EVHARISTIJA – HRANA ZA VEČNO ŽIVLJENJE

ZA uvod:

Dojenčka (očitno dvojčka) se v maternici pogovarjata:

“A verjameš v življenje po rojstvu?”

“Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da bi se pripravila na življenje po rojstvu.”

“To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kakšno bi bilo takšno življenje?”

“Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in bova hodila in jedla z lastnimi usti.”

“To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.”

“Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, precej drugačno kot to, na kar sva navajena.”

“Toda nihče se ni še vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa … življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.”

“Ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.”

“Mama! Ti verjameš v mamo? ln kje naj bi po tvoje bila?”

“Vsepovsod okoli naju, seveda. Zaradi nje sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.”

“Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!”

“Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne …”

KAJ JE EVHARISTIJA?

»To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.«

Z besedo evharistija označujemo daritev svete maše. Beseda prihaja iz grščine in pomeni zahvalna daritev. S tem izrazom mislimo tudi na Kristusovo navzočnost med nami pod podobo kruha.

Kot kristjani gremo k sveti maši vsako nedeljo, po cerkveni zapovedi smo to celo dolžni. Priložnost pa imamo iti k maši tudi vsak dan in zaželeno je, da smo vsakič polno pri njej udeleženi.

Nobena skrivnost vere pa ni tako povezana z edinostjo kot evharistija. Evharistija prodre v edinost in razkrije vso njeno vsebino, kajti po njej se ljudje použivajo v eno z Bogom in med seboj, po njej se vse vesoljstvo zedinja s svojim Stvarnikom.
Bog je postal človek. Jezus je prišel na zemljo. Lahko bi bil naredil kar koli. Toda bilo je v logiki ljubezni, da po svojem koraku iz Trojice v zemeljsko življenje ni ostal na zemlji le triintrideset let, pa naj je bilo njegovo življenje še tako božansko izredno. Našel je način, da bi ostal na zemlji v vseh stoletjih, in predvsem, da je navzoč na vseh krajih sveta v trenutku, ki je vrhunec njegove ljubezni: v darovanju in poveličanju, v smrti in vstajenju. In je ostal. Iznašel je evharistijo, porodila se je v njegovi božji domišljiji.
Tako je njegova ljubezen dosegla skrajnost.
Terezija iz Liseuxa bi rekla: »O Jezus, naj ti rečem – iz skrajne hvaležnosti – naj ti rečem, da gre tvoja ljubezen do norosti…«
A poslušajmo, kako se je zgodilo. O tem govorijo Matej, Marko, Luka in Pavel.
Luka pravi: »Ko je prišla ura, je z apostoli sedel k mizi. Rekel jim je: “Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler je v polnosti ne bom užival v božjem kraljestvu”…
In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: “To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.”
Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: “Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.”«
Če Jezus ne bi bil Bog, bi ne bilo razumljivo, kako bi bil mogel podati s tako maloštevilnimi slovesnimi besedami tako nove, tako nepredvidljive, tako brezdanje stvarnosti. Pred njimi človeški duh, če jih vsaj malo razume, skoraj ne more zdržati.
Jezus, samo ti veš vse, samo ti se zavedaš, da to tvoje dejanje končuje stoletja pričakovanj. Samo ti vidiš neskončne posledice tega, kar delaš, da bi uresničil tisti božji načrt, ki ga je od vekomaj predvidela Trojica. To je Cerkev, ki ima svoj začetek na zemlji, hkrati pa prodira v prihodnje globine božjega kraljestva. Če ne bi bil Bog, kako bi bil mogel tako govoriti in delati?
Toda nekaj tega, kar je v tistem trenutku čutilo tvoje srce, preseva iz besed: »srčno sem želel,« to je neskončno veselje; »preden bom trpel«, tu se veselje objema s križem ter oboje povezuje. Zakaj to, kar si naredil, je bila tvoja oporoka; oporoka pa velja šele po smrti. Zapuščal si nam neizmerno dediščino: samega sebe.
Potem se je Jezus »zahvalil«.
Evharistija pomeni »zahvala«. In zahvalo v najodličnejšem pomenu besede je namenil Očetu, ker je spremljal in odrešil človeštvo z najbolj nenavadnimi posegi.
In ko je vzel kruh in kelih, je rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin… Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.«
To je evharistija.
Čudež!
Po besedah Tomaža Akvinskega je evharistija Jezusov največji čudež.
Jezus obhaja svojo veliko noč kot slavnostno gostijo. V vsaki hiši je čas večerje čas največje zaupnosti, bratstva, pogosto čas prijateljstva in praznovanja. Gostijo, ki ji je na čelu Jezus, obhajajo kot judovsko veliko noč in kot taka povzema vso zgodovino izraelskega ljudstva.
Jezusova zadnja večerja je izpolnitev vseh božjih obljub.
»Prvine« nove večerje so prepojene s pomenom, ki so ga dobile v stari zavezi. Kruh, božji dar in nujno sredstvo za življenje, je bil podoba občestva, spomin na mano. Vino, ki ga prva Mojzesova knjiga imenuje »kri grozdja«, so darovali pri daritvah, bilo je podoba veselja mesijanskih časov. Kelih je bil znamenje, da so deležni veselja ali sprejemajo trpljenje, bil je spomin na Mojzesovo zavezo. Kruh in vino je Modrost obljubljala svojim učencem.
Kakor družinski oče Jezus s svojimi kretnjami in z »blagoslovno molitvijo« ponavlja judovski obred. A v tej gostiji je v primeri s hebrejsko veliko nočjo neizmerna razlika in novost. Jezus obhaja svojo večerjo v povezavi s svojim trpljenjem in smrtjo in v evharistiji simbolično in stvarno vnaprej opravi svojo odrešilno daritev; pri njej je duhovnik in hkrati žrtev.
Za Atanazija pomeni uživati kruh in vino, ki sta postala Kristusovo telo in kri, praznovati veliko noč, to pomeni podoživljati jo: evharistija je namreč zakrament združenja z velikonočnim Kristusom, s Kristusom, ki je umrl in vstal, šel mimo (pasha=mimohod), ki je stopil v novo obdobje svojega bivanja, poveličano na Očetovi desnici. Obhajati se torej z Jezusom v evharistiji pomeni biti deležen že na zemlji njegovega poveličanega življenja, njegovega občestva z Očetom.
Besede: »Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« ki jih je znani razlagalec Svetega pisma Benoît prevedel kot »sestanek v nebesih«), dajejo evharistiji naravo gostije, ki se bo v polnosti uresničila po našem vstajenju.
Janez po svoje govori o Jezusu v evharistiji.
V šestem poglavju svojega evangelija pripoveduje, kako Jezus dan po pomnožitvi kruha v velikem govoru v Kafarnaumu med drugim pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« Kmalu zatem se Jezus sam predstavi kot pravi kruh, ki je prišel iz nebes in ga je treba sprejeti z vero: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«
In pojasni, kako bo mogel postati kruh življenja: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta…«
Jezus že vidi sam sebe kot kruh. V tem je torej poslednji razlog njegovega življenja tu na zemlji: biti kruh, da bi ga použili, in sicer zato, da bi nam dal svoje življenje.
»To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.«
Kako kratkovidni so naši pogledi v primerjavi z Jezusovimi!
On, neskončni, ki prihaja iz večnosti, je obdal ljudstvo s čudeži in milostmi, sezidal svojo Cerkev in nas usmerja k večnosti, kjer življenje ne bo imelo konca.
S svojim pogledom zajamemo v tem našem kratkotrajnem bivanju največ današnji dan, morda jutrišnjega; in včasih se vznemirjamo zaradi malenkosti. Slepi smo. Da, pogosto smo slepi tudi mi, kristjani. Morda živimo po veri, a se je ne zavedamo v polnosti. Razumemo Jezusa v kakšni njegovi besedi, ki nas tolaži in nam da kak napotek, ne vidimo pa celotnega Jezusa: »V začetku je bila Beseda«, potem stvarjenje, zatem učlovečenje, nato nekakšno drugo učlovečenje po Svetem Duhu v evharistiji, ki nam je popotnica na »potovanju« drugemu življenju naproti, zatem pa božje kraljestvo z njim. Tedaj nas bo pobožanstvila njegova oseba, navzoča v njegovem telesu in njegovi krvi, ki sta postala evharistija.
Če gledamo na stvarnost tako, dobi vse svojo pravo vrednost, vse je usmerjeno v poveličano prihodnost, v katero bomo prišli, če bomo skušali živeti, kolikor je mogoče, že tu doli kot v nebeškem mestu, če se bomo zavzemali za ljubezen do bratov, do človeštva, podobno kakor se je zavzemal Jezus, ko je hodil po svetu in delal dobro.
Kakšna pustolovščina je življenje s takim ciljem!
Judovski voditelji razpravljajo, Jezus pa jim odgovarja in razlaga ter znova zatrdi: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni.«
»Ostane v meni in jaz v njem«: to je dovršena edinost med Jezusom in človeško osebo, ki se hrani z njim, kruhom. Tako je ljudem dana polnost življenja, ki je v Jezusu, njemu pa jo daje Oče. Tako človek biva v Jezusu.
V tem čudovitem poglavju Janezovega evangelija Jezus zatrjuje: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta,« in še: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
»… za življenje sveta«: namen evharistije je torej, da nam že nam tem svetu daje življenje. Toda kaj je življenje? To je povedal Jezus: »Jaz sem… življenje.« Ta kruh nas hrani z njim že tu na zemlji.
»In jaz ga bom obudil poslednji dan.« Evharistija daje življenje tudi za drugi svet. Toda kaj je vstajenje? To je povedal Jezus: »Jaz sem vstajenje.«
Jezus začne v nas svoje nesmrtno življenje, življenje, ki se ne konča s smrtjo. Tudi če telo strohni, življenje – Kristus – ostane tako v duši kot v telesu kot počelo nesmrtnosti. Skrivnost vstajenja je res velika za vse ljudi, ki razglabljajo po človeško.
V nekem načinu življenja pa ta skrivnost postane manj nerazumljiva.
Če živimo evangelij z vidika edinosti, izkusimo na primer tole: ko spolnjujemo Jezusovo novo zapoved, pripelje medsebojna ljubezen do bratske edinosti med ljudmi, ki presega zgolj človeško, naravno ljubezen. Ta sad, ta pridobitev je učinek spolnjevanja božje volje. Jezus je namreč vedel: če bomo sodelovali z njegovimi neskončnimi darovi, ne bomo več njegovi »služabniki« ali »prijatelji«, ampak njegovi »bratje« ter bratje med seboj, ker nas bo hranilo sámo njegovo življenje.
Da bi evangelist Janez nakazal to družino drugačne narave, uporablja prepričevalno podobo: prispodobo o trti in mladikah. Isti življenjski sok, lahko bi rekli ista kri, isto življenje, to je ista ljubezen (ljubezen, s katero Oče ljubi Sina) se nam priobčuje in kroži med Jezusom in nami. Postanemo torej iste krvi in istega telesa kakor Kristus. Zato more Kristus po svojem vstajenju imenovati svoje učence »brate« v najbolj resničnem in nadnaravno najglobljem smislu. In pisec pisma Hebrejcem trdi, da vstalega Jezusa »ni sram, da jih imenuje brate…«
Kako bi še mogli misliti na smrt, ki uniči delo Boga z vsemi bolečimi posledicami, ki jih to vključuje, ko je vendar osnovana ta družina nebeškega kraljestva? Ne, Bog nas ni mogel postaviti pred nesmiselno ločitev. Moral nam je dati odgovor. In nam ga je dal, ko nam je razodel resnico o vstajenju mesa. Ta resnica za vernika skoraj ni več temna skrivnost vere, ampak logična posledica krščanskega življenja. Prinaša nam neizmerno veselje, saj vemo, da se bomo vsi znova našli s tistim Jezusom, ki nas je tako zedinil.
Razodetje govori o evharistiji tudi v Apostolskih delih.
Prvotna Cerkev je popolnoma zvesta Jezusu v uresničevanju naročila: »To delajte v moj spomin.«
O prvi skupnosti v Jeruzalemu pravijo: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.«
In o Pavlovem apostolatu beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, se je Pavel pogovarjal. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je njegov govor zavlekel do polnoči… Nato je… lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel.«
Tudi v svojem prvem pismu Korinčanom kaže Pavel svojo gorečo in trdno vero v Kristusovo telo in kri, ko piše: »Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu?« In nadaljuje tako, da opiše učinek, ki ga ima ta skrivnostni kruh v tistem, ki ga prejema: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.«
Eno samo telo!
Jezus, z nami imaš velik načrt in uresničuješ ga v stoletjih: zediniti nas hočeš s seboj, da bi bili tam, kjer si ti. Zate, ki si prišel iz Trojice na zemljo, je bila Očetova volja, da se vrneš tja. Vendar se nisi hotel vrniti sam, temveč z nami. Zato torej ta dolga pot: iz Trojice v Trojico prek skrivnosti življenja in smrti, bolečine in poveličanja.
Na srečo je evharistija tudi »zahvala«. Samo z njo se ti lahko primerno zahvalimo.