KAJ DELAMO PRI MAŠI?

1. Praznujemo

Odgovor bomo poiskali kar v vsebini bogoslužja. Po spremenjenju, ko na oltarju po duhovnikovih besedah kruh in vino postaneta Kristusovo telo in kri, nas duhovnik nagovori z vzklikom: “Skrivnost vere!” Na ta vzklik najpogosteje odgovorimo: “Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, tvoje vstajenje slavimo dokler ne prideš v slavi.” Ne bi mogel najti bolj zgoščenega in bolj natančnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Kaj torej delam v cerkvi s tem, da sem pri maši:
1. oznanjam Gospodovo smrt,
2. proslavljam njegovo vstajenje in
3. pričakujem njegov prihod v slavi.

Oznanjamo Gospodovo smrt.
Središčna vsebina maše je ista, kot je bila pri zadnji večerji. Izročil jim je kruh in vino, ki sta po njegovih besedah postala njegovo telo in kri. V podobi kruha in vina je pokazal učencem, kaj se je z njim zgodilo na veliki petek. Na Kalvariji (letinsko clava, calvae – črepinja, lobanja) ali Golgoti (aramejsko: gulgulta – lobanja) so razlomili njegovo telo in pretočili njegovo kri. Obhajanje svete maše je ponavzočenje, pomeni narediti ta dogodek navzoč tukaj in sedaj. Posebna duhovnikova gesta to pokaže pred obhajilom: razlomi posvečeno hostijo. Tudi množica malih hostij v ciboriju je podoba razlomljenega kruha. Še bolj nazorno bi bilo, če bi to bili koščki ene same hostije.

Proslavljamo njegovo vstajenje.
Osrednji kraj, kjer smo pri maši zbrani, je oltar. Narejen je v obliki mize. To ni naključje. Pri mizi se zbiramo k obedu. Tudi maša je obed – obhajilo. Po vstajenju je bil Jezus neprepoznaven. Spomnimo se učencev, ki sta šla v Emavs. Celo pot je potoval z njima, se z njima pogovarjal, a ga nista spoznala – vse dokler niso prišli do vasi. Povabila sta ga v hišo in ko so sedeli za mizo, je razlomil kruh. Takrat so se jima odprle oči in sta ga spoznala. To je vstali Jezus (prim. Lk 24,13-31).

Podobno je bilo v Galileji. Po nočnem ribolovu so se apostoli vračali na obalo. Tam jih je čakal. Pripravil jim je žerjavico in obed. Pa ga nihče ni upal vprašati, kdo je, ker so vsi vedeli, da je Gospod (prim. Jn 21,12).

Obed – in tudi to je sveta maša – je postal prepoznavno znamenje navzočnosti vstalega Kristusa. Če se vsaka nedelja imenuje mala velika noč, potem lahko rečemo, da je sveta maša proslava Kristusovega vstajenja. Kot državljani s proslavami praznujemo pomembne dogodke iz narodne zgodovina, tako kot kristjani proslavljamo dogodek Jezusovega vstajenja. To je oblika proslave.

Pričakujemo njegov prihod v slavi.
Po Kristusovi smrti in vstajenju smo odrešeni. To pomeni, da vidimo pravi cilj našega življenja: polno občestvo z Bogom, ki se bo uresničilo v večnosti. Sedaj pa smo na poti tja, torej smo v čakalnici, to še pričakujemo, dozorevamo. Vsakdo od nas je začel bivati pod srcem matere. Začel se je razvijati in ko je »dozorel«, je z rojstvom zapustil telo matere. Podobno lahko rečemo za zemeljsko življenje. S krstom smo začeli naše duhovno življenje in sedaj je čas dozorevanja za novo rojstvo, za večnost. Z udeležbo pri maši tako izpovedujemo, da je naš cilj večnost in smo na poti tja.

Pri tem tudi ni brez pomena prizadevanje za lepoto bogoslužja. Lepota nas prevzame, nas naredi občudovalce. Večnost je prav to: je občudovanje Boga, ker ga bomo gledali takšnega kot je. Tako vsebina kot vse kar bogoslužje spremlja (lepota cerkve, cerkvena glasba, …) nam daje predokus večnosti. Večnost je tudi praznovanje. Čas zemeljskega življenja je torej tudi čas, da se praznovanje naučimo.

Torej, kaj delamo pri maši? Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, tvoje vstajenje proslavljamo in pričakujemo tvoj prihod v slavi.

2. Odpuščamo

Ob vprašanju, kaj delamo pri maši – v prejšnji duhovni misli smo našli odgovor, da oznanjamo Gospodovo smrt, praznujemo njegovo vstajenje in pričakujemo naše vstajenje – bomo v naslednjih duhovnih mislih odgovarjali na provokativno vprašanje: Kaj pa imam od tega, da hodim k maši? Odgovore nam bodo ponudili posamezni deli maše.

Najprej se mi zdi potrebno pojasniti, kaj mislim pri tem, ko rečem: posamezen del maše. Celoten potek svete maše ima dva glavna dela:

  • besedno in
  • evharistično bogoslužje.

Znotraj vsakega od njiju pa je še več manjših delov. Tako je v besednem bogoslužju:

  • uvod s kesanjem,
  • branje beril in evangelija,
  • prošnje,
  • ob nedeljah in praznikih je tudi pridiga in izpoved vere

Evharistično bogoslužje pa je sestavljeno iz:

  • pripravljanja darov,
  • evharistične molitve in
  • obhajilnega obreda ter
  • blagoslova.

Ko gledamo na to zaporedje, seznam delov maše, bi lahko rekli, da je vsak od njih košček celote, a je hkrati tudi samostojen dogodek. V vsakem »posameznem delu maše« se nekaj zgodi! Tako sveta maša ni le obred, bogoslužje, ampak je skupek več dogodkov.

Torej, gremo k prvemu dogodku. Ob začetku smo povabljeni k molitvi kesanje. Kaj se s to molitvijo zgodi? Če je le kolikor toliko moja molitev iskrena, mi Bog odpušča male grehe. Ampak to ni vse. V molitvi kesanje izrekamo tudi »in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil …« Ne gre torej le za dobiti odpuščanje s strani Boga, za zgladitev odnosov med menoj in Bogom, ampak tudi z mojimi bližnjimi. Molitev kesanja na začetku svete maše je torej dogodek sprave. Kristus nam prav naroča opraviti spravo ob začetku bogoslužja: ko prineseš svoj dar pa se spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi najprej, da se spraviš s svojim bratom potem pa pridi in daruj (Mt 5, 23-24).

Kdaj pride do sprave?
Kadar se zgodi dvosmerno. Spomnimo se prošnje iz očenaša: “odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …”. Zelo odločen je Jezus že v govoru na gori ob začetku svojega poučevanja: »Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče na bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6, 14-15). Odpuščanje torej vsebuje dvoje:

  • prošnjo, da bi meni bilo odpuščeno in
  • moje odpuščanje drugim.

Če molim kesanje in s tem v srcu ne odpuščam bližnjim, je to molitev s figo v žepu. Če pa se zavem, kako so moji odnosi do drugih lahko zapleteni in obremenjeni, postane že prvo dejanje svete maše zelo zahtevna stvar.

Še nekaj. Preden izvršim s svoje strani spravo z molitvijo predpisanega kesanja, je kratka tišina. Namenjena je temu, da bi si izprašal vest, ali pa vsaj zavedel svoje nepopolnosti in grešnosti. Prekratka je, da bi to mogel narediti celostno. Je pa dovolj, da začutim, da si izprašati vest pomeni srečati se s samim seboj pred ogledalom brez mask, iskreno, brez prikrivanj in opravičevanj. In tega ne morem storiti, če ne utihne vse, kar je zunaj mene. Navsezadnje sprave ne morem narediti, če ne »počistim pred svojim pragom«.

Skavt je prijatelj vsakemur (4. skavtski zakon). Ali lahko obstaja prijateljstvo tam, kjer odnosi niso prosojni, kjer je kup neznank, skrivnosti, zadržanosti, zamer, užaljenosti in z njimi nezaupanje, previdnost, … Vsakič se ob začetku svete maše vadim reči dvoje: Oprosti in oprostim ti. Le tako se usposabljam za sklepanja prijateljstev. Z vsako molitvijo kesanja sem postavljeni tudi pred dejstvo, da obračunam z vsemi tistimi platmi, ki mi niso v čast. Ali ni ravno v tem rast v plemenitosti? (5. skavtski zakon).

3. Poslušamo

Starejši se še spominjate, ko je sveta maša bila v latinskem jeziku. Ker veliko ljudi tega jezika ni razumelo, je med sveto mašo veliko prostora dobilo petje ljudskih pesmi in druge molitve. Bolj je veljalo, da smo bili pri maši, bili smo zraven, nismo pa vstopili v dogajanje samo. S tem, ko je celotna sveta maša v domačem jeziku, je predvsem nam približana Božja beseda. Prenova bogoslužja je naredila še en korak, v vsakem bogoslužju je tudi branje Božje besede; tako pri krstu, poroki, pogrebu, bolniškem maziljenju, tudi pri spovedi je predvidena.

Zakaj sedaj bogoslužje daje tolikšen pomen branju svetega pisma?

  1. Po svoji besedi je med nami navzoč Bog.
    To lepo izpovedujemo z naslednjimi dejanji:
  • Ko bralec prebere berilo, to je odlomek iz stare ali nove zaveze, zaključi branje z vzklikom: “To je Božja beseda.” Na ta vzklik vsi odgovorimo: “Bogu hvala.” Naša zahvala ne gre bralcu, ki je berilo prebral, pa četudi ga je to stalo nekaj priprave in premagovanja treme. Zahvala gre Bogu: Bog, tebi hvala za te besede. Z vzklikom nagovarjamo Boga in s tem priznavamo njegovo navzočnost med nami. Enako je po evangeliju. Duhovnik branje evangelija zaključi z vzklikom: “Poslušali smo Kristusov evangelij.” Tudi tokrat v odgovoru nagovorimo Kristusa, ne duhovnika, ki je bral: “Hvala tebi, Kristus!” Po prebranih besedah, po mislih, ki smo jih slišali, nas je nagovoril Kristus sam. Bralec le posodi svoj glas Bogu, oziroma Kristusu.
  • Navzočnost Kristusa v evangeliju še dodatno ponazori duhovnikov poljub knjige. To je poljub Kristusa, ki mu v imenu vseh izraža spoštovanje in vdanost.

O Kristusovi navzočnosti med nami nam veliko pove spoznanje svetega Frančiška. V pismu, ki ga je napisal vsem klerikom, pravi: »Telesno namreč na tem svetu ničesar nimamo in ne vidimo od samega Najvišjega, razen telesa in krvi, imen in besed, po katerih smo ustvarjeni in odkupljeni iz smrti v življenje.« Tako daje jasno razmejitev med dvema načinoma, kako je Kristus med nami otipljivo navzoč, na drugi strani pa so stvari, ki nam ga le predstavljajo, nas spominja na Kristusa, Boga, svetnike. Znamenje križa, slike, kipi, so le podobe, niso pa one Kristus, Bog, Marija; le pomagajo nam, da se nanj spomnimo, se zavemo njihove duhovne navzočnosti. Besede svetega pisma in posvečeni kruh pa je Kristus med nami.

V nadaljevanju pa zato spodbuja: »… kjer koli bi bilo presveto telo našega Gospoda Jezusa Kristusa spravljeno in puščeno na nedovoljen način, naj se odnese iz onega kraja in namesti ter zapre v dragocenem prostoru. Prav tako naj zberemo in na častnem mestu shranimo tudi napisana Gospodova imena in njegove besede, kjerkoli jih najdemo na neprimernih krajih.« Kakšno spoštovanje gre posvečenemu kruhu – posvečeni hostiji, se vsi dobro zavedamo, ker je to Kristusovo telo. Frančišek pa nam to spoštovanje razširi še na njegove besede, saj je tudi po njih telesno, na našim čutilom dosegljiv način navzoč med nami.

S tem, ko Frančišek govori o dveh načinih otipljive navzočnosti Kristusa med nami, pokaže na dva enakovredna dela maše: evharistično bogoslužje in besedno bogoslužje. Danes tudi naše cerkve to lepo izražajo z dvema mizama: oltarjem in ambonom. Vsak del maše se dogaja pri svoji mizi.

2. Kakšen dogodek je poslušanje Božje besede?
Ljudje zelo različno razumemo poslušanje. Poslušanje je sprejemanje novih informacij. Če s takšnim poslušanjem pristopamo k Božji besedi, nam sčasoma postane dolgočasna, saj že vemo, kaj piše v svetem pismu. Takšno poslušanje je vzpostavljanje odnosa do besedila s ščitom v rokah. Ščit ne dovoljuje, da bi se me besedilo dotaknilo, pustilo na meni kakšnih sledov.

Globlje poslušanje je zato tisto, ki me nagovori, pusti v meni neke sledove. Sveto pismo samo pravi, da je Božja beseda kakor dvorezen meč, ki sega do globine srca. Kakšna podoba! Nož, ki predre kožo, povzroči rano, če pa seže do srca, povzroči smrt. In prav takšna je Božja beseda. Pravi poslušalec Božje besede se vedno srečuje z umiranjem samemu sebi. Ni samo ranjen. Če bi bil samo ranjen, pomeni, da ga je nagovorila, čuti zahtevo, privlačnost, da bi po njej živel, toda v svojem srcu se upira, ker hoče živeti sebi po volji. Poslušati Božjo besedo zato pomeni dovoliti, da mi sega do srca, me zadene, tako da vedno bolj živim Bogu. »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20) je izkustvo apostola Pavla. Poslušanje Božje besede je zato spreobrnjenski dogodek. Če je bil uvod v mašo – kesanje – spreobrnjenje od grešnosti, pa je poslušanje Božje besede spreobrnjenje za življenje po Božjih merilih.

Kakšno naj bo torej moje poslušanje?
Najprej je potreben moj pristop do poslušanja. V sebi moram ustvariti razpoloženje pričakovanja: “Kaj mi želi danes povedati Bog, oziroma Kristus?” V sebi moram nositi željo, da bi mi odlomki svetega pisma nekaj povedali. Pomembno vlogo ima pri tem spomin. Kolikokrat se nam zgodi, da si nismo ničesar zapomnili. Pripraviti se na poslušanje Božje besede je postaviti se v držo, ko prežim na misli, ki me zadevajo in jih hočem zgrabiti ter zadržati. Kakor Marija, ki je vse besede shranila (prim. Lk 2,19).

Poslušati Božjo besedo pomeni iskati samega sebe v njej. Nekateri odlomki nas nagovarjajo naravnost. V pripovedih ali opisih zgodovinskih dogodkov se bo potrebno prepoznati v kateri od nastopajočih oseb, morda le v kateri od njihovih značilnosti ali drži. Poslušanje je zato tudi slišati te besede, to je: se z njimi ukvarjati. Kakor Marija, ki jih je premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 2,19). To sproži kar nekakšen proces. Slišana beseda bo prebujala nove misli (ob tem mi je prišlo na misel …), zbuja vprašanja, ki bodo zahtevala odgovore, pripelje pa naj me do oblikovanja sklepov, ki zadevajo moje prihodnje ravnanje.

Ta odprtost se pokaže tudi z našo držo pri poslušanju.

  • Sedenje. Usedem se takrat, ko sem nekaj končal, torej odložil neka opravila. Usedem se s prijateljem, ker želim ta čas posvetiti le njemu. Sedeti med poslušanjem Božje besede vsebuje prav to dvoje: odložil sem druge stvari in svojo pozornost posvečam Bogu, ki me želi sedaj nagovoriti.
  • Stoja. Ta drža izraža spoštovanje. Ko nekdo pride na obisk, se za pozdrav vstanemo. Poslušati stoje izraža tudi intenzivnost in pripravljenost to izvršiti.

Poslušanje Božje besede je torej dogodek, ko si svoje življenje, svoje ravnanje, svoje odnose, svoje drže, svojo miselnost predstavljam kot kepo gline, in skupaj z Bogom dam tej kepi novo obliko.

4. Darujemo

Kdor je bil ministrant, se še vedno spominja, da se je tistega dela maše, ko je bilo potrebno pripraviti oltar, zelo veselil, saj je takrat bil »zaposlen«. Do tega dela je pred oltarjem le sedel ali stal, ni se dogajalo nič »zanimivega«. No, zgodilo se je že veliko pomembnih stvari, kot smo videli v dosedanjih duhovnih mislih. Ministranti na oltar prinesejo kruh in vino. Ko ju duhovnik prejme, za vsakega posebej pravi, da ga prinašamo na oltar, ker sta sad zemlje oziroma trte in dela človeških rok. Ministranti torej teh dveh prvin ne prinašajo na oltar le zato, da bo duhovnik lahko nadaljeval mašo, pač pa je s temi darovi veliko povedanega:
Darova sta sad človeških rok
Ne polagamo torej na oltar le kruh in vino, z njima polagamo na oltar vse človekovo delo, to je delo tistega dneva ali tedna. V teh dveh darovih je skrito vse naše službeno delo, vsa naša skrb za družino, vse naše dobrodelnosti in služenja, tudi vse naše prenašanje težav in trpljenja.

Darove prinesejo na oltar ministranti

  • Duhovnik bi si jih sicer lahko že pred mašo »nastavil« na oltar. Potrebno je, da ta trenutek prinesejo darove na oltar. Še boljše bi bilo izraženo, če bi mizica, na kateri bi darovi čakali, ne bila v presbiterju ob ali celo za oltarjem, pač pa pri vhodnih vratih. Tako bi darove prinesli od ljudi. Ministranti so predstavniki ljudi; darove prinašajo v imenu ljudi.
  • Na posnetkih maše z nekega misijona v Afriki sem bil pozoren, kako slovesen je ta del maše. Cela procesija prinese različne darove, pridelke, sadje, … in položijo k oltarju. To opravijo s plesom. Te darove nato tudi razdelijo tistim, ki so pomoči potrebni. V nekaterih naših krajih se je še ohranila navada »ofra«. Ljudje se zvrstijo okoli oltarja in darujejo za cerkev. Prav to navado lahko prenesemo na duhovno področje. Med tem, ko ministranti prinašajo na oltar kruh in vino, v duhu sam vstanem, grem do oltarja in položim na oltar svoj dar in ga izročam Bogu.

Darove izročamo Bogu

  • To daje vsemu našemu delu novo razsežnost. Če so moji darovi: moja služba, moja skrb za družino, prenašanje trpljenja, služenje, dobrodelnost, se to ne nanaša samo na mene (zaslužim denar), na mojo družino ali na druge moje bližnje (jih razveselim, olajšam življenje).
  • Nova razsežnost je v tem, da moje življenje postane tudi daritev Bogu. V duhu položiti svoje darove na oltar je slovesni zaključek vsega, kar se je dogajalo čez dan oziroma teden. Že takrat sem in tudi v bodoče bom sprejemal svoje delo, služenje, obveznosti in trpljenje kot darovanje. Simon Gregorčič: »Daritev bodi ti življenje celo …«

 

5. Kličemo Duha

Spominjam se duhovnih vaj za birmance. Pripravljali smo se na sveto mašo in da bi jih tudi prostor nagovoril s svetostjo, so ga razsvetlili le s svečami, posedli smo se v krog. Eden od mladih izzivalcev se je oglasil: »Ali bomo klicali duhove?«

Najprej sem bil ob vprašanju zmeden, saj je bila to provokacija, ki bi lahko peljala do neljubega vzdušja. Zavedal sem se pomembnosti trenutka. Od mojega prvega stavka bo odvisno, v katero smer se bo vzdušje nagnilo. Kakršno koli prepričevanje o negativnosti klicanja duhov, ne bi prinesla pravih sadov, maša pa bi bila vsiljena. Očitno me je Sveti Duh razsvetlil z naslednjim odgovorom: »Da, klicali bomo Svetega Duha! Mi ne kličemo duhov, kristjani kličemo enega Duha.« Trudil sem se, da bi posebej poudaril »enega Duha«, ne duhov. Na koncu sem bil temu izzivalcu še hvaležen. Sam sem tisto sveto mašo še posebej doživel kot dogodek, ko kličemo Svetega Duha. Kdaj to delamo?

Osrednji dogodek svete maše je spremenjenje, nekateri ga imenujejo tudi povzdigovanje. Gre za spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri. Tik preden duhovnik izreče nad njima posvetilne besede, je dogodek klicanja Duha. Če se pri teh besedah spomnimo na kakšno seanso klicanja duhov, ko se začnejo dogajati čudne, nenaravne stvari (premikanje predmetov, …) potem moramo reči, da ima tudi naše klicanje nadnaravni naboj. Razlika pa je v tem, da nas to ne navdaja s strahom, pač pa z veseljem; nas ne vznemirja, pač pa prinaša ljubečo navzočnost Boga.

Kako se to zgodi? Dogodek klicanja Duha spremljata dve znamenji, ki se med seboj dopolnjujeta: kretnja in besede.

Pred posvetitvijo kruha in vina duhovnik stegne roke nad njima. To je gesta polaganja rok. V Svetem pismu je takšno polaganje rok izpričano v prvi Cerkvi. Izbrali so 7 mož in jih pripeljali pred apostole »in ti so med molitvijo položili nanje roke« (Apd 6,6). Zaradi polaganja rok, posvečenja to niso bili več isti možje, zato so dobili tudi novo ime: diakoni. Pri maši torej duhovnik položi roke na kruh in vino.

To kretnjo spremljajo besede, ki so jasne in zato vsem razumljive – nobenih skrivnostnih, nerazumljivih besed. Takole se glasijo:

  • »Zato posveti, prosimo, po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa« (2. evharistična molitev), ali:
  • »Zato te ponižno prosimo, da po Svetem Duhu milostno posvetiš te darove, ki ti jih prinašamo. Naj postanejo telo in kri tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nam je naročil, naj obhajamo te skrivnosti« (3. evharistična molitev).

Temu klicanju Svetega Duha nad kruh in vino sledi posvetitev kruha in vina v Kristusov telo in kri.

Vendar klicanje Duha s tem še ni zaključeno. Sedaj smo Duha klicali šele na darove, ki so na oltarju. Sledi še klicanje Duha na zbrano občestvo. Kakor je bila v prvem klicanju izražena želja, naj navzočnost Svetega Duha nekaj naredi iz teh darov, tako tudi klicanje Duha nad občestvo izraža željo, da bi iz teh ljudi nekaj naredil.

Tudi to drugo klicanje Duha spremljata kretnja in beseda. Kretnja so široko razprostrte duhovnikove roke, ki so kakor objem in s je tem pokazano, na koga se to klicanje nanaša: na te, ki smo se zbrali pri maši. Beseda je delček evharistične molitve. Nekaj primerov:

  • »Ponižno prosimo, naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno.« ( 2. evharistična molitev)
  • »Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo.« (3. evharistična molitev)
  • »Vse, ki bodo deležni istega kruha in keliha, naj Sveti Duh združi v eno telo, da postanejo živa daritev v Kristusu, v hvalo tvojemu veličastvu.« ( 4. evharistična molitev)

Iz vsakega besedila je razvidno, v kaj nas to posvečenje preoblikuje: biti eno. Biti pri maši torej pomeni odpreti se Svetemu Duhu, ki me od znotraj priganja, da bi ne bil tisti, ki razdira, ampak združuje. Biti pri maši je znova dovoliti, da bo Sveti Duh lahko deloval po meni. Če sem bil pri maši, pa nisem somaševal, potem nisem slišal tega klica, nisem dovolil, da bi bil posvečen in zato tudi ne bom dovolil, da bi Sveti Duh bil v meni živ in dejaven.

6. Gradimo skupnost

Ustavili se bomo pri gesti podajanja rok, to je pri pozdravu miru. Ta gesta je na vrsti med molitvijo Oče naš in obhajilom, spremlja pa jo misel: Gospodov mir naj bo s teboj. Pri nekaterih narodih, npr. Italijanih in Špancih, je navada, da se objamejo. V manjših skupinah poskušajo te geste dopolniti še z drugimi oblikami, z znamenjem križa ne čelu, izmenjavo že vnaprej pripravljenih darov, na listkih napisanih misli, in drugim.

Kaj je vsebina tega dogodka?
V prejšnji duhovni misli smo odkrivali navzočnost Svetega Duha pri sveti maši. Odkrili smo besedilo, s katerim se duhovnik obrača na nebeškega Očeta in ga prosi, naj nas Sveti Duh združuje, da bi bili eno. Besedilo nam pove, da nas Bog po delovanju Svetega Duha in po obhajilu za to že usposablja. Zato to ni več le izražena želja, pač pa postane za vse navzoče tudi naloga, obveza. Če si izposodimo misel sv. Frančiška Asiškega, smo postavljeni v to, da smo orodje njegovega miru. Besedilo v evharistični molitvi torej govori o tem, kaj Bog izvršuje.

Pred obhajilom je čas, da o tem damo tudi mi svojo besedo. Naš odgovor je podajanje rok ali uporaba drugih znamenj. Kaj naj si s tem znamenjem povemo, nas nagovori mašno besedilo, ko duhovnik k nam obrnjen pravi: »Gospodov mir naj bo vedno z vami.«

S podajanjem rok si torej damo besedo, da bomo delali, govorili, ravnali tako, da bo Gospodov mir med nami. Ne kakršen koli mir. Mir je namreč lahko tudi v tem, da dva ne govorita med seboj, niti se ne pogledata. Med nami naj bo mir, ki je po Božjih merilih. Ob tej besedi pa že trčimo na tiste vsebine celotnega evangelija, kjer Kristus opisuje naše medsebojne odnose:

  • »Kar koli želite,da bi drugi vam storili, storite vi njim.« (Mt 7, 12)
  • »Ne sodite, da ne boste sojeni!« (Mt 7,1-5)
  • »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče.« (Lk 6,36)
  • »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« (Mr 12,31)

Pri tem me prestavlja v svojo družino, med sodelavce, med sosede, med tiste, s katerimi se skupaj drenjam na avtobus, med tiste, s katerimi stojim pred blagajno, bančnim ali poštnim okencem, med soudeležence v prometu, … Povsod in vsakič, ko bom izzvan, da vzpostavim odnos z drugo osebo, bom to naredil po Božjih merilih, da bo Gospodov mir med nami. Čeprav vseh teh sedaj ni ob meni pri maši, pa je stisk roke najbližjemu sosedu v cerkvi, dana beseda vsakemu človeku.

Končno bom odkril, da vzpostavljati takšne odnose do ljudi, povratno prebuja prijaznost, nasmeh, zahvalo, sprejetost, umirjenost, zaupanje, veselje, … Tako bom čutil, da Gospodov mir gradi skupnost z ljudmi, s katerimi se srečujem vsak dan. Vzpostavili bomo takšne odnose, da nam bo prijetno in se bomo drug drugega veselili. Tudi z naključnimi ljudmi, s katerimi sem vzpostavil kratek odnos, bomo oboji odnesli dober vtis in razpoloženje. Tudi s takšnimi kapljicami je potrebno plemenititi odnose v celotni družbi in ji dajati človeški obraz, da bo postajala velika skupnost, ali vsaj »varna družba« Skavti imamo tukaj odlično izkušnjo, ko se občasno srečuje več bratovščin ali na mednarodnih srečanjih. Znova si želimo srečati te ljudi, ves čas nosimo v sebi o njih lepo podobo.

Drobna gesta podajanja rok pri maši ima lahko velike posledice, če jo naredim kot sklenitev zaveze, ki temelji na opravljeni spravi ob začetku maše in se zaveda, da je nanjo bilo klicano delovanje Svetega Duha.

7. Se hranimo

Sveta maša je tudi obed. Enkrat smo že omenili, da se pri maši zbiramo okoli mize kakor družina, da bomo z nje prejeli hrano. Dejansko to tudi delamo. Pri obhajilu prejmemo posvečeni kruh. Duhovnik vzame posodo s posvečenimi hostijami z oltarja. Tudi takrat, ko obhajilo deli več duhovnikov, je vidna ta podoba. Vsak vzame posodo (pateno ali ciborij) z oltarja. Kjer koli v cerkvi ali celo zunaj cerkve pristopim k obhajilu, prejmem po delivcu obhajila kruh iz istega oltarja. Kako prav je zato, da tudi tisti ciborij, ki se je že prej nahajal v tabernaklju, duhovnik ali njegov pomočnik pred obhajilom prinese na oltar, od tam pa naj ga tisti, ki bo obhajal, nese naprej. Vse sporočilo je zabrisano, če bi duhovnik šel po ciborij v tabernakelj, od tam pa mimo oltarja naravnost k ljudem, da bi jih obhajal. Obhajilo nam tako daje doživeti, da smo zbrani pri maši ena družina.

Obhajilo samo ima še eno veliko sporočilo: izpoved navzočnosti Jezusa Kristusa. Najprej se ta izpoved v Jezusovo navzočnost zgodi še pred obhajilom. Medtem, ko recitiramo ali pojemo spev »Jagnje Božje, …«, duhovnik razlomi veliko hostijo, nato pa jo dvigne, jo pokaže in reče: »Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« S spevom Jagnje Božje smo se obračali na Jezusa kot tistega, ki je bil darovan za naše grehe, naj bo do nas usmiljen in naj nam podari mir. Naša prošnja je odzvenela v prostor, kot k duhovno navzočemu Bogu. Odgovor na to našo prošnjo je dvignjena hostija v duhovnikovih rokah. In besede so pretresljive: Ko ste vzklikali in prosili, Jagnje Božje, usmili se nas, ta prošnja ni bila vržena v neznano. Glejte, tukaj v mojih rokah je On, ki ste ga klicali. “Ta razlomljeni kruh je Jezus Kristus. On je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta!” Na to lahko odgovorimo le s povabilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni …«

Drugič se izpoved v Kristusovo otipljivo navzočnost med nami zgodi pri samem obhajanju. Duhovnik z vsakim opravi kratek razgovor: »Kristusovo Telo.« »Amen.« Tega pogovora nikdar ne opusti, tudi zelo dolge vrste niso razlog za opustitev tega pogovora. V naglici res lahko izveni zelo neosebno. Vsebina pa je kljub temu globoka in me postavi na raven vere. Prejeti obhajilo je dejanje vere. Te tri besede so do skrajnosti skrajšan pogovor, ki bi se v celoti glasil takole: »Glej to hostijo. Sedaj je še v mojih rokah, vsak trenutek, jo izročim tebi in jo boš zaužil-a. Ali veruješ, da je ta hostija Telo Jezusa Kristusa?« Z »Amen« pritrdim: »Da, verujem. Tako je.«

Obhajilo je zato velik dogodek. Jaz, ki sem človek, ubog človek, prejmem Božjega Sina. To je istega Božjega Sina, ki se je pred 2000 leti učlovečil, učil v Palestini, bil križan in je vstal od mrtvih, istega Božjega Sina, ki sedi na Očetovi desnici in je postavljen za sodnika živih in mrtvih, istega Božjega Sina, ki je navzoč tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, istega Božjega Sina, ki je z modrostjo vzpostavljal Božje kraljestvo…

Postal sem njegov dom, postal sem kraj njegove navzočnosti. Če shranimo hostije, ki so po obhajilu ostale, v prostor, ki mu pravimo tabernakelj, potem sem tudi jaz postal tabernakelj. Ena hostija je shranjena v meni. Postal sem nosilec Kristusa. S tem pa dobiva tudi moje življenje po obhajilu in po maši novo razsežnost. Nisem sam. Kristusa nosim.

8. Smo poslani

Prišli smo do konca svete maše. Zadnji dogodek je blagoslov, ki se zaključi z dialogom: »Pojdite v miru.« »Bogu hvala.«

Sklep je povzetek. Ta zadnji pogovor med duhovnikom in zbranim občestvom je povzetek vse maše. Na začetku smo rekli, da je sveta maša skupek več dogodkov in v vsakem se nekaj zgodi. Približali smo si naslednje dogodke: odpuščanje, graditev občestva, darovanje, poslušanje, prošnje, praznovanje, klicanje Duha, obed.

V vsakem dogodku se je izvršilo dejanje, ki je pomembno za naše življenje:

  • ko smo molili kesanje, se je zgodila sprava;
  • s poslušanjem Božje besede smo prejeli nekaj konkretnih spodbud, kako naj ravnamo;
  • ko smo izrekali prošnje, smo bili pozorni do potreb naših bližnjih in izpovedovali zaupanje v Božjo pomoč in varstvo;
  • s prinašanjem darov smo položili na oltar naše darove uspehov, prizadevanj in prenašanja trpljenja;
  • ko smo bili navzoči pri klicanju Duha, smo se odprli njegovemu delovanju v nas;
  • ko smo si podali roke, smo gradili skupnost;
  • ko smo pristopili k obhajilu, smo postali nositelji Kristusa;
  • celotna sveta maša je praznovanje, ki nas napolnjuje z zaupanjem in premaguje strah.

Zadnja beseda je »Pojdite v miru!«. Kakor bi nam hotela reči naslednje: “Glejte, svete maše je konec. Če ste si pri maši odpustili, če ste tukaj zgradili občestvo, če ste si navzeli duha služenja, če ste sprejeli ob poslušanju Božje besede kakšno spodbudo, če ste postali Kristusov dom, pojdite sedaj. Pojdite v svet in to, kar ste delali to uro tukaj v cerkvi, delajte povsod, kamor vas bo zanesla vaša pot. Vedno bodite pripravljeni drugemu odpustiti, drugemu služiti, z vsakim graditi občestvo, povsod prinašati Kristusa, vedno bodite odprtih oči za potrebe bližnjega. Svete maše je konec, konec je šolanja. Kar ste se učili pri sveti maši, to delajte povsod! Pojdite!«

Sveta maša je torej tudi šola, kako živeti. Posamezni deli maše nas šolajo v pomembnih življenjskih držah.

Ne preslišimo tega klica: »Pojdite!« Je vez med bogoslužjem in življenjem v svetu. Klic mi hoče povedati tudi tole: kako bom oblikoval življenje po maši, ni le stvar moje dobre volje. Poslan sem: Pojdi! V tem ni le obveznost, veliko bolj je v njem zaupanje – Bog mi zaupa. Če sem bil pri njem v šoli, mi sedaj zaupa, da bom zmogel to, za kar sem se pri maši usposabljal, tudi izvršiti, vsaj do neke mere.

Sicer pa večkrat pridemo k maši in vedno znova se vadimo, nekateri vsakodnevno, drugi tedensko, nekateri le občasno. Naj nam pogled na sveto mašo kot na kraj usposabljanja za pristno človeško življenje pomaga, da bomo začutili potrebno po vsaj tedenskem “usposabljanju”.

 

Ta vnos je bil objavljen v SPLOŠNO O DRUŽINSKI KATEHEZI. Zaznamek za trajno povezavo.