V Katoliški Cerkvi posebej praznujemo 2. velikonočno nedeljo, imenovano tudi belo nedeljo ali nedeljo Božjega usmiljenja. Ime bela nedelja (lat. Dominica in albis) izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Uporaba belih oblačil, ki so znamenje čistosti, je izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Bela barva ima v bogoslužju močen simboličen pomen; je seštevek vseh barv mavrice, polnost nerazlmoljene svetlobe, izraža začetek in konec, polnost in praznino.[1]
Nedelja Božjega usmiljenja
Bl. papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.« Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir. Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«
Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom.
|
|
Kratka zgodovina pobožnosti k Božjemu usmiljenju Videnja S. Faustina je zapisala v dnevnik: “Gospod mi je dovolil, da vidim velikost in brezmejnost Njegovega usmiljenja. Če bi duše doumele, kako zelo jih Bog ljubi. Zemeljsko, človeško razumevanje je le bleda senca resničnosti. Jezus prosi za pomoč pri iskanju vrnitve za vse, ki so izgubili vero in žalili Boga. Zapiši: večji je grešnik, večje je usmiljenje. Pokliči vse k zaupanju v nedoumljive globine mojega usmiljenja, saj želim rešiti vse. Izvir mojega usmiljenja se je široko odprl s sulico na križu za vse duše. Nikogar ne izključujem.” Znova in znova je naš Gospod obiskoval s. Faustino in ponavljal svoje vabilo grešnikom, ki jih je vabil v svoje odprte roke: “Vedi, hči moja, da je moje srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmiljenja tečejo milosti na ves svet. Ni duše, ki bi prišla k meni, da bi odšla s tega mesta nepotolažena. Vsa revščina izgine v moji milosti in vsaka milost, odrešujoča in posvečujoča, izvira iz tega vira.” Ob neki drugi priložnosti se je Jezus potožil nad pomanjkanjem zaupanja vanj: “Nezaupanje – solze mojega srca. Pomanjkanje zaupanja v izbranih dušah me najbolj boli. Kljub moji neizmerni ljubezni mi ne zaupajo. Povej človeštvu, naj se primakne bliže k mojemu usmiljenemu srcu in jaz jih bom napolnil z mirom. Človeštvo ne bo našlo utehe, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju in ljubezni.” Podoba usmiljenega Jezusa in obljuba Predvideva se, da je Jezus želel, da se vsak, ki ima sliko z napisom Jezus, zaupam vate, podpiše pod njo. Rožni venec Jezusovega usmiljenja Rožni venec Božjega usmiljenja Kako moliti rožni venec Božjega usmiljenja Na začetku zmoli Oče naš, Zdrava Marija in Verujem. Na velikih jagodah moli: “VEČNI OČE, DARUJEM TI TELO IN KRI, DUŠO IN BOŽANSTVO TVOJEGA PRELJUBEGA SINA NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA, V SPRAVO ZA NAŠE GREHE IN ZA GREHE VSEGA SVETA.” Na malih jagodah moli: “PO NJEGOVEM PREBRIDKEM TRPLJENJU USMILI SE NAS IN VSEGA SVETA.” Na koncu trikrat dodaj: “SVETI BOG, SVETI MOČNI, SVETI NESMRTNI, USMILI SE NAS IN VSEGA SVETA.” To je rožni venec, ki se uporablja za devetdnevnico, ki se začne na veliki petek kot priprava na praznik Božjega usmiljenja. Pomembnost rožnega venca Božjega usmiljenja za umirajoče Ura velike milosti ob treh popoldne Hči moja, poskušaj, če je le mogoče, moliti križev pot v tej uri, če ti dolžnosti to dovoljujejo, če pa to ni možno, vsaj vstopi v kapelo za trenutek in počasti v Presvetem oltarnem zakramentu moje Srce, ki je polno milosti, potopi se v molitev, kjerkoli si, pa čeprav za kratek trenutek.” Dobila je navodila, kako moliti devetdnevnico: “V teh devetih dneh mi boš prinašala duše k viru mojega usmiljenja, da bodo dobile moč, osvežitev in vse milosti, ki jih potrebujejo v preizkušnjah življenja, posebno v smrtni uri. Vsak dan boš vodila drugo skupino duš in jih potopila v ocean mojega usmiljenja. Vsak dan boš po zasluženju mojega bridkega trpljenja prosila Očeta milosti za te duše.” Praznik Božjega usmiljenja “Naj se duša ne boji priti k meni, tudi če so njeni grehi rdeči kot škrlat. Praznik izvira iz naročja mojega usmiljenja in ima temelje v globinah milosti. Želim, da se praznuje z veliko slovesnostjo prvo nedeljo po veliki noči.” Velik Jezusov dar za vse Oznanjaj njegovo usmiljenje Novi apostoli Božjega usmiljenja Kasnejša zgodovina 6. marca 1959 je Sveti sedež, ki je delal na podlagi netočnih podatkov, prepovedal širjenje podob in pisanja, ki priporočajo čaščenje Božjega usmiljenja v obliki, ki jo priporoča s. Faustina. Rezultat je bila skoraj 20-letna popolna tišina o tej pobožnosti. 15. aprila 1978 je Sveti sedež po natančni preiskavi originalnih dokumentov, ki so bili prej nedostopni, popolnoma spremenil odločitev in ponovno dovolil pobožnost. Mož, ki je bil v prvi vrsti odgovoren za ta zasuk, je bil Karel Wojtyla, nadškof domače škofije s. Faustine v Krakowu. 16. oktobra 1978 je bil izvoljen na sedež sv. Petra kot papež Janez Pavel II. Ta kratka zgodovina nima namena razložiti vsega, niti noče pospešiti sodbe Cerkve. Praznik Božjega usmiljenja – drugi krst Ta trdi: “Med zunanjimi manifestacijami pobožnosti k Božjemu usmiljenju je praznik Božjega usmiljenja na prvem mestu. Gospod Jezus nam je razkril svojo voljo o tem prazniku že v odprtem razodetju, ki se nanaša na to pobožnost (22. februarja 1931). Vzpostavitvi tega praznika je posvetil 14 razodetij. Od s. Faustine je želel, naj bo praznik spremljan z devetdnevnico rožnih vencev Božjega usmiljenja. Sam je dal tako pomembnost temu prazniku, da je zatrdil: “Moje srce se veseli tega praznika.” Praznik Božjega usmiljenja naj se praznuje prvo nedeljo po veliki noči: izbira te nedelje, kot tudi jasno izražena Jezusova želja, naj duhovnik pridiga o Božjem usmiljenju, posebno o usmiljenju, ki ga je Bog podaril po Kristusu _ vse služi potrditvi, da Jezus vidi strogo povezanost med velikonočno skrivnostjo našega odrešenja in tem praznikom. Ustanovljen je z namenom, da na ta dan razmišljamo o skrivnosti odrešenja, kot največjem razodetju Božjega usmiljenja do nas. S. Faustina je o tej povezavi l. 1935 napisala: “Vidim, da je delo odrešenja povezano z delom usmiljenja, ki ga Gospod želi.” Jezus prosi, naj bo praznik Božjega usmiljenja spremljan z devetdnevnico. Od s. Faustine je želel pripravo za slovesnost z devetdnevnico, ki jo sestavlja molitev rožnega venca Božjega usmiljenja. Naročil ji je zapisati in ji delno celo narekoval še drugo devetdnevnico, ki je v tretji knjigi njenega dnevnika. Je zelo globoka in lepa, a je namenjena predvsem njeni osebni rabi. Devetdnevnica molitve rožnega venca Božjega usmiljenja, ki je namenjena vsemu svetu, združuje v sebi Jezusovo obljubo na eni strani za molitve rožnega venca Božjega usmiljenja in na drugi strani za devetdnevnico molitve rožnega venca Božjega usmiljenja pred praznikom Božjega usmiljenja. Glede devetdnevnice je Jezus rekel: “Po tej devetdnevnici bom podaril dušam vse možne milosti” (Besede vse možne milosti pomenijo, da bodo osebe, ki molijo devetdnevnico, dobile vse možne Božje milosti, za katere prosijo, ne glede na to, ali prosijo zase ali za druge.). Jezus prosi, naj bo praznik praznovan slovesno, to je kot liturgični praznik za vso Cerkev. V zvezi z načinom praznovanja je izrazil dve želji. Prvič, da je podoba usmiljenega Jezusa obredno blagoslovljena na ta praznik in na isto nedeljo javno, to je liturgično in čaščena. Drugič, na ta dan naj duhovniki govorijo dušam o njegovem velikem in neizmernem usmiljenju. Jezus želi, naj bo pridiga na ta dan o njegovem usmiljenju, ne samo božanskem in neskončnem usmiljenju, ampak tudi o nepredstavljivem usmiljenju njegovega človeškega srca, katerega potrditev je predvsem njegovo trpljenje, kajti Jezus želi, da je praznik Božjega usmiljenja zavetje in ščit za vse duše, posebno za uboge grešnike. Ker ni drugega načina za pridobitev milosti izvira usmiljenja, ampak le po zaupanju, naj bo pridiga taka, da bo v poslušalcih zbujala neomajno in goreče zaupanje. Pridigar bo zadostil zahtevam le, če mu bo uspelo prikazati vernikom nedoumljivo ljubezen in usmiljenje Jezusa v njegovem trpljenju in v celotnem delu odrešenja. Poseben namen tega praznika je preleteti celotno delo odrešenja. V pridigah na ta dan je dobro z vsemi sredstvi obrniti pozornost na edinstveno milost, ki jo Jezus obljublja praznovanju tega praznika: duša, ki se bo spovedala in prejela Sveto Rešnje Telo bo prejela popolno odpuščanje grehov in kazni zanje. (Naš Gospod ni zahteval spovedi natančno na praznik. S. Faustina je šla k spovedi v soboto pred praznikom). Ta velika milost, obljubljena v zvezi s praznikom Božjega usmiljenja, je nekaj več kot popolni odpustek, ki zagotavlja samo odpuščanje časnih kazni za grehe, ki so že odpuščeni, nikoli pa ne odpušča grehov samih. Ta posebna milost praznika Božjega usmiljenja je izredno velika ob primerjavi s sedmimi zakramenti v katoliški Cerkvi. Zakrament krsta je izjema, saj je odpuščanje vseh grehov in kazni zanje zakramentalna milost svetega krsta samega. V obljubi, ki jo omenjamo, je Kristus združil odpuščanje vseh grehov in kazni zanje v svetem obhajilu, sprejetem na praznik Božjega usmiljenja. Z drugimi besedami, tako pomembna je ta obljuba. Jezus je povzdignil prejem svetega obhajila na praznik Božjega usmiljenja na nivo “drugega krsta”. Za pridobitev popolnega odpuščanja grehov in kazni zanje _ to je popolnega odpustka, je potreben vreden prejem zakramenta sprave in prejem Svetega Rešnjega Telesa, ne samo vrednega, ampak mora biti izraz izpolnitve osnovnih zahtev pobožnosti k Božjemu usmiljenju. Nevredno prejeto ali ne spremljano z zaupanjem v Božje usmiljenje in z delom usmiljenja do sočloveka, bi bilo nasprotje pobožnosti k Božjemu usmiljenju: namesto prejema edinstvene milosti, bi človek nase pritegnil Božjo jezo. Duhovno dobro vernikov zahteva, da vedo, kako veliko milosti lahko dosežejo s svetim obhajilom na praznik Božjega usmiljenja in pod kakšnimi pogoji jih lahko dobijo. Jezus ni omejil svoje radodarnosti na praznik Božjega usmiljenja samo na to, čeprav najbolj izredno milost. Nasprotno, Jezus obljublja, da so na ta dan globine njegovega nežnega usmiljenja odprte: izlil bo cel ocean milosti na tiste duše, ki se bodo približale izvirom njegovega usmiljenja. Na ta dan so vse Božje zapornice, skozi katere tečejo milosti, odprte. Zato naj se duša ne boji približati njemu, tudi če so njeni grehi kot škrlat. Iz teh Kristusovih besed je razvidno, da si vroče želi, da je praznik Božjega usmiljenja nenavadno uspešno zavetje usmiljenja za vse ljudi, posebno za grešnike, neizmerno bolj učinkovit kot vse druge oblike pobožnosti k Božjemu usmiljenju. Neprimerljiva učinkovitost tega zavetja se kaže v treh smereh: Po univerzalnosti (vsesplošnosti), kajti vsi ljudje, tudi tisti ki doslej niso gojili pobožnosti k Božjemu usmiljenju (tudi grešniki, ki se spreobrnejo na dan praznika) lahko v polnosti dobijo vse milosti, ki jih je Jezus pripravil za praznik. Da bi zadostili zahtevam praznika Božjega usmiljenja, mora biti priprava na praznik Božjega usmiljenja devetdnevnica molitve rožnega venca Božjega usmiljenja, ki se začne na veliki petek. Pridiga duhovnika, ki obhaja daritev svete maše na ta dan, mora biti o Božjem usmiljenju, to je o usmiljenju, ki nam ga je Bog podelil po Jezusu Kristusu, svojem Sinu. Na ta dan razmišljajmo o skrivnosti odrešenja kot največjemu razodetju Božjega usmiljenja do nas. Podoba usmiljenega Jezusa mora biti izpostavljena in slovesno blagoslovljena. Podoba naj bo javno čaščena in vidna vsem sodelujočim. V praznovanju naj bo tako postavljena, da se jo lahko vsak dotakne in reče: “Jezus, zaupam vate.” To se lahko zgodi, ko ljudje zapuščajo cerkev, če je število vernikov preveliko, da bi se to zgodilo med slovesnostjo. Spoved in obhajilo na ta dan. Če spoved na ta dan ni možna, naj se opravi na najbližji dan praznika, s. Faustina jo je opravila v soboto pred praznikom. Obhajilo mora biti kot vedno vredno prejeto in spremljano z zaupanjem v Božje usmiljenje. Delo usmiljenja naj spremlja praznik v dneh takoj po prazniku ali v kratkem času. Lahko smo usmiljeni do drugih v naših dejanjih, besedah in molitvah. Blagoslov podobe usmiljenega Jezusa na praznik Božjega usmiljenja Napoved Prava podoba usmiljenega Jezusa mora imeti napis: Jezus, zaupan vate. Bodi usmiljen, kot je usmiljen tvoj Oče “Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7). Cerkev v teh besedah vidi vabilo k dejanjem in poskuša udejanjiti usmiljenje. Človek doseže usmiljeno Božjo ljubezen in usmiljenje do mere, kot je sam notranje spremenjen v duhu ljubezni do svojega bližnjega. Sporočilo, dano s Faustini, potrjuje, da je delati dela usmiljenja svojim bližnjim dnevno z dejanji, besedami in molitvijo drugi temeljni kamen pobožnosti. “Če duša ne izkazuje usmiljenja na tak ali drugačen način, ne bo prejela mojega usmiljenja na sodni dan. O, če bi duše vedele, kako zbirati večne zaklade zase, ne bi bile sojene, saj bi mojo sodbo preprečevale z usmiljenjem.” Eden od namenov, za katerega je naš Gospod prosil s. Faustino za podobo, ki ga predstavlja kot usmiljenega Jezusa, je, da bi ta podoba spominjala na zahteve njegovega usmiljenja, da je tudi najmočnejša vera nekoristna brez del. Zahvaljujoč vlogi, ki jo imata zaupanje v Jezusa in usmiljenje do bližnjega kot srčiki pobožnosti do Božjega usmiljenja se vsaka duša, ki goji to pobožnost, vgrajuje v dolgo izročilo pristnega krščanskega življenja in je njeno nadaljevanje. Cerkev nas uči, da smo lahko usmiljeni na različne načine, s telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja. Molitev za moč Pomagaj mi, Jezus, da bom to, kar prosim od tebe – usmiljenje – dajal drugim v besedah in dejanjih. |
Bog naredi prvi korak, nas čaka
Kardinal je v nadaljevanju spomnil, da papež Frančišek za opis te drže Boga uporablja skovanko primerear – prevzeti pobudo – oziroma, kot je sam razložil v apostolski spodbudi Veselje Evangelija, »Bog naredi prvi korak, nas čaka.« Po drugi strani »izkazovanje usmiljenja izhaja iz tega, da smo sami izkusili neizmerno Očetovo usmiljenje« – je ponovno papeževe besede povzel kardinal Ossa ter nadaljeval z mislimi svetega očeta: »Tisti, ki so doživeli, da nas je Bog v svojem neizmernem usmiljenju vzljubil in nas ljubi prvi, znajo iti naprej, brez strahu prevzeti pobudo, znajo biti Cerkev, ‘ki gre iz sebe’, proti geografskim in bivanjskim periferijam, z neugasljivo željo, da bi ponudili usmiljenje.«
Papež Frančišek nas vabi, da bi bili usmiljeni
Nadalje je papežev posebni odposlanec na kongresu o Božjem usmiljenju spomnil, da je kardinal Bergoglio v času svojega pastoralnega poslanstva v Buenos Airesu, za razlago tega nagiba srca in vere uporabil priliko o usmiljenem Samarijanu. To je prilika, ki »nam odpre obzorje mnogih človeških stisk, katere nas rotijo, naj se naša srca sklonijo k njim.« Kot v pomoč pri tem, da bi ponovno odkrili in živeli usmiljenje, je kardinal Bergoglio leta 2003 spominjal, da se moramo ob tem, ko »drugim izkazujemo usmiljenje, sami zavedati, da smo moški in ženske iz gline, vendar z zakladom. Zaklad je v lončenih posodah.« Z drugimi besedami, sedanji papež »nas vabi, da bi bili usmiljeni ter da bi se zavedali svojega lastnega dostojanstva in krhkosti.«
Sv. Janez Pavel II: V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečo
Santiaški upokojeni nadškof je prav tako spomnil na Janeza Pavla II., ki je »postavil Božje usmiljenje v središče svojega duhovnega življenja, apostolskega pričevanja ter nauka. Po tem, ko je živel bolečino svoje domovine in vsega sveta, bolečino mnogih žrtev grozot druge svetovne vojne, je razumel sporočilo Božjega usmiljenja, katerga je Bog zaupal sv. Faustini Kowalski, kot klic k zaupanju v usmiljenega Boga. Le-to je edini vir upanja za človeka, saj more le Božje usmiljenje omejiti zlo.« Papež Woytila je preroško naznanjal, da bo »v Božjem usmiljenju svet našel mir in človek srečo.«
Prizadevajmo si, da bo naš čas čas usmiljenja
Po tem, ko je povedal, da se zdi, da je naša družba nasprotna krščanski veri, je Kardinal Ossa ob koncu tudi spomnil, da ob vseh dogajanjih v svetu ne moremo ostati ravnodušni. Zato je pozval, da bi si prizadevali za to, da bo današnji čas čas usmiljenja, da bi bile naše kulture oplemenitene z neizmerno Kristusovo ljubeznijo, z modrostjo evangelija, duhovnosti in deli usmiljenja.
Kardinal Christoph Schönborn: Mir lahko zavlada le preko živega usmiljenja
Med govorniki na kongresu o Božjem usmiljenju je bil tudi dunajski nadškof, kardinal Christoph Schönborn, predsednik odbora kardinalov, ki so pokrovitelji Kongresa. V svojem nagovoru je poglobil odnos med pravičnostjo, resnico in usmiljenjem. Kot je poudaril, »usmiljenje vključuje pravičnost, ne more delovati brez nje«. Navezal se je predvsem na dramo migrantov ter dodal, da »vsaka oseba, ki je v stiski, potrebuje in zasluži usmiljenje in pomoč.«. Prav tako pa po njegovih besedah »ne obstaja usmiljenje brez resnice, čeprav je resnica brez usmiljenja kruta… Zato – je dodal – je v procesih sprave potrebno združiti resnico in usmiljenje, saj lahko mir zavlada le preko živega usmiljenja.«
Eno od predavanj na kongresu je bilo namenjeno mirovnemu posredovanju v težki družbeni in politični situaciji v Kolumbiji. O njem je spregovoril kardinal Ruben Salazar Gomez, msgr. Leonidas Ortiz Lozada pa je v svoji predstavitvi razmišljal o dokumentu iz Aparecide.
Ob zaključku srečanja so organizatorji povedali, da bo prihodnji Svetovni apostolski kongres o Božjem usmiljenju potekal v Manili leta 2017.
ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA
To molitev je Gospod Jezus sestri Favstini narekoval v Vilnu l.1935. V naslednjih prikazovanjih je razodel njeno vrednost in učinkovitost ter pojasnil z njo povezano obljubo.
V tej molitvi darujemo Bogu Očetu »telo in kri, dušo in božanstvo« Jezusa Kristusa; združujemo se z njegovo daritvijo na križu za odrešenje sveta.
Ko darujemo Bogu Očetu njegovega »preljubega Sina«, se sklicujemo na najmočnejši razlog, da bi bili uslišani. Prosimo, naj se usmili »nas in vsega sveta«.
Beseda »nas« se nanaša na molivca rožnega venca in na tiste, za katere želi ali se čuti dolžnega moliti. »Ves svet« – to je vse človeštvo, ki živi na zemlji, in duše, ki trpijo v vicah.
Ko molimo z besedami rožnega venca, izvršujemo dejanje ljubezni do bližnjega, ki je – skupaj z zaupanjem – nujni pogoj za prejem milosti.
»Po molitvi tega rožnega venca,« je obljubil Jezus, »sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili,« (1541) in je dodal: »če je to, za kar prosiš, skladno z mojo voljo« (1731).
Posebne obljube se nanašajo na zadnjo uro: milost srečne in spokojne smrti. Tisti, ki sami z zaupanjem in vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo tako molili. »Duhovniki,« je povedal Jezus, »ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve; tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bo samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja« (687).
Vsaj enkrat, vendar v razpoloženju, ki je skladno z vsebino molitve, predvsem pa v veri, zaupanju in ponižno oziroma z iskrenim in globokim obžalovanjem svojih grehov.
Rožni venec božjega usmiljenja
(moli se na navadni rožni venec)
Na začetku:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.
Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.
Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device;
trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.
Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; vstajenje mesa in večno življenje. Amen.
Pri očenaševih jagodah:
Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.
Pri jagodah zdravamarije:
- Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
2. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
3. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
4. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
5. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
6. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
7. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
8. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
9. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
10. Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.
Na koncu zadnje desetke:
- Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni – usmili se nas in vsega sveta.
2. Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni – usmili se nas in vsega sveta.
3. Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni – usmili se nas in vsega sve
Usmiljenje
»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« (Mt 5,7). Jezus usmiljenim ne obljubi nič več kot to, kar že živijo – usmiljenje. V ostalih blagrih obljuba vsebuje nekaj več, vodi dalje: žalostni bodo potolaženi; čisti v srcu bodo Boga gledali. Toda kaj več bi Bog lahko dal usmiljenim? Usmiljenje je polnost Boga in človeških bitij. Usmiljeni že živijo Božje življenje.
»Usmiljenje« je stara beseda. Tekom svoje dolge zgodovine je pridobila zelo bogat pomen. V grščini, jeziku Nove zaveze, je beseda za usmiljenje eleos. Ta beseda nam je znana iz molitve Kyrie eleison, ki je klic po Gospodovemu usmiljenju. V grški verziji Nove zaveze je eleos običajen prevod za hebrejsko besedo hesed. Hesed je ena najlepših besed v Svetem pismu. Pogosto je prevedena preprosto kot ljubezen.
Hesed, usmiljenje ali ljubezen, je del besednjaka zaveze. Z Božje strani pomeni neomajno ljubezen, zmožnost obdržati odnos živ za vedno, ne ozirajoč se na to, kaj se zgodi: »moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe« (Iz 54,10). Ker je Božja zaveza z njegovim ljudstvom zgodba o prelomljenih obljubah in ponovnih začetkih (2 Mz 32-34), je jasno, da ta brezpogojna ljubezen vključuje odpuščanje in mora nujno biti usmiljena.
Eleos se uporablja tudi kot prevod druge hebrejske besede, rachamim. Ta se pogosto uporablja skupaj z besedo hesed, a je čustveno bolj nabita. Dobesedno pomeni črevesje – je množinska oblika besede rechem, maternica. Usmiljenje ali sočutje v tem primeru pomeni ljubezen, ki jo čutiš, globoko naklonjenost matere do svojega majhnega otroka (Iz 49,15), nežnost očeta do svojega potomca (Ps 103,13), močno ljubezen med brati in sestrami (1 Mz 43,30).
Usmiljenje v svetopisemskem pomenu je mnogo več kot samo en vidik Božje ljubezni. Usmiljenje je na neki način Božje bitje. Bog Mojzesu trikrat pove svoje ime. Prvič mu reče: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Drugič: »Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti« (2 Mz 33,19). Usmerjenost stavka je ista, toda milost in usmiljenje sta zamenjana z bitjem. Za Boga biti to, kar je, pomeni biti milostljiv in izkazovati usmiljenje. To se potrdi v tretji razglasitvi Božjega imena: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).
To zadnjo obliko so prevzeli tudi preroki in psalmisti, posebno v Psalmu 103, v 8. vrstici. V osrednjem delu (vrstice 11–13) se psalmist čudi neverjetnemu obsegu Božjega usmiljenja: »Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna …«. Usmiljenje je potemtakem Božja vzvišenost, njegova transcendenca. A hkrati tudi Božja človečnost, če lahko tako rečemo: »Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki …«. Tako vzvišen in hkrati tako blizu, da lahko odnese vse zlo: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.«
Usmiljenje je, kar je v Bogu najbolj božje, in tudi, kar je najbolj vzvišeno v človeških bitjih. »On te krona z dobroto in usmiljenjem,« pravi Psalm 103. Ta vrstica bi morala biti prebrana v luči vrstice iz Psalma 8, kjer je rečeno, da Bog krona človeška bitja »s slavo in častjo«. Ustvarjena po Božji podobi so človeška bitja poklicana, da z Bogom delijo slavo in lepoto. A to, da smo lahko resnično deležni Božjega življenja, nam omogočata dobrota in usmiljenje.
Jezusove besede »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36) odmevajo staro zapoved »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Jezus je Božji svetosti podelil obraz usmiljenja. Usmiljenje je najčistejši odsev Boga v človeškem življenju. »Prek usmiljenja do svojega soseda si podoben Bogu« (sv. Bazilij Veliki). Usmiljenje je Božja človečnost. In je tudi Božja prihodnost človeških bitij.
»Božje usmiljenje je velika luč ljubezni in nežnosti, je ljubkovanje ran, ki so jih pustili naši grehi. Pismouki in farizeji so pripeljejo pred Jezusa ženo, zasačeno pri prešuštvovanju. Jezusa sprašujejo, kaj naj z njo storijo, saj bi jo po postavi morali kamnati.
Zakonska zveza je simbol odnosa med Bogom in ljudstvom. Ko se zakon uniči s prešuštvom, se umaže ta odnos med ljudstvom in Bogom. Pismouki in farizeji zastavijo vprašanje z namenom, da bi Jezusa lahko obtožili. Če bi jim odgovoril, da naj ženo kamenjajo, bi ljudem govorili, kakšnega učitelja imajo, ki je storil to ubogi ženi. Če pa bi rekel, naj se ji oprosti, bi mu očitali, da ne izpolnjuje postave. Njim ni bila pomembna žena, ne prešuštvo, pomembno jim je bilo to, da bi Jezusa dobili v past. Gospod pa jim odgovori: ‘Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.’ Evangelij z določeno ironijo pravi, da so tožniki drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In Jezus ostane sam z ženo kot spovednik in pravi: ‘Žena, kje so? Te ni nihče obsodil? Sama sva, ti in jaz. Ti pred Bogom, brez obtoževanja, brez obrekovanja. Ti in Bog. Te ni nihče obsodil?’ In žena odgovori: ‘Nihče, Gospod.’ Ne pravi: ‘Nisem prešuštvovala, bila je krivična obtožba.’ Prizna svoj greh. In Jezus ji pravi: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in od odslej ne greši več, da te ne bi doletel tak trenutek kot je bil ta, da ne boš zelo osramočena, da ne boš žalila Boga, uničevala odnosa med Bogom in ljudstvom.’
Jezus odpusti, a tukaj gre za nekaj več od odpuščanja. Jezus obide postavo in stopi onkraj. Ne pravi: ‘Prešuštvo ni greh.’ Tega ne pravi. Ne obsodi ga s postavo. In to je skrivnost usmiljenja. To je skrivnost Jezusovega usmiljenja. Usmiljenje je težko razumeti. Usmiljenje grehov ne izbriše. Kar jih izbriše, je Božje odpuščanje. Usmiljenje je način, kako Bog odpušča. Jezus bi lahko rekel: ‘Odpuščam ti, pojdi’, kot je to dejal hromemu človeku. Ženi pa pravi: ‘Pojdi v miru.’ Jezus gre onkraj. Svetuje ji, naj več ne greši. Tu se vidi usmiljena Jezusova drža: grešnika brani pred njegovimi sovražniki, brani ga pred pravično obsodbo. Tudi mnogi med nami bi morda morali iti v pekel, kar bi bila pravična obsodba, a Gospod odpušča s svojim usmiljenjem. Usmiljenje gre onkraj in človekove grehe postavi na stran.
Na nebu vidimo mnoge zvezde, a ko posije sonce, se zvezde ne vidijo. Tako je tudi z Božjim usmiljenjem: je velika luč ljubezni in nežnosti. Bog ne odpušča z nekim dekretom, ampak z ljubkovanjem, ljubkuje rane našega greha. Kajti On je vključen v odpuščanje, vključen je v naše zveličanje. Na ta način je Jezus spovednik; ne ponižuje, ne pravi: ‘Povej, kaj si storil, kdaj si to storil, kako in s kom si to storil?’ Jezus pravi: ‘Pojdi in od sedaj naprej ne greši več.‘ Božje usmiljenje je veliko, Jezusovo usmiljenje je veliko. Odpušča nam. Ljubkuje nas.« (Papež Frančišem med sv. mašo v Domu sv. Marte, 7.4.2014)
Papež Frančišek: Za božje usmiljenje, ki je ponujeno vsem, ne obstaja nobena meja!
Zgodba o Jonu je neverjetna zgodba o Božjem usmiljenju.
Je ena redkih knjig v Stari zavezi, ki je zabavna – zaradi ironičnih preobratov in neverjetnega konca. Norčuje se iz Jona, upornega preroka, in drugih pobožnih Judov njegovega časa, ki so verjeli, da Bog sovraži njihove sovražnike tako, kot jih sovražijo sami. Jona se upira klicu, naj pridiga v Ninivah, ker noče, da se Ninivljani pokesajo in izognejo uničenju.
Večina zgodbe govori o Jonovem poskusu, da bi pobegnil pred misijo, ki mu jo nalaga Bog. Ko njegovi poganski kolegi na ladji ugotovijo, da beži pred Jahvejem, ga vržejo čez krov. Ogromna riba ga požre in izvrže na obali. Zgodi se tisto, česar se je bal. Čeprav jim komaj kaj pridiga, se Ninivljani pokesajo, vsi – od kralja do živali na tržnici.
V zaključnem prizoru te zgodbe se Jona žge na pekočem soncu, Bog pa ga nauči lekcijo o usmiljenju, ko mu svobodno da senco. Potem mu senco odtegne in ko se Jona pritožuje, ga Bog opomni, da je drevo dar, ne nekaj, kar si je zaslužil. Tako je tudi z Izraelci. Bog si jih je svobodno izbral. Zakaj bi se pritoževali, če Bog svobodno izbere, da bo tako storil tudi z ostalimi?
Evangelisti so tematiko Jona uporabili pri Jezusu. On je namreč oznanjal o Božjem daru odrešenja, ki je ne samo za Jude, ampak tudi za pogane, ne samo za pravične, ampak tudi za grešnike.
Jezus si je izbral učence, vsi so bili ribiči. Niso učenci izbrali Jezusa, ampak je on izbral njih. Njihova srca je odprl za Božjo ljubezen in da bi pokazal Božje vsepresegajoče usmiljenje, jih je Jezus prepričal, da so odrinili na morje, potem ko eno noč prej niso ničesar ujeli. Njihove mreže so zdaj polne. Ne zaradi njihovega dela, ampak ker je to dar.
Vse je dar.
Pismouke in farizeje je vznemirilo, da so bili Jezusovi najboljši prijatelji grešniki. Zdelo se jim je, da meče proč Božjo ljubezen, torej vznemirja moralni red in legitimne zahteve religije. Grešniki bi morali trpeti, biti kaznovani ali že kako plačati za svoje grehe, preden jih Bog sprejme nazaj k sebi. Kako nepravično je, da so se dobri ljudje žrtvovali za izpolnjevanje Božjih zakonov, če ima Bog vse enako rad!
Danes nam odmeva isto jamranje. Največja prepreka pred Usmiljeno Cerkvijo niso grešniki, ki zavračajo Boga, ampak verniki, ki zavračajo grešnike in si ne predstavljajo sedeti za isto mizo z njimi. Sveta evharistija, trdijo, bi morala biti na voljo samo tistim, ki ubogajo vse zapovedi. Oni so sveti in Božji. Zaradi svojih kreposti stojijo v vrsti pred slabimi ljudmi. Kakšno presenečenje, ko slišijo, da Bog ljubi vse in bo prehodil vsakršno razdaljo, da vrne domov izgubljeno dušo. Evangelij ni izziv za težavne sinove in hčere, ampak za preostalo Božjo družino: naj sprejmejo grešnike in jih imajo radi, kot jih ima Bog rad.
Papež Frančišek je začel revolucijo. Hoče, da se imamo radi, kot nas ima rad Bog, svobodno in brezpogojno. Božje ime je Usmiljeni. Jezus je svojim učencem rekel: “Bodite usmiljeni, kot je usmiljen vaš oče.” To predstavlja odprta vrata nebeškega kraljestva. Tako morajo biti odprta tudi vrata Cerkve in našega srca.