom tistim duhovnikom tam govoril? Kaj bom jaz z nekim predstavnikom Cerkve …« To je danes moderno. BOG ti je dal zakrament spovedi. Ne odpušča ti tam duhovnik. JEZUS SAM odpušča po duhovniku. BOG ti daje odvezo. Ko daš pri spovedi, vseh teh grehov za vso večnost ni več! Za vso večnost se Bog tega ne bo več spominjal.
Potek spovedi
Temeljno je, da se zavedaš: BOG ME LJUBI. Ni ti treba pripovedovati na dolgo in široko. Povej kratko, jasno; preprosto naštej.
Kesanje
V dokumentu plenarnega zbora Cerkve na slovenskem je zapisano, da je danes veliko ljudi, ki ne znajo več zmoliti kesanja. Leta, desetletja niso bili blizu Bogu in so kesanje pozabili. Dovolj je, da se ti kesaš, da rečeš »Žal mi je!« in se iskreno pokesaš, pa če znaš tisto molitvico ali ne. Lahko jo zmolita skupaj z duhovnikom, lahko ponavljaš tudi za njim – in niti ni nujno, da tisto zmoliš, čeprav v prihodnje povabim: Najdi si molitvenik, pa se kakšno vsaj kratko kesanje iz njega nauči. Nujno ni, lepo pa je. Ne dopusti pa, da ne greš k spovedi, ker ne znaš kesanja – ker ne veš, kaj bi rekel. Pojdi, reci »Žal mi je, grešil sem to, to in to …« Obžaluj, pa bo.
Kako pogosto k spovedi?
Cerkev pravi: Vsaj enkrat v letu se spovej in prejmi sveto Rešnje Telo. Vsaj v velikonočnem času. To je minimum. Sam rad rečem, da je to tako, kot če bi enkrat na teden jedel. Ravno toliko, da preživiš. Redna spoved je vsaj pred prazniki; in prav redna, zares, je enkrat mesečno. K temu vas povabim: najbolje mesečno ali vsaj enkrat na leto – kakor kdo čuti. Ne bojmo se Boga, ker nas ljubi, ker nas ima rad.
Mnogi ljudje grešijo in potem čakajo pol leta – do Velike noči ali do Božiča –, da bodo šli k sveti spovedi. Kako narobe! Ti pojdi vsako nedeljo k maši in bodi pripravljen, da lahko pri vsaki maši, h kateri greš, prejmeš tudi obhajilo. Če si grešil, pojdi čim prej k spovedi; če se da, še isti dan. Ne živi z grehom. To je, kot če bi padel v greznico in ostal še tri mesece takšen. Kdo od vas bi, če pade v greznico, v gnoj, šel po sredi vasi domov? Nihče. Tam zadaj bi šel, da te ljudje ne vidijo, in takoj bi se šel tuširat! Po grehu, povabim, prav tako: ko narediš takšen greh, ki te teži, pojdi najprej k spovedi.
Moč svete spovedi
Še nekaj bi rad rekel: mnogi niste vedeli, kaj povzročajo stvari, ki sem jih navedel v tej pripravi na spoved (razne okultne prakse, bioenergija, joga, kontracepcijska sredstva). Da bi bili težki grehi, bi morali vedeti, da je to zelo narobe, in bi kljub temu namerno, hoteno tisto naredili. To bi bil pogoj za velik greh, vi pa dostikrat tega niste vedeli, kar pomeni, da morda nimate tako velikega greha.
Zakaj naj bi torej to povedali pri spovedi, če pa za vas osebno ni bil velik greh, ker niste bili seznanjeni? Zato, ker pri spovedi pride nate Jezusova Kri. Tri četrtine posledic zla, negativnih posledic teh duhovnih sil, ki lahko pridejo nadte, se odpravi pri sveti spovedi. Vsaj tri četrtine, morda celo 90 odstotkov. Zato povej, da daš pod Jezusovo Kri. Če bi bili še kakšni problemi, posledice, potem naj nekdo, ki moli za te stvari, moli nad teboj in ni več posledic. Večina teh posledic, ki se vlečejo od okultnih praks in takšnih zadev, izgine, ko daš pri spovedi svoje napake Bogu. Zato raje za vsak slučaj povej, kot pa da kakšno stvar skriješ.
Gotovo bi se dalo še veliko stvari dodati, vendar naj osnova ostane:
Bog je ljubezen, nam odpušča, nas ima rad.
ŽIVLJENJSKA SPOVED
Če je le mogoče, se čim prej odločimo za svojo življenjsko spoved. Napišimo si na list vse, kar smo naredili narobe od svojega otroštva naprej. Tudi rane – kar so nas ljudje prizadeli, kar smo mi druge prizadeli, pa o svoji družini, o svojih starših, kaj je tam bilo vse narobe, boleče. Na prvo stran o svojih prednikih, če so bile nenaravne, predčasne smrti, morda kakšni samomori, ponavljajoče se nesreče v družini, morda nezvestobe, deviacije na področju spolnosti ali na drugih vitalnih področjih. Če se je kdo od prednikov ukvarjal z vedeževanjem, šloganjem, hodil k takšnim ljudem, klical duhove … Napišimo to o prednikih na prvo stran. Na ostale štiri strani o sebi, naših grehih, napakah, slabostih, koga vse smo mi prizadeli, kdo vse je nas prizadel. Povabim, ne silim: izročimo to Gospodu. Kdor to čuti, kdor že čuti to zrelost, ga povabim, da to stori.
Tistemu, ki se bo za to odločil, podajam nekaj natančnejših smernic, kako se dobro pripraviti na življenjsko spoved. Dobra priprava je potrebna zato, da bi lahko svojo življenjsko spoved zares globoko doživeli ter temeljito opravili. Tako lahko doživimo duhovno osvoboditev, tudi duhovni mir, duhovno ozdravljenje, tolažbo, upanje, veselje novega življenja ob spreobrnjenju. Večji del teh smernic nam je podal svetovno znani karizmatik, doktor teologije, p. Rufus Pereira. Sam sem že večkrat doživel, kako so ljudje po takšni dobro pripravljeni sveti spovedi občutili izjemno osvoboditev, tolažbo in mir, novo življenje.
Za dobro pripravo se priporoča, da si vzamemo vsaj nekaj tednov časa. Pri tem ni bistven končni pogovor s spovednikom, ampak tvoja priprava, tvoje osebno, globoko, resno delo na tej pripravi. Delaš na samem sebi in za samega sebe. Zelo pomembno je tudi vedeti, da sploh ni bistveno, pri kom to spoved opravimo. Dobro je, da se z duhovnikom vnaprej dogovorimo, ko bi želeli življenjsko sveto spoved, da lahko duhovnik predvidi, da bo pogovor trajal dalj časa, in bosta našla termin, ko se bosta lahko v miru srečala. Če si lahko do sedaj čakal leta, desetletja, boš tudi še nekaj dni ali tednov. Pomembno je torej tvoje osebno delo.
Za življenjsko spoved si vzameš približno pet strani papirja. Pomembno je, da vedno, ko se usedeš k pisanju, najprej moliš k Svetemu Duhu. Prosi Boga, naj te On razsvetli, naj razjasni stvari. Od mnogih sem slišal, kako se preprosto niso spomnili, kaj naj bi pisali. Ni se odprlo. Ko so pomolili k Svetemu Duhu, pa so se naenkrat spomnili neverjetnih podrobnosti, ki jih ne bi nikoli znali izročiti Bogu, če jih On ne bi na tisto spomnil. Spomnili so se npr., kdo vse jim je morda kot otrokom vedeževal iz dlani, iz kave, morda v službi za šalo, na praksi, ko so bili še mladi … in so to pozabili, pa vendar je še ostala duhovna blokada, da niso imeli blagoslova. Zato je dobro, da se teh stvari spomnimo. Mnogi od vas se niste zavedali, da so bile te stvari greh, da to ni bilo prav, torej niste toliko krivi, vendar je kljub temu zelo dobro in koristno (tudi potrebno!), če te stvari enkrat izročimo Gospodu, se jih spovemo. In ko smo to izročili Gospodu, je dobro, da še kaj molimo za osvoboditev. Priporočam po knjižici Čudežna ura molitve, ki jo dobite v vsaki duhovni knjigarni. Tretje poglavje te knjižice spregovori o duhovnem boju in vsebuje tudi molitev odrekanja tem vplivom. Gospod vas k temu vabi, da bi imeli več miru, več ljubezni, veselja, blagoslova, vsega dobrega.
Na prvo stran pišeš glede svojih prednikov. Staršev, starih staršev, prastaršev, kogar se pač spomniš. O svojem rodu, o svojih prednikih. Na prvo stran torej ne pišeš o sebi, temveč o njih, na ostale strani pa o sebi, o svojem življenju.
Kaj pišeš o svojih prednikih? (»Kaj pa zdaj Boga brigajo grehi mojih prednikov?!«) Praksa vedno znova pokaže, da na duhovno osvoboditev od vplivov zla, kakšnega prekletstva ali npr. na ozdravljenje družinskega debla, kakšne bolezni, nekega negativnega vpliva po prednikih silno dobro vpliva, če te stvari damo pod Jezusovo Kri pri sveti spovedi. Torej pišeš:
à So bili verni ali neverni?
à So bili med predniki kakšni samomori (razne oblike, tudi poskusi samomorov)? So to poskušali oče, mama, dedek, babica, brat, sestra, stric, teta, morda kdo v moji širši rodbini? Dobro se je o tem pozanimati tudi pri kom od še živih starejših sorodnikov.
à So bile kakšne nenaravne smrti? To pomeni: ljudje, ki niso umrli naravne smrti, ampak predčasno (v bolezni, pri delu, morda je kdo padel z višine in se ubil, morda pri vožnji, v prometni nesreči, v vojski, je bil morda kdo ubit v vojni, ubit od koga?). Umori, splavi, spontani splavi, kontracepcijska sredstva? Vse to je zelo pomembno, ker lahko preko tega odkrijemo sile, ki so navzoče v našem rodu.
à Se dogajajo razne drugačne nesreče? Npr. poškodbe pri delu, nekdo se vedno nekje polomi, vedno mu gre kaj narobe …
à Se spomniš, da so koga od prednikov kdaj prekleli, mu želeli sabo, zavidali (pri poroki, partnerja, bogastvo)? Morda je kdo iz jeze, hudobije, maščevalnosti, zavisti, ljubosumja preklel mene ali moje prednike? Nekatere od teh stvari lahko imajo še nekaj vpliva tudi na nas ali na naše potomce. Če to damo Jezusu, pod Njegovo Kri pri spovedi, se v večini primerov ti vplivi prekinejo.
à So bile med predniki kakšne nezvestobe, nezakonski otroci?
à So bile kakšne spolne sprevrženosti?
à Se je kdo od prednikov ukvarjal z vedeževanjem, čaranjem, uroki, prekletstvi, horoskopi, šloganjem, hodil h kakšnemu vedeževalcu, magu, čarovniku? Se na noben način ne moreš odlepiti od horoskopa ali od klicanja vedeževalke? To je lahko vpliv, ker so podobne stvari počeli že predniki. Lahko je; ni nujno, večkrat pa je.
Na naslednje strani pišeš:
1) Svoje rane od otroštva naprej. (Vse, v čemer so te drugi prizadeli.)
Sem bil zaželjen, pričakovan, ljubljen otrok? Kakšen je bil porod? Je bil moj porod morda težak? Je bila popkovina ovita okoli glave? Kaj drugega? Vse to so lahko pomembne stvari.
Se je kdo od staršev ločeval, je bilo veliko prepirov, je v času, ko je bila mama noseča s teboj, oče hotel oditi proč? Vse to te je lahko zelo zaznamovalo in ti pustilo določene rane, ki se jih sploh ne zavedaš.
Si doživel posilstvo, zlorabo, nezvestobo partnerja, kakšno težko krivico?
2) Svoje grehe od otroštva naprej. (V čemer si ti druge prizadel.)
Vse grehe. Tu se ne »šparaš«, priznaš vse. Tudi če si imel opravka s kakšno od stvari, o katerih si pisal pri prednikih: samomorilne misli, vedeževanje, okultne prakse, bioenergetiki, ukvarjanje s kakšno sekto, reiki, saibaba, šen či, joga, borilne veščine … Vsemu temu se odpovej, vse to daj Jezusu. Ne pozabi na morebitne igrice s spolnostjo še iz otroštva, kajti vemo, da lahko to zelo zaznamuje, zelo utesni človeka in njegov notranji mir za celo življenje.
Grehi, razni. Kaj si storil narobe, pa tega še nisi dal Jezusu? Si koga ogoljufal? V čem si druge oškodoval? Si živel proč od Boga kot nevernik, komunist, član prostozidarstva?
Vse to lahko ima vpliv (ali nate od prednikov ali od tebe na potomce), zato je pomembno, da daš to Jezusu.
Voščim vam dobro pripravo in lepo, čudovito doživetje življenjske svete spovedi.
B o g v a s i m a r a d !