SVETA TROJICA

Uvod
V tej nalogi bom nekoliko podrobneje opisal zakaj je pojem “Sveta Trojica” v krščanski veri tako pomembna sestavina našega verovanja. Okoli te besedne zveze se vse vrti in v njej se vse osredinja ter dosega svojo izpolnitev.

Sveta Trojica, torej Oče, Sin in Sveti Duh, zavzemajo osnovno mesto v Nicejsko Carigrajski veroizpovedi, ki jo kristjani molimo vsako nedeljo pri sveti maši. Poskušal bom predstaviti zgodovino in razvoj pojma Svete Trojice, hkrati pa predstavil tudi različne poglede cerkvenih očetov na ta pojem, saj so prav oni zaslužni, da se je oblikoval in ohranil zaklad vere, ki je ohranjen v veroizpovedi. Podatke bom črpal iz obilice patristične literature na to temo, obenem pa si pomagal z znanjem, ki sem ga že pridobil pri predmetu patrologija, kjer smo temu pojmu in različnim kontroverzam okoli njega namenili kar precej pozornosti. Z izdelavo te naloge želim doseči poglobitev vere in nadgraditi znanje, pridobljeno na predavanjih o dotični temi. Menim, da bi moral biti vsak teolog prva in verodostojna priča za Kristusa in njegov evangelij, to pa še toliko bolj velja za bodoče duhovnike. Ker se zavedam, da Sveta Trojica daje krščanski veri njeno bistveno uglasitev, želim tudi sam z izdelavo tega seminarskega dela odkriti košček te čudovite simfonije odnosov, hkrati pa se spustiti v pogovor s Sveto Trojico. Če se izrazim s starozaveznim jezikom, želim “pokukati v presveto”, v skrivnost naše vere.

                                         1.  SVETOPISEMSKI TEMELJI POJMA SVETA TROJICA

1.1 UVOD

Uvodoma se bom osredotočil na iskanje odgovora na vprašanje ali ima pojem Sveta Trojica svoj izvor v svetem pismu ali ne. Svojo hipotezo nameravam dokazovati predvsem na podlagi citatov, ki vključujejo navedeni termin ter razlage konteksta v katerem bo pojem Svete Trojice uporabljen.

Najtežje pri krščanskem razumevanju pojma Svete Trojice je dejstvo, da ne poznamo načina, kako bi Sveto Trojico mogli ubesediti. Krščanski Bog je namreč, kot pravi sveti Avguštin, “drugače drugačen”, kot smo mi to sposobni dojeti. V bistvu lahko naš slabotni razum samo ponižno prizna, da je Sveta Trojica velika skrivnost. Sveto pismo uči, da je Oče Bog, da je Jezus Bog in da je Sveti Duh tudi Bog. Po drugi strani pa Sveto pismo uči, da je Bog en sam, kar se marsikomu na prvi pogled sliši povsem protislovno.  O odnosih med osebami v Trojici se je že zelo veliko razglabljalo v zgodovini  cerkvenih Očetov, sam pa bom o tem več pisal v drugem delu.

Izraz Sveta Trojica nikjer v Svetem pismu ni dobesedno uporabljen, zato se morda zdi čudno, da bi mogel imeti podlago ravno v Svetem pismu. Vendar v isti knjigi lahko najdemo tudi podobne primere pojmov, ki prav tako niso bili dobesedno uporabljeni, a kljub temu obstajajo. Poglejmo naprimer besedo “dedek”: nikjer v Svetem pismu je ne bomo zasledili, pa vseeno vemo, da je Sveto pismo prepleteno z osebami in njihovimi točno določenimi medsebojnimi vezmi iz katerih se da razbrati, da je bil Abraham Jakobov dedek. Podobno je z izrazom Sveta Trojica.

1.2 BOG JE EN SAM

Kljub različnim kontekstom, v katerih je v Svetem pismu možno govoriti o Sveti Trojici, vedno velja, da je Bog en sam. Sveto Trojico sestavljajo tri koeksistenčne osebe. Navedel bom nekaj citatov, ki bodo povedano potrdili: 1Mz1,1; 1,26; “Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!” 3,22; 11,7; Iz 6,8; 48,16; 61,1; Mat 3,16-17; 28,19 “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” 2 Kor 13,14. V 1Mz 1,26, je uporabljen množinski glagol “Elohim”, kar pomeni Gospod. V drugem, tretjem, četrtem in petem navedku, ki sem jih zgoraj naštel, pa je uporabljen množinski zaimek “mi”. Glagol Elohim in zaimek mi sta množinska. V angleščini se uporablja ednina in množina, medtem ko se v hebrejščini uporabljajo vsa tri števila, torej ednina, dvojina in množina. Dvojina se uporablja takrat, ko govorimo o dveh stvareh, v hebrejščini pa takrat, ko govorimo o parih oči, ušes itd. “Elohim” in “mi” pa se nanašata na množino, torej na tri ali več oseb.

1.3 OSEBE V SVETI TROJICI

Osebe v Sveti Trojici so predstavljene poosebljeno, kar pomeni, da med seboj lahko govorijo, se pogovarjajo. Navedel bom nekaj zanimivih načinov komunikacije med njimi preko katerih bomo videli, da tisti, ki v Trojici govori, ne govori nujno o samem sebi, temveč bi lahko govoril, oziroma govori, o drugih dveh članih Svete Trojice. Primer za to je Iz 48,16; “Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim in povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev”,61,1. V navedku govori Sin, nanaša pa se na Očeta in Svetega Duha. V Iz 61,1 in Lk 4,14-19 pa na primer govori samo Sin. S tema dvema primeroma sem želel opozoriti  na razlike med tremi osebami v Trojici. Osebe v Trojici se da razlikovati tudi na drug način. GOSPOD se razlikuje od Gospoda  1 Mz 19,24; Oz 1,4. Bog Sin je drugačen od Boga Očeta. Ps 45,6-7;   Heb1,8-9. Jezus govori s svojim Očetom o novem Tolažniku Svetem Duhu. To pomeni, da se v molitvi nikoli ni pogovarjal sam s seboj, temveč z Bogom Očetom, to je s prvo osebo Svete Trojice.

1.4 BOG OČE, BOG SIN, IN BOG SVETI DUH

Naslednji citati nam bodo pokazali kako veliko Sveto pismo govori o tem, da je vsaka oseba v Trojici Bog, ne v eni, ampak v treh osebah: Jn 6,27; Rim 1,7;  1 Pet 1,2. Navedeni citati potrjujejo Očetovo božanstvo. Sledijo citati, ki potrjujejo Sinovo božanstvo: Jn 1,1; Jn 14; Rim 9,5; Kol 2,9; Heb 1,8;  1 Jn 5,20. In še navedki, ki potrjujejo božanstvo Svetega Duha: Apd 5,3-4;  1 Kor 3,16

1.5 ODNOSI V TROJICI

Sveto pismo nas med drugim pouči, da obstaja med osebami v Trojici neka vrsta podrejenosti. Pravi namreč, da je Sveti Duh podrejen Očetu in Sinu, Sin pa je podrejen Očetu. Našemu razumu pa je težje doumljivo in ostaja velika skrivnost to, da kljub podrejenosti oseb druga drugi vse deležijo na enaki meri svetosti. Posebej na Sina se v Trojici nanašajo tudi naslednji citati:  Lk 22,42;   Jn 5,36; 20,21;   1 Jn4,14. Samo o Svetem Duhu kot členu Trojice pa nam spregovorijo citati:  Jn 14,16;  14,26;  15,26;  16,7 in 16, 13-14.

Sveto pismo nam tudi nekoliko bolj podrobno predstavi kakšno vlogo ima posamezna oseba Trojice v celotnem načrtu odrešenja.

1.6 OČE

Oče je vir vesolja: 1 Kor 8,6; in Raz 4,11. Oče je prav tako vir oziroma vzrok božjega razodetja: Raz 1,1. Sveto pismo nam Očeta predstavi tudi kot vir zveličanja: Jn 3,16-17. Prav tako nam Očeta predstavi tudi kot vzrok  Jezusovih človeških del: Jn 5,17;  14,10. Skratka, vse kar je Jezus na Zemlji učil in izvrševal je delal v popolnem soglasju s svojim Očetom.

1.7 SIN

Sin je v celotnem Svetem pismu predstavljen kot posrednik po katerem Oče izvršuje svoja dela. Prvo delo, ki ga Oče izvrši po Sinu, je delo stvarjenja in ohranjanja vesoljstva v bivanju. O tem nam spregovorijo naslednji odlomki:  1 Kor 8,6; Jn 1,3; Kol 1,16-17. Oče se nam je po Sinu tudi dokončno razodel, o čemer pričajo odlomki Jn 1,1; Mt 11,27; Jn 16,12-15 in Raz 1,1. Bog Oče je po svojem ljubljenem Sinu izvedel, če lahko tako rečem, tudi naše odrešenje in zveličanje. Sin je bil namreč poslan od Očeta v naše odrešenje, da bi mi zmogli zaživeti odrešeno. O tej čudoviti skrivnosti naše vere nam spregovorijo odlomki 2 Kor 5,19; Mt 1,21 in Jn 4,42.

1.8 SVETI DUH

Tudi Sveti Duh ima svojo vlogo v stvarjenju, božjem razodetju, našem odrešenju ter pri soizvrševanju vsega, kar je Jezus na Zemlji delal in učil. Sveti Duh in njegova vloga pri stvarjenju se da prepoznati v naslednjih odlomkih: 1 Mz1,2; “Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala  nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.” Job 26,13; “Ob njegovem dihu se je zvedrilo nebo, njegova roka je prebodla hitro kačo.” Ps 104, 30. “Pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in prenoviš obličje zemlje.” Sveti Duh in njegova vloga v božjem razodetju pa se da razbrati iz naslednjih citatov:  Jan 16,12-15; Ef 3,5; “Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom.” 2 Pt 1,21. Sveti Duh pa je povezan tudi z našim zveličanjem, o čemer spregovorijo naslednji odlomki:  Jn3,6;  Tit 3,5; “…nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, temveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.”  1 Pt 1,2.  Zagotovo pa je Duh navzoč tudi pri vsem Jezusovem delovanju in govorjenju, kar je razvidno iz odlomkov Iz 61,1;  in Apd 10,38: “Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela, ter ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.”

SKLEP

Ob sklepu prvega dela lahko zaključimo Kljub temu, da se termin Sveta Trojica v Svetem pismu ne uporablja dobesedno, pa veliko število navedenih citatov, ki posredno govorijo o njem, dokazuje kako globoke korenine ima termin Sveta Trojica v Svetem pismu. Čeprav ne prav z besedama “Sveta Trojica”, pa vendarle. Bilo bi namreč nenavadno, da bi en Bog, pa čeprav v treh osebah, nikoli ne bil imenovan kot avtor te knjige in njen lastni temelj. Da tekst sam po sebi ne bi bil tako dolgočasen, sem poleg navedkov izpisal še nekatere izmed mnogih citatov, ki potrjujejo zgornjo ugotovitev.

2. DEL:  SVETA TROJICA: POIMENOVANJE IN RAZVOJ POJMA V PATRISTIKI

UVOD

V drugem delu te naloge  predstavljam zgodovinski oris razvoja pojma Svete Trojice. Podlaga za to nam bodo koncili, ki so govorili o Sveti Trojici. Predstavil pa bom tudi nekatere najbolj pomembne cerkvene očete, ki so zaslužni, da se je razvil nauk o Sveti Trojici kakor ga poznamo danes. Na koncu bom dodal še en patristični tekst, ki govori o tej temi in ga poskušal nekoliko razložiti.

2.1 ZAMETKI TRINITARIČNEGA  VPRAŠANJA

Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je prvi, ki odpre temo o Sveti Trojici, in sicer v začetku četrtega stoletja. Je pameten in želi poenostaviti nekaj stvari v teologiji, zato se loti tudi poenostavljanja  pojma Svete Trojice. Njegova poenostavitev se imenuje SUBORDINACIONIZEM – stopničke. Arij pravi, da je Sin pod Očetom, oziroma je Očetu subordiniran, podrejen. Ker želi svoje prepričanje utemeljiti, se sklicuje na svetopisemski citat, kjer Jezus pravi: “Oče je večji od mene.” Jn (14,28)
Arij še naprej izvaja tezo in zagovarja mnenje, da je Sin “mlajši” od Očeta. Arij je prepričan, da Sina ni bilo, to je po Arijevo treba razumeti zunaj časovnega oziroma v nadčasovnem smislu. Oče po Arijevem prepričanju naredi, oziroma rodi, Sina. Sin je zato srednik stvarjenja in podrejen Očetu. Arij predstavi Sina kot stvarnika, ki ustvari svet in čas. Po Arijevo Sin ni pravi Bog, čeprav je Bog. To se morda sliši nasprotujoče, vendar Arij ne zanika Jezusovega božanstva, ne postavlja pa ga na isto raven kot Očetovo božanstvo. Sin ima po njegovem manj božanstva kot Oče. Zaradi vsega naštetega je za Arija pravi Bog še vedno Bog Oče.

2.2 NA POTI DO NICEJSKEGA KONCILA

Prvi, ki je opazil nepravilnost Arijeve razlage, je bil njegov škof Aleksander. Ker Arij še naprej vztraja pri svojem prepričanju, začne problem dobivati večje razsežnosti, zato jih opazi celo cesar Konstantin, ki mu situacija ni všeč. Škofom ukaže naj problem rešijo, on pa bo podpisal kar bodo sklenili. Tako bo koncilski odlok dobil moč zakona, pa tudi verska koherentnost, na katero je Konstantin s krščanstvom stavil, ne bo ogrožena. Zbrali so se v Niceji blizu Carigrada, leta 325.

2.3 NICEJSKI KONCIL IN POKONCILSKO DOGAJANJE

Ključni izraz za opredelitev Svete Trojice na koncilu je HOMO- OUSIOS (enakobistven). Oče in Sin sta enega bistva, HOMOUSIOI. Izraz koncilskim očetom predstavlja problem ker ga ni v Svetem pismu, saj izraz prihaja iz posvetne govorice in pomeni “ista snov”, oziroma imeti isto imetje, blaginjo. Pojma “Ousia”, ki pomeni “bistvo”, na tem koncilu še niso poznali. Pojem s filozofskega področja razloži kaj je tisto eno, kar je enako v razumevanju troedinega Boga. Arij je na koncilu obsojen, ostane brez župnije, zato se zateče k prijateljem, ki postanejo “arijanci”. Ker škofje in cesar hitro pozabijo kaj so se dogovorili na koncilu, pride do velike  neurejenosti v poimenovanju pojmov. Cesar Konstantin rajši podpre logiko subordinacionizma, kot pa enega bistva. Problem je v tem, da se Zahodni cesar vtika v probleme Vzhodne Cerkve. Takrat je bilo namreč politično zelo raznoliko ozračje, saj so cesarstvu zaradi njegove velikosti vladali kar štirje cesarji. Tako je določil cesar Deoklicijan z reformo. Čeprav je problem koncila formalno rešen, se z njim ne strinjajo vsi – nekateri bi raje dobili bolj svetopisemski izraz, kot je “homousioi”, za eno bistvo. Posledično se sklicujejo sinode, med katerimi nekatere Nicejo potrjujejo, druge so na strani arijanizma in subordinacionizma. Nastane zmeda, oblikujejo pa se tudi različni izrazi, s katerimi različne veje arijanizma oblikujejo svoje poglede na eno bistvo med Očetom in Sinom. Poznamo tri veje arijancev: zmerni, manj zmerni in orto radikalni. Zmerni arijanci uporabljajo izraz “HOMOJOUSIOS” – podobno bistvo za Očeta in Sina. Podoben izraz za podobno bistvo med Očetom in Sinom, “HOMOJOS”, uporabijo tudi zmerni arijanci. Orto radikalni arijanci pa pravijo, da je bistvo med Očetom in Sinom popolnoma “ANOMOJOS”, nepodobno.

Na oder patristične zgodovine v tem obdobju prideta dva očeta, ki vsak na svoj način in s svojim doprinosom razkrinkata nevarnost arijanizma in potrjujeta veljavnost Nicejskega koncila.

2.4 ATANAZIJ ALEKSANDRIJSKI (295-373)

Imenovali so ga tudi “nesmrtni”, in sicer zaradi njegove pravovernosti. Po mnenju Zahodne Cerkve velja za enega od stebrov Cerkve. Bori se proti arijancem. Bil je tajnik Arijevega škofa Aleksandra in kasneje njegov naslednik, kot Aleksandrijski škof. O tem, kako veliko vlogo je imel, priča že podatek, da je bil petkrat izgnan od tega dvakrat na Zahod. To mu da priložnost, da je tudi Zahod seznanil z Vzhodnimi problemi. Pisal je govore, med katerimi posebno mesto zavzema govor “O Učlovečenju”, v katerem obračuna z arijanci, ki trdijo, da božje učlovečenje ni božansko, posledično pa trdijo, da je Sin manj od očeta, Bog po njihovo ni rojen, oziroma se ne more roditi. Zlasti pomemben je njegov nauk ker zavrne Arija, ki pravi da je Sin srednik stvarjenja. Atanazij na kratko pove da je Trojica v celoti tista, ki ustvarja, ona je stvarnik vsega.  Trdi tudi, da je Sin rojen na isti stopnji božanstva kot Oče, Sin je sovečen z Očetom. Oče rojeva Sina in mu daje bivanje. Zato je potreben odnos med njima. Oba sta od vekomaj.

2.5 HILARIJ IZ POITIERSA (300-367)

Tudi on se trudi, da bi Zahod seznanil z arijanistično problematiko,  ki je na začetku ne pozna dobro – ve, da je proti arijancem, ne ve pa točno zakaj. Kasneje je izgnan na Vzhod kjer študira teologijo ter se s tem spozna s trinitarično problematiko. Zahod dobi z njim prvo delo o Sveti Trojici in trinitaričnih problemih.

2.6  KAPADOČANSKI OČETJE IN CARIGRAJSKI KONCIL

Za popolno razumevanje  trinitarične dispute moramo  omeniti še Kapadočanske očete ter njihov prispevek k dokončni rešitvi in razumevanju pojma Svete Trojice kakor ga poznamo danes. Kapadočanski očetje so bili trije bratje: Bazilij Veliki, Gregorij iz Nise ter Gregorij Nazianški. Vsem trem je skupno, da sooblikujejo podobo meništva, so pa tudi navzoči in vplivajo na dokončno podobo oziroma formulo nicejske veroizpovedi, znotraj katere jih še posebej močno zaposluje trinitarično vprašanje. Temu je posvečen tudi Carigrajski koncil, ki se odvija leta 381.

2.6.1  BAZILIJ VELIKI (330-379)

Je eden velikih Vzhodnih očetov. Ker izhaja iz svetniške družine, ki je tudi premožna, mu je omogočena dobra izobrazba. Ko se vrne s študija v Atenah se da krstiti, potem  gre v Egipt izkusit meniško življenje, ki ga tako prevzame, da tudi sam doma ustanovi meniško četrt, v kateri menihi lajšajo potrebe revnih in bolnih. Ker je izjemno sposoben, se poda tudi v politiko, ter ustanavlja nove škofije. Bori se proti arijanstvu in za edinost Cerkve. Kot ostala dva Kapadočana spozna, da se je arijanstvo razvilo in postalo tako močno zaradi nepoznavanja pojmov. Pojme zato razlaga in si prizadeva, da bi postali razumljivi, s čimer naredi veliko delo na področju teologije in pripravi temelje za Carigrajski koncil, na katerem pa ni prisoten, ker umre pred letom 381.
Njegovo najpomembnejše delo nosi naslov “O Svetem Duhu”. V tem delu predvsem odgovarja na napačni arijanski subordinacionizem. Ta v tem času dobi še tretjo stopnico in pripadajočo razlago o njej. Arijanci namreč zagovarjajo prepričanje, da je sveti Duh ustvarjenina Logosa, se pravi Sina. Bazilij zavrne to zmoto in oblikuje pravilno trinitarično doksologijo. Sam navede dve pravi verziji: Oče po Sinu v Svetem Duhu ali pa Oče in Sin in Sveti Duh. Vsebina dveh navedenih primerov  trinitarične doksologije je naslednja: vsi trije so med seboj homousioi, enega bistva.
Kot teolog, Bazilij zlasti razlaga pojme. Definira pojme “OUSIA” in “HYPOSTATIS”. Kot sem že omenil, Niceja še ni poznala teh dveh pojmov. Najpomembneje je to, da gre pri Sveti Trojici za tri osebe, hipostaze, ki se nahajajo v eni bitnosti. Bazilij razloži tudi pojem “HOMOUSIOS”, ki pomeni “enost božanstva”. Oče in Sin namreč ne pomenita eno in isto, gre za to da sta Oče in Sin dve različni hipostazi z eno ousio.

2.6.2  GREGORIJ NAZIANŠKI (330-390)

Za Gregorija lahko rečemo, da je bil Bazilijev najboljši prijatelj in odličen govornik, drugače pa ni tip voditelja, je bolj humanist. Njegov oče ga proti njegovi volji posveti v škofa, metropolit Bazilij pa ga nastavi v neko obrobno škofijo, in se s tem Gregoriju zameri. Leta 379 je po Bazilijevi smrti poklican za škofa v Carigrad, kjer postane duša Carigrajskega koncila, ki se sprva začne kot sinoda. Piše pisma, govore in pesmi. V nauku se v večini naslanja na Bazilija, definira odnose v Trojici in začne uporabljati izraz, da Sveti Duh izhaja iz Očeta. Zagovarja božanskost Svetega Duha ki je Bog in konsubstancialen z Očetom in Sinom.

2.6.3 GREGORIJ IZ NISE (335- 390)

Je mlajši brat Bazilija Velikega. Kot mladenič postane lektor, kasneje se tudi poroči, a se z ženo na koncu sporazumno razideta, on pa oddide v samostan. Proti svoji volji postane škof v Nisi in je tudi pomemben član Carigrajskega koncila, skupaj z ostalima dvema Kapadočanoma. Po Bazilijevi smrti dobi svoj prostor pod soncem kot teolog in mistik, teološko presega oba Kapadočana in si v svojem delu predvsem prizadeva, da bi med seboj do prave mere povezal filozofijo in teologijo – filozofijo vidi kot oporo teologiji. V trinitarični teologiji zagovarja enost narave v božjem delovanju navzven in različnost znotraj v odnosih.

2.7 AVGUŠTIN HIPONSKI (354-430)

Tudi vsestransko nadarjeni in predvsem z življenjskim spreobrnenjem zaznamovani sveti Avguštin je dodal svoj velik del k trinitaričnemu vprašanju. Napisal je svoje veliko delo “De Trinitate”, ki ga piše celih 22 let. Obsega 14 knjig in še petnajsto, ki je povzetek vseh prejšnjih. Ker je ta njegov tekst po dovršenosti in odličnosti brez primere, se njegovi učenci odločijo, da ga bodo razmnoževali in prepisovali, da bi bilo lažje dostopno. To Avguštinu ni bilo všeč, a so ga kljub temu prepričali, da je delo po prekinitvi pisanja tudi dokončal in dvanajstim knjigam dodal še dve in povzetek vseh v zadnji. Avguštin piše delo tako, da izhaja iz veroizpovedi, išče pa tudi namige v Svetem Pismu, doda logiko, ki mu je v pomoč pri izdelavi zaključkov ter končno še psihološko prodornost. Na koncu vsega tega velikanskega prizadevanja pride do skromnega uvida, ki nam je lahko za zgled kadar bi hoteli Sveto Trojico ujeti v naše nezadostne predstave. Pravi namreč, da Svete Trojice ne moreta razložiti ne filozofija niti teologija, ker je in bo vedno ostala skrivnost.

2.7.1 O TROJICI RAZDELITEV DELA

Prve štiri knjige razlagajo enost Boga v treh osebah po Svetem pismu. V peti, šesti in sedmi knjigi spekulativno, filozofsko, obravnava trinitarične dogme, skupaj z relacijskim naukom, to je naukom o odnosih v Trojici.  V osmi knjigi preide na mistično spoznavanje Boga in sicer z uporabo nekaterih pojmov: Boga predstavlja kot “resnico, dobroto, pravičnost in ljubezen”.  Knjige od 9-14, tako kot vse dotedanje skupaj, kažejo Avguštinov izvirni način pisanja. Pri pisanju se opira na vse, kar je o tej temi napisano v latinščini in tudi na nekatere grške prevode. Avguštinova izvirnost pisanja se kaže v tem, da tudi v človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi, išče nekaj trinitaričnega.

2.7.2  AVGUŠTINOVE PRIGODE OB PISANJU O SVETI TROJICI

Besedilo, ki se nahaja spodaj, sem vzel iz uvoda k prvi knjigi o Trojici. Natančneje, besedilo je del pisma ki ga je Avguštin pisal škofu Avreliju v Kartagino, v katerem mu razlaga dogodke, ki so se mu pripetili ob pisanju njegovega dela. Besedilo sem prevedel v slovenščino na podlagi angleškega prevoda originalnega besedila, ki je pisano v latinščini.

“Nekaj let sem preživel v pisanju petnajstih knjig ki zadevajo Trojico, ki je Bog. Ko še nisem končal trinajste knjige, so nekateri, nestrpni da bi imeli knjigo in so čakali dlje časa kot so mogli prenesti, vzeli knjigo in to v nedokončanem stanju, takem kot je nisem imel namena predstaviti, ko bi jo izdal sam. Takoj ko sem odkril, da imajo knjige še druge kopije, sem bil sprva odločen, da je ne objavim sam, temveč da ugotovim kaj se je zgodilo z nekim drugim delom. Zaradi nujne prošnje bratov, katerim ne morem nič odreči, pa sem jo popravil kolikor se mi je zdelo potrebno, jo končal in jo objavil z zbirko na začetku pisma, ki sem ga pisal prečastitemu Avreliju, škofu Kartagine in v katerem sem predstavil kaj se je zgodilo, kaj sem imel namen narediti sam od sebe in v kaj me je prisilila ljubezen do mojih bratov.”

KOMENTAR:  Besedilo, ki sem ga vzel iz uvoda k Avguštinovemu delu O Trojici, nam lepo priča kako so delo cenili še preden je nastalo. To je še dokaz več, da je tisto, kar je Avguštin v njem razlagal nekaj nadčasovnega, nekaj kar je v bistvu skrivnost. Skrivnost, ki nas vabi, da k njenemu odkrivanju pristopimo ponižno, z zavedanjem, da se Bog prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost, da ga vedno bolj prepoznavajo in živijo iz njegove troedine skrivnosti.

ZAKLJUČEK 2. DELA

V tem drugem delu sem hotel pokazati predvsem zgodovinsko ozadje razvoja pojma Svete Trojice. Pri tem sem se opiral na dognanja najbolj pomembnih cerkvenih očetov, ki so se v patristični zgodovini posvečali predvsem reševanju trinitaričnega vprašanja. Zame je bila to dobra ponovitev in utrditev znanja iz patristike, obenem pa sem znova dobil več veselja in zagona s katerima bom rajši prebral kakšen patristični tekst več. Osnove naše vere moram namreč vedno imeti pred očmi, v srcu in glavi. Dodal sem še  krajši tekst o tej temi, da bomo malo vstopili  v način misli kakor so jo pisali očetje in nam jo zapustili kot dediščino, iz katere kristjani lahko vedno črpamo.

SPLOŠNI ZAKLJUČEK IN POVZETEK

Na koncu tega seminarskega dela bom podal še nekakšen splošen zaključek ter poskušal izluščiti sporočilo o izbrani temi.
Naloga sama sestoji iz dveh delov, svetopisemskega in patrističnega. Pod navedenima vidikoma sem tudi sam predstavil izbrano temo naloge. Bistveno sporočilo svetopisemskega dela, ko sem imel nalogo da v Svetem pismu najdem temelje za pojem Svete Trojice, je naslednje: morda presenetljivo, vendar resnično, pojma Sveta Trojica kot takega v Svetem pismu ne bomo našli. Na podlagi povedanega bi lahko naredili hitri zaključek, da sam pojem ne temelji na Svetem pismu, kar pa še zdaleč ne drži, kar sem dokazoval predvsem z velikim številom svetopisemskih navedkov, ki nam govorijo o različnih prispevkih, ki jih je imela vsaka oseba v Trojici v zgodovini odrešenja. Tu mislim, če povem razčlenjeno, na prispevek Boga Očeta pri stvarjenju, zaradi katerega ga imenujemo tudi Stvarnik, Boga Sina, ki ga zaradi njegove odrešilne smrti imenujemo tudi Odrešenik, ter Boga Svetega Duha, ki ga zaradi njegove vloge pri zgodovini odrešenja imenujemo tudi Tolažnik, se pravi tisti, ki vernim pomaga razbirati božjo voljo za njihova življenja. Vendar tega ne počne ločeno od odnosa z ostalima dvema v Trojici. Kratko povedano, odnosi v Trojici nam ostajajo skrivnost, tako kot je skrivnost Trojica sama.

Kako pomembno je, da bi nekaj vendarle povedali o Sveti Trojici, so se zavedali cerkveni očetje. Njim, ter zgodovinskemu pregledu razvoja pojma Trojice, sem posvetil drugi del te naloge. Pojem je v zgodovini začel pridobivati na pomenu z oblikovanjem Nicejsko Carigrajske veroizpovedi. Da bi razumeli kako široka je tema oblikovanja pravila prave vere, kar je pravzaprav veroizpovedni obrazec, sem se temu tudi dokaj podrobno posvetil, vendar ne v celoti, pač pa z vidika obravnavanega pojma. Podrobno sem predstavil vse koncile, ki so vodili k dokončnemu oblikovanju veroizpovedi. Duše teh koncilov so bili pravoverni stebri cerkve, kot so Kapadočanski očetje ter veliki sveti Avguštin. Oni so v največji meri zaslužni za oblikovanje pravilnih pojmov, ki razlagajo odnose v Trojici. Prav tako pa so se morali soočiti s krivoverskimi nevarnostmi, ena največjih je zagotovo bila arijanizem.

Bistveno sporočilo celotne naloge vidim v tem, da sem se lotil razlaganja osrednje skrivnosti krščanskega verovanja, in prišel do spoznanja, da sem se lotil teme, ki je v bistvu skrivnost. Tega so se zavedali tako cerkveni očetje, ki so bili modrejši kot sem jaz, pa so kljub temu znali ohraniti pravo mero ponižnosti pred troedino skrivnostjo. Naj nam bodo v tem trajen zgled, kadar bi želeli Boga uloviti v naše nezadostne miselne predstave.

VIRI

1. Sveto Pismo  SSP
2. Kaj o Sveti Trojici uči Sveto pismo http://www.gotquestions.org/Slovenscina/Trojica.html
3. Zapiski pri predmetu Patrologija
4. Strle, Anton; Vera Cerkve; Mohorjeva družba Celje; 1997
5. KKC; Družina d.o.o. Ljubljana; 2008
6. http://www.newadvent.org/fathers/130101.htm