MARIJA kot nova EVA

UVOD

Marija se poimensko prvič pojavi v Novi zavezi, natančneje v Mt 1,18. Že mnogo prej pa lahko podobo Božje matere zaslutimo v nekaterih starozaveznih prerokbah. V svoji nalogi se bom osredotočila prav na te zgodnje omembe, in ob tem preučila zapise nekaterih cerkvenih očetov, ki so že od 2. stoletja dalje pokazali na vzporednice med Evo in Marijo ali t.i. »Novo Evo«. V svoje seminarsko delo bom vključila tudi interpretacijo žensk, omenjenih v Stari zavezi, ki jih lahko označimo za »Marijine predpodobe«.
Hkrati bom pri nalogi upoštevala nauk, ki se je razvil tekom stoletij, imenovan mariologija. Ta nauk glede bistvenih resnic temelji na tem, kar je zapisano v Lukovem ter Matejevem evangeliju.

Navezovala se bom torej na posredne in neposredne omembe Marije v Svetem pismu ter pri cerkvenih očetih. Vse skupaj pa bom poskušala podati v strnjeni celoti, ki bo služila za hiter in logičen pregled obravnavanega področja.

1. KONTINUITETA MED STARO IN NOVO ZAVEZO

Sveto pismo je sestavljeno iz sklopa različnih tradicij, ki so nastale tako v več zgodovinskih obdobjih kot tudi situacijah. Osnovna delitev Svetega pisma je na Staro zavezo in Novo zavezo. Kljub “delitvi” pa gre za celoto, ki nam preko poglobljenega branja priča o močni medsebojni povezanosti.

T.i. most med Staro zavezo in Novo zavezo predstavlja prav Marija. V Dogmatični konstituciji o Cerkvi je zapisano: “Ti prvotni dokumenti … polagoma vedno jasneje osvetljujejo podobo žene, ki bo Odrešenikova Mati. V tej luči je Odrešenikova Mati preroško nakazana že v obljubi zmage nad kačo, tisti obljubi, ki je bila dana prvim staršem po njihovem padcu v greh.” (C 55)
Zato si bomo v nadaljevanju ogledali starozavezne predpodobe za Marijo.

1.1 Marija kot “Nova Eva”

Tradicija v okviru Katoliške cerkve glede pojmovanja Marije kot nove Eve, obstaja že zelo dolgo. Marija predstavlja antipol Evi, ki je nad svet spustila zlo, medtem ko je sama na svet rodila Odrešenika.

Zgodovino odrešenja lahko vidimo kot dvojno gibanje: Eva je s svojimi dejanji, s svojim grehom povzročila “razpad človeštva”, obratno Marija, iz katere je prišel Mesija, predstavlja vse tiste Božje otroke, “ki so bili nekoč razkropljeni po svetu, zdaj pa združeni v njenem Sinu”. (Buby 1995, 82)

Jezusove besede na križu kažejo na etimološko razlago Evinega imena (1Mz 3,20).
Hkrati, če se oziramo na Gal 4,26; tako kot je Cerkev, “Jeruzalem zgoraj in naša mati”, tako je tudi Marija mati tistih verujočih, ki so bili “prisotni na križu”.

1.2 Sara

Sara, Abrahamova žena je tista, ki mu pomaga živeti v veri z Bogom. Njena zgodba se začne v 1Mz 12 in konča s pokopom v 1Mz 23,19 (kasneje še omembe v 1Mz 25,10 in 49,31).

Paralele z Marijo: Marija dobi podobno sporočilo preko Gabriela<br “page-break-before:=”” always;mso-break-type:section-break”=””>

Marija je kljub svoji deviškosti, posvečena od Boga s sinom. Je model vere, ki je ne zapusti tekom celega življenja. (Buby 1995, 134)

1.3 Rebeka

Opisana je v 1Mz 24,16: Bila je zelo lepega videza, devica, ki je še ni spoznal moški. Je ženska Izraela (dobi sina Jakoba, ki je kasneje imenovan Israel). Poroči se z Izakom, tekom pripovedi, pa se izve, da je nerodovitna in sicer vse do trenutka, ko moli k Bogu. Rodi Ezava in Jakoba, in slednjemu je tudi bolj naklonjena. Z iznajdljivostjo ji uspe prelisičiti moža Izaka, da je Jakob, mlajši sin, dobil njegov blagoslov. Zaradi te zvijače je moral oditi stran od matere, kar je ustvarilo paralelo z Marijo t.j. ločitev matere od sina.

Do Marije pride klic preko Gabriela in imenovana je Devica Marija. Tudi ona je ločena od sina. Vloga Marije v mesijanski obljubi, ki se je začela že z njenimi prednicami, se z njo nadaljuje.

1.4 Lea in Rahela

Sta sestri, njun oče je Laban. Nekega dne Jakob, Izakov sin, zagleda Rahelo, mlajšo izmed sester, in se vanjo zaljubi. Laban mu jo obljubi v zameno za sedem let dela, a mu po sedmih letih pod pretvezo da Leo. Jakob pristane na zvezo z njo, zato da dobi Rahelo, pa mora delati še sedem let.

Lea in Marija
Lea je nerodovitna, zaradi Jakobove naklonjenosti Raheli pred njo, jo je Bog ozdravil. Rodila mu je deset sinov.
Preko božje pomoči je Lea postala prednica dveh velikih mož Izraela, Mojzesa in Davida. To ji je bilo podarjeno.

Paralele lahko opazimo v zvestobi možu Jakobu, pa tudi v predanosti družinskemu življenju. Ni ji neznano žrtvovanje za družino.
Marija da življenje Jezusu, ki je potomec Juda, enega izmed Leinih sinov. Tudi Marija je zvesta svoji družini (zvestoba se navezuje na leta skrivanja zaradi pričevanja Jezusovega nauka).

O Raheli je prav tako sprva pisano, da je nerodovitna. Naposled pa s pomočjo Boga zanosi. Bog jo usliši, ker govori iz ljubezni. Jakobu da dva sina, Jožefa in Benjamina.

Rahela in Marija
Sorodni sta si v izgubi sina; Rahela izgubi sina Jožefa. Zapis o tem najdemo v Jer 31,15.
Evangelist Matej poveže dogodek Rahelinega žalovanja z dogodkom pokola nedolžnih. Marija je tako kot Rahela polna žalosti zaradi izgube svojega sina.

1.5 Mirjam

Povezavo s slednjo, najdemo že preko imena. Joahim in Ana naj bi poimenovala Marijo po Mirjam, ji s tem izkazala čast.
Etimoloških razlag imena Mirjam je kar 67, najbolj verjetno pa naj bi bilo, da ime označuje osebo, ki je dostojanstvena, ki je čudovita. Če se sklicujemo na vrstico v Lk 1,28, je Marija tista, ki je obdarjena z milostjo.

Marija poveličuje Boga kot Odrešenika, medtem ko Mirjam poje o Božji slavi. Obe identificirata Boga kot Gospoda in kot Odrešenika.
Beg Marije in Jožefa v Egipt, da bi se izognila Herodovi jezi, lahko enačimo z begom Mojzesa, Mirjam ter Arona pred faraonom. Hkrati pa najdemo v Novi zavezi v Mt 2,13-15 direktno navezavo; Marija je hodila po isti zemlji kot njena predhodnica.

Do enakih paralel pridemo s primerjavo atributov obeh žensk. Mirjam je vodja, prerokinja, mediatorka, služabnica, ljubeča oseba, ženska, ki je učinkovito delovala v ozadju zgodovine odrešenja človeštva.
Katoliška tradicija pripisuje enake lastnosti Mariji v himnah. Biblične vire za te izraze najdemo v Jn 2,1-11 ter Lk 1,28-45. (Buby 1995, 170)

1.6 Judita

Judita je junakinja istoimenske devterokanonične knjige. Predstavlja ideal ženske, namreč Judita je s svojim pogumom, z zvijačo in drzno odločitvijo rešila judovsko mesto v veliki nevarnosti. Iz zgodbe izvemo kako je asirski kralj Nebukadnezar premagal Medijce in se potem maščeval nad tistimi ljudstvi, ki so mu v boju odrekli podporo. Med njimi so bili tudi Izraelci. Maščevanje je v Nebukadnezarjevemu imenu opravljal vojskovodja Holofern. Holofern se znajde pred vrati mesta Betulija, ki se je že hotelo predati. Ko je Judita, mlada in lepa vdova to slišala, je obljubila pomoč. V molitvi se je zatekla h Gospodu in ga prosila pomoči, nato pa odšla v Holofernov šotor. Pridobila si je njegovo naklonjenost in zaupanje, in ko se je opil in pijan zaspal, mu je z mečem odsekala glavo. S Holofernovo glavo v torbi se je vrnila v Betulijo, v asirskem vojnem taboru pa je ob novici, Holofernove smrti, nastala zmeda in njihova vojska se je razbežala.
Njen opis zasledimo v Jdt 11,17: Zakaj tvoja dekla je bogaboječa, noč in dan časti Boga neba. Zdaj bi rada ostala pri tebi, moj gospod. Ponoči pa bi tvoja dekla odšla v dolino, da bi molila k Bogu; in Bog mi bo povedal, takoj ko se bodo pregrešili.
Predstavlja celotno verujoče ljudstvo Izraela. To še posebej vidimo v končni himni Jdt 16,1-17.
V Mariji lahko vidimo enako absolutno zaupanje v Boga. Obe sta zgled tako v molitvi kot v verski vključenosti.

1.7 Tamara

Tamara je prva ženska imenovana v genealogiji po Mt 1,3. Bila je snaha Juda, poročena z Erom. Po moževi smrti je preoblečena v prostitutko s prevaro od Juda dobila potomca Pereca in Zeraha. Kljub svoji “nespodobni zgodbi” velja za svetopismesko ženo obljube, ker je pomagala graditi Judovo rodbino, iz katere je izšel David in kasneje tudi Kristus (po sinu Perecu se rodbina nadaljuje).

Marija, mati Jezusa, prav tako ni zanosila po svojem zaročencu. Tako kot je bila Tamara oproščena krivde pred Bogom, je bila tudi Marija.

1.8 Rahaba

Enako kot Tamara ni bila obsojena za prostitutko, tudi Rahaba ni bila, čeprav je opravljala ta poklic. Rahaba je hvaljena za svojo vero, gostoljubnost, ki je ena njenih največjih vrlin. Omenja se jo v Novi zavezi Heb 11,31, Jak 2,25.

Tudi med zgodbo o Rahabi in Mariji najdemo nekaj vzporednic: obe sta tvegali smrtno kazen (Rahaba, ker je skrila moža oglednika kljub navodilom kralja, in Marija, ker je zanosila izven zakona).
Obe sta bili orodje Boga, preko katerega je prevzel oblast zemlje. Obe sta bili znamenje in primer vere.

1.9 Batšeba

Je izredno pomemben element v genealogiji po Mt 1,6. (sicer ni omenjena pomensko, temveč le kot Urijajeva žena). Po moževi smrti postane žena Davida in mu da sina Salomona. Pogosto je imenovana tudi “kraljica mati”. Hkrati ima ključno vlogo pri razumevanju zadnje izmed žensk, Marije. Tako kot Marija je tudi ona vključena v dejanja Svetega Duha in v zgodovino odrešenja. (Buby 1995, 212)

2. MARIOLOGIJA IN CERKVENI OČETJE

2.1 Viri o Mariji

Že v uvodu sem omenila, da mariologija ali nauk o Mariji glede bistvenih resnic sloni na zapisanem v Lukovem in Matejevem evangeliju. Oba sta pisala o Jezusovem otroštvu; vseeno pa se njuna spisa zelo razlikujeta. Vsak je zapisal namreč tisto, kar se mu je zdelo primerno za ljudi, katerim je bil evangelijski spis namenjen (Matej je pisal za Jude, svoje rojake, Luka je pisal za kristjane iz poganskega sveta z grško kulturo).

Iz obeh zapisov izvemo naslednje:

• Odrešenikova mati je devica z imenom Marija, ki je sina spočela po nadnaravni poti od Svetega Duha.
• Ta devica Marija je bila zaročena z Jožefom, ki je bil iz Davidove rodbine. Jezus se je rodil v Betlehemu in to naj bi mu bilo določeno že iz nebes.
• Pozneje se je sveta družina iz Betlehema preselila v Nazaret.

O Mariji izvemo nekaj malega še pri ostalih dveh evangelistih (Mr 3,31-35 ; Jn 2,1-12; 6,41-42; 19,25-27), v Apostolskih delih je omenjena samo enkrat (1,14), apostol Pavel pa jo v svojih pismih omenja dvakrat (Gal 4,4; Rim 1,3). Posredno naj bi tudi opis v dvanajsti knjigi Razodetja spominjal na Marijo “ki kot najbolj odlična članica Cerkve predstavlja vse Božje ljudstvo”. (Ukmar 1969, 5)

Ob združitvi vseh teh podatkov, še vedno ne dobimo popolnega življenjepisa Marije. V tem primeru ne smemo mimo apokrifnih spisov. Le ti, nam lahko nekoliko bolj osvetlijo Marijino življenje, namreč poročajo o njenem rojstvu, o poroki z Jožefom in tudi o njeni smrti.
Za mariološke študije pridejo kolikor toliko v poštev Jakobov evangelij, evangelij Marijinega rojstva, spis o Marijini smrti, itd. Kljub svojemu vplivu, apokrifi na pravi verski nauk o Mariji niso imeli nobenega učinka. Cerkvena učiteljska oblast je upoštevala samo pristne vire božjega razodetja. Njihov vpliv zasledimo samo v verski umetnosti in v dejstvu, da sta imeni Marijinih staršev vzeti iz Jakobovega protoevangelija.

2.2 Cerkveni očetje o Mariji

Katoliška mariologija torej sloni na avtoriteti svetopisemskih knjig in verskega ustnega izročila, kakor jih razlaga cerkvena učiteljska oblast.
Na podlagi študij in prizadevanj cerkvenih očetov, Cerkev uči, da je Marija Božja mati, da je bila vedno devica in spočeta brezmadežno ter da je bila s telesom vzeta v nebesa.

2.2.1 Ignacij Antiohijski
Doma je bil v Siriji, Antiohiji. Bil je tretji ali četrti Petrov naslednik v Antiohiji, tudi škof. Umrl je okrog leta 116 v rimskem Koloseju, raztrgan od divjih zveri.
Je najstarejši izmed pisateljev, ki so pisali o Mariji. Edino on v svojih spisih govori o Mariji in njenem brezmadežnem spočetju. V svojem pismu Efežanom (poglavje 7 in 18), prvič v tisti dobi izraža verski nauk, da sta v Kristusu dve naravi, združeni v eni sami božji osebi. Na tej resnici sloni Marijino božje materinstvo.
Luigi Padovese pravi: “Zanj je najpomembnejši vidik resničnost Jezusovega rojstva. To rojstvo sodi po njem v izročilo Cerkve, ki se giblje med dvema paradoksoma: Bog prejme telo od ženske-device, trpi in umre na križu.” (Padovese 1994, 118)

2.2.2 Justin
Živel je v 2.stoletju, doma je bil iz Samarije. Bil je Grk, filozof. Kasneje postane kristjan in celo ustanovi svojo filozofsko šolo osnovano na krščanstvu. Ohranilo se nam je več njegovih del, ključen za našo temo je “Dialog (ali razgovor) z Judom Trifonom”, ki je tudi njegov najdaljši spis.

Justin v temu spisu primerja, ali pa bolje rečeno, potegne vzporednico med Marijo in Evo, kot je tudi Pavel potegnil vzporednico med Jezusom Kristusom in Adamom. (Razgovor 100)

• “Eva je prinesla nepokorščino in smrt. Devica Marija pa je prejela vero in radost, ko ji je angel Gabrijel oznanil veselo novico, da bo Gospodov Duh prišel nad njo in moč Najvišjega jo bo obsenčila …” – “Preko njega je Bog uničil tako kačo, kot angele in može, ki so kakor on.”

Evo odlikuje nepokorščina, Marijo, ravno nasprotno, pokorščina. In kakor je prišla po Evi smrt, tako je po Mariji prišlo življenje.

2.2.3 Irenej Lyonski
Prihaja iz Smirne v Mali Aziji. Bil je Polikarpov učenec. Ime je dobil po francoskem mestu Lyon, kjer je opravljal škofovsko službo.
Enako primerjavo Marije z Evo najdemo tudi pri njem. Pravzaprav na osnovi Pavlovih razmišljanj postavi Adama ob Jezusa Kristusa, to pa razširi še na Evo in Marijo. Novi par, Kristus-Marija, postavi nasproti prvim staršem, skoraj kot za nekakšen zgled.

• “Kakor je bil prvi Adam oblikovan iz deviške zemlje, iz zemlje, ki je ni bil še nihče obdelal, tako je prišel drugi Adam (Kristus) iz deviške Marije.” (Adversus haereses, III, 21)
• “Od nepokorne Eve je prišla smrt, iz Marije, pokorne dekle Gospodove, pa življenje.” (Adversus haereses, III, 22)
• Irenej pravi, “Marija je po svoji pokorščini vzrok za odrešenje nje same in vsega čoveškega rodu… Vozel Evine nepokorščine se je razpletel prav zaradi Marijine neposlušnosti. Kar je Eva zvezala s svojo nevero, je Marija  svojo vero razvezala.” ( Adversus haereses, III, 22, 4)

Na Irenejev nauk o Mariji vpliva njegova misel o rekapitulaciji, po kateri naj bi Bog s svojo ojkonomijo predvidel tudi možnost padca in je prekršek bil vključen v sam načrt odrešenja (učlovečeni Kristus je obstajal že pred Adamom in je le ta bil v svetu že v samem načrtu).
Marija naj bi naredila recirkulacijo; popravila Evino napako oziroma nepokorščino s svojo pokorščino. Božja Mati je šla po poti, ki je bila v načrtu, t.j. pot odrešenja brez greha, pri tem so ji pomagali Kristus in angeli.

2.2.4 Gregor Nazianški
Bil je iz Cezareje v Kapadokiji, kasneje je odšel v Atene na študij, potem pa se vrnil v domovino. Z Bazilijem Velikim sta bila najboljša prijatelja. Proti svoji volji je postal škof, po smrti Bazilija Velikega pa je bil poklican za škofa v Carigradu. Leta 381 je nato vodil koncil v Carigradu.

Z njim je postal izraz “Marija Bogorodica” znak pravovernih kristjanov (še pred samim koncilom v Efezu).
Njegovo mariologijo lahko razberemo iz naslednjih stavkov, ki so bili naslovljeni na škofa Kledonija: “Če kdo ne priznava svete Marije kot Bogorodice, se je ločil od Boga. In če kdo pravi, da je šel Kristus skozi Devico kakor skozi kakšen kanal (to se pravi, da ni iz njenega mesa), ta ni več posinovljenec božji v družbi pravovernih kristjanov.” (Ukmar 1969, 72-73)

2.2.5 Ambrozij Milanski
Rojen je bil v Trierju, današnji Nemčiji leta 339, umrl pa leta 397 v Milanu. Izhajal je iz aristokratske družine, kasneje je postal milanski škof. Študiral je teologijo in ker je znal brati grško, je lahko bral svoje grške vrstnike z vzhoda, katerih misli so kasneje vplivale na njegovo teologijo. Bil je tudi glavni marijanski cerkveni učitelj v tistem času. V naslednjih stoletjih so njegovo mariologijo “uporabljali” celo na cerkvenih zborih.

Pomemben za nauk o Mariji je njegov “Komentar k Lukovemu evangeliju”. V njem razmišlja o Marijinem uboštvu, njeni poslušnosti in čistosti.
Napisal je ogromno del o devicah in devištvu, preko katerih brani Marijino. (O devicah, O vzgoji devic, O vrednotah devištva). Pravzaprav je devicam svojega časa dajal Marijo za zgled, “ker od nje čistost in lepota kreposti kar odsevata”.

Tako kot sta v Mariji prepoznala Evo sv. Justin ter Irenej Lyonski, je njuno razmišljanje povzel tudi Ambrozij in ga hkrati še bolj poudaril. Marijo predstavi kot novo Evo, ki prinaša odrešenje, namreč premagala je satana. (tudi on razvija temo o poslušnosti/pokorščini in neposlušnosti/nepokorščini; Marija je s svojo poslušnostjo izravnala to, kar je Eva z neposlušnostjo pokvarila). (Veršič 1997, 37-38)

2.2.6 Avguštin Hiponski
Avguštin, rojen leta 354 v mestu Thagaste v Severni Afriki, je največji latinski cerkveni oče. V začetku se je izobraževal v Kartagini, se tam zaposlil kot profesor retorike, kasneje še v Rimu in Milanu. Sprva je sledil manihejski veri, iz katere se je spreobrnil leta 386 v Milanu. Svoje spreobrnjenje je opisal v delu Izpovedi (Confessiones). Leta 387 je bil krščen in se vrnil v Afriko, tam je ustanovil meniško skupnost. V letu 395 je bil posvečen v škofa v mestu Hipo, kjer je preživel preostanek življenja. Svojemu samostanu je zapustil Regulo, ki so jo v dvanajstem stoletju prevzeli avguštinci. Umrl je leta 430 med obleganjem Hipona in kmalu po smrti so ga razglasili za svetnika.

Avguštinova mariologija je zelo razvita. Poudarja Marijino Božje materinstvo, ki ga izpelje iz communicatio idiomatum.
Poudarja njeno devištvo pred, med in po porodu. S tem je pokazal, da je devištvo več kot samo filozofska resnica.
V svoji knjigi o devištvu je omenil, da je Marija duhovna mati kristjanov, ker je s svojo ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rodijo verniki, ki so člani skrivnostnega telesa, katerega glava je Kristus. (De sancta vriginitate 6)
S tem Avguštin poudarja vzporednico med Marijo in Cerkvijo. Obe prinašata Jezusa Kristusa v svet; Marija telesno in Cerkev duhovno. Dodaja, da je Marija hkrati učenka, kar ji daje več časti, kot pa samo fizično materinstvo. (Ukmar 1969, 120)

Avguštin je na podlagi tipološkega principa biblijske eksegeze, ki je temeljil na iskanju vsebinskih skladnosti staro- in novozaveznih prizorov, dokazoval da je Nova zaveza izpolnitev Stare zaveze. Hkrati, da med obema deloma obstaja organska povezanost v smislu dopolnitve božjega načrta od stvarjenja do odrešitve sveta.

Tako pravi Avguštin v delu O Božjem mestu (De Civitate Dei): V Stari zavezi je Nova skrita, v Novi je Stara razkrita.

ZAKLJUČEK
Moj namen je bil predstaviti odnos Marija-Eva in s tem pokazati na njuno povezanost. V prvem delu sem se osredotočila na starozavezne prerokbe, ki so posredno napovedovale prihod Marije, in nato v drugem delu na razmišljanja izbranih cerkvenih očetov o isti tematiki; torej povezanosti dveh najpomembnejših žensk v krščanstvu.
Ob pisanju seminarske naloge sem  vsekakor ugotovila, da je to tema, o kateri bi se dalo še zelo veliko napisati. Nasploh je razmišljanje o Mariji, logično, še močno prisotno in v ta namen sklicujejo nove in nove kongrese, na katerih razglabljajo o Božji Materi.
Torej konca tu ni, je pa vsekakor lahko osnova za nadaljnje razmišljanje in raziskovanje.

Seznam literature:
– Buby, Bertrand. 1995. Mary of Galilee. Zv. 2, Woman of Israel – Daughter of Zion. New York: Alba house.
– Encyclopedia of the Early Church. 1.zv, s.v. “Mary”.
– Padovese, Luigi. 1994. Uvod v patristično teologijo. Ljubljana: Frančiškanski samostan.
– Pelikan, Jaroslav. 1996. Mary through the centuries: Her place in the history of culture. New Haven: Yale University.
– Schaff, Phillip. 1885. Ante-Nicene Fathers. zv.1, The Apostolic Fathers with Justin Martyr and Irenaeus. Grand Rapids: Christian Classics Ethereal Library. http://www.ccel.org/ccel/schaff/anf01.pdf.
– Ukmar, Jakob. 1969. Nauk o Božji materi ali Mariologija. Gorica: Mohorjeva družba.
– Veršič, Marko. 1997. Ambrozij in mariologija. V: Miran Špelič, ur. Ambrozij Milanski. Pastir, pesnik, teolog, 37-38. Ljubljana: Skriptarna Teološke fakultete.