Eno od mnogih pričevanj o tem, kakšno moč ima molitev… Pismo spodaj lahko služi kot izhodišče zato, da otroci začno verjeti v to, da ima molitev v stisku res smisel…
Dragi prijatelji…
K temu, da tole pošiljam vsem vam, me je nagovorilo sporočilo enega od vas: »Kot novincem, nam ostali niso nič povedali, sama pa nisem hotela siliti, saj sem vedela, da mora obstajati tehten razlog za tvojo odsotnost.« Res ne bi želela delati razlike med vami, zato to zgodbo svojega življenja delim z vsemi v celoti, ne glede na to kolikšen del le te že poznate. Tudi zato, ker vem, da govorice lahko resnico precej napihnejo. Sem to doživela pri 21 letih, ko me je na avtobusu domov prepoznal nek srednješolec iz Frankolovega in resno vprašal… Ste vi Natalija, Natalija Podjavoršek. Seveda sem mu pritrdila, ker ne lažem… In on je nadaljeval.. Ampak vi ste menda že mrtva… To lahko naredijo govorice in ker ne želim, da bi prehitro takole navidezno umrla še enkrat sem se odločila, da vse napišem, da vam ne bo potrebno ugibati kaj in kako, ampak boste lahko svoj čas izkoristili za bolj pomembne stvari, tudi za molitev…
Kot otrok sem sanjala o družini s toliko otroki, da bom potrebovala dva kombija ali manjši avtobus, da bomo lahko skupaj hodili naokoli, se veselili, veliko prepevali. Ja, prav res sem sanjala o veliki pojoči družini. Tudi, ko sem kot študentka pri dvajsetih letih prvič pristala v bolnici s sapnikom zooženim na dva milimetra, nisem nehala sanjati o svoji družini. Seveda ne več takšni, ki ne gre v en kombi, ampak takšni običajni. Takrat sem bila veliko po bolnicah, pojedla veliko medrola, obiski specialistov so bili moj redni predmet na študijskem urniku. Po petih letih bolezni, so me zdravniki poslali na operacijo v Ameriko. Zdravje, ki mi ga niso znali vrniti v Sloveniji, sem šla iskati čez lužo. Cena zanj ni bila nizka. Kar se tiče finančnih stroškov, je zavarovalnica pokrila čisto vse- prevoz, bolnico, nastanitev. Takrat sem se počutila kot Abraham, ko se je s sinom Izakom vzpenjal na goro Morijo. Sina je imel rad, a ker je Bog, ki mu je dal življenje, od njega želel njegovega sina, je tudi to bil pripravljen narediti. No, meni ni bilo treba darovati sina, saj sem bila takrat stara 25 let in otrok še nisem imela. Tudi jaz pa sem morala za ceno svojega življenja (povedano mi je namreč bilo, da izkušnje kažejo, da sapnika ni mogoče ves čas širiti z zdravili in je zato operacija nujno potrebna, če hočem ostati živa) darovati nekaj, kar mi je bilo zelo ljubo. V Ameriki bi me naj operirali, odrezali zooženi del sapnika, tik pod glasilkami, zaradi česar dobrega pol leta ne bi mogla govoriti in seveda tudi ne peti. Ja glas pa je nekaj, kar je meni ljubo. Si me predstavljate, da ne govorim, da molčim? Ja, še na duhovne vaje v tišini se ne morem odpraviti… A takrat, leta 2000 sem bila pripravljena tudi na to, na več mesečne duhovne vaje v tišini. Seveda so za mojo odpravo v tujino vedeli mnogi. Danes vem, da je bilo prav, da so vedeli, saj so le tako lahko vsi molili zame. In tistega dne, 8. februarja 2001, v času operacije, ki bi naj trajala več ur, so molili. Molili so kapucini, frančiškani, minoriti, jezuiti, molila je cela skupnost sester pri katerih sem v Ameriki živela, molile so mnoge družine, sorodniki, prijatelji, zame oz. moje zdravje so se darovale maše. Tik pred operacijo, sem bila v Bostonski bolnišnici deležna tudi obiska duhovnika, njegove molitve, blagoslova in mislim, da tudi bolniškega maziljenja.
Rezultat? Kmalu po uspavanju so me začeli prebujati iz narkoze… Našli so neko zdravnico, ki je znala govoriti hrvaško in ona mi je povedala: »Vse je gotovo, možete se probuditi, operacija nije potrebna!« Malo spominja na Jezusove besede Jairovi mrtvi hčeri: »Deklica vstani in hodi!« In sem vstala in šla domov. Zdravnikom v Sloveniji seveda ob moji vrnitvi ni bilo nič jasno. Mnogo jih je namreč bilo, ki so me pregledali, preden so me poslali v Ameriko, še dan pred odhodom, so mi trije rekli, da je sapnik trenutno tako zelo zoožan, da moram računati na to, da tudi v Ameriki operacije ne bodo mogli narediti, ampak bo potrebno najprej z zdravili sapnik zopet malo razširiti, potem pa bo šlo. Jaz pa sem se vrnila, saj so zdravniki, ki so mislili operirati, naleteli na sapnik, ki operacije sploh ni bil potreben. Razlog? Uradnega nikoli nisem dobila, o tem se z zdravniki nikoli ni govorilo , sama sem se hecala, da sem se očitno morala za ozdravitev dvigniti na višino preko 10 km za dobrih 6 ur (to je omogočilo letenje z letalom) , že takrat pa sem vedela, da je vse skupaj posledica tega, da Bog ni mogel reči ne, iskreni molitvi množice. Čudež? Najbrž.
Sledilo je pet let, ko zdravnikov skoraj nisem videvala, ko težav z zdravjem praktično nisem imela, poročila sem se in rodila dva pogumna fanta.
Oktobra 2007, sem pristala v bolnišninici, na istem oddelku kot sem sedaj. Razlog je bil ta, da so mi začela odpovedovati ledvica. Takrat je bil Jon star devet mesecev in bil je še polno dojen. Matjaž ga imel čez dan pri sebi, jaz sem bila na različnih preiskavah, ponoči pa so mi ga pripeljali, da je bil ob meni, se najedel za nazaj in naprej in potem zopet odšel k očiju. Takrat so mi postavili diagnozo – Wegnerjeva granulometroza, povedali, da je bil tudi sapnik zoožan, zaradi te bolezni, in bolezen začeli zdraviti. Z medrolom in pulzi Endoksana. Po letu in pol je bila bolezen v remesiji, nehala sem jesti zdravila, še nekaj mesecev čakala, nato pa sva se z možem spet odprla za življenje in Bog nama je takoj poslal fantiča, ki sva ga kasneje imenovala Pij. Na začetku je vse lepo kazalo, dobro se je razvijal, jaz sem se čudovito počutila, a pri 17 tednih je bil mrtev. To je bil seveda šok, šok zato, ker ga ni bilo več, šok zato, ker so mi takrat zdravniki rekli, da ne smem nikoli več zanositi… To me je sesulo, Pija smo pokopali, jaz pa se še nekaj časa nisem spravila k sebi. Iskreno sem se spraševala, ali se bom še kdaj nasmejala, ali se bom še kdaj veselila življenja… Pater Pavle je takrat rekel, da je tudi malo vesel, da imam samo dva otroka, ker bom tako imela čas, da pomagam pri vzgoji še kakšnega drugega otroka, da naredim kaj velikega še za Cerkev… In leto kasneje se je rodil četrti otrok, družinska kateheza v Domžalah. Ker sem imela samo dva otroka, je bil čas tudi za »rojevanje« le te… In vesela sem, ker tudi ta otrok raste, vesela sem , da je v Družinsko katehezo Domžale sedaj že vključenih 30 družin, skoraj 150 ljudi, da imamo Družinsko katehezo tudi v Logatcu in v Preski… Ja, ko Bog zapre ena vrata, odpre druga. Treba je samo biti odprt, moraš samo biti pripravljen, biti orodje v njegovih rokah. Tudi iz stvari, ki se tebi zdijo težke, popolnoma nerazumljive, zna On narediti nekaj velikega in lepega.
Življenje je teklo naprej, zaradi novega zagona bolezni, ki se je zgodil kmalu po smrti Pija, sem vse do junija zadnjega poletja vsak dan pridno jedla medrol in imuran. Vsak dan in zdelo se je, da bom zdravila jedla kar celo življenje, kajti bolezen se ni ni spravila v remesijo. Nekateri zdravniki so že dve leti nazaj predlagali, da se bolezen ustavi z močnejšo terapijo, tako kot 2007 z pulzi kemoterapevtikov, a drugi so ogenj dušili še naprej, dušili in ne pogasili. Saj bi mi terapijo že spremenili, a sem bila preveč življenja polna. Kajti moja davna odločitev, stara več kot dvajset let je bila, da če bolezen ne morem dati vstran, jo bom sprejela, vzela s seboj in skupaj z njo počela stvari, ki mi veliko pomenijo. Moj cilj je bil vedno živeti in ne životariti. Kakorkoli že, sedaj se ja ta ista bolezen zopet fino zagnala. Dovolj je ena viroza in stvar se požene v tek. Vedela sem, da se bo to enkrat zgodilo, a bila precej žalostna, ko sem videla, da se je to zgodilo ravno sedaj. Tudi zaradi našega vikenda. Ko so mi povedali, da so stvari resne in da moram takoj v bolnico, sem najprej povprašala, če lahko prestavimo vse skupaj na februar, a nisem dobila pozitivnega odgovora. So rekli, da ne smemo čakati. V sredo ob petih mi je zdravnica to sporočila in ja, vrglo me je iz tira, kar nisem mogla verjeti, da gre vse spet od začetka, kot 2007. Vse me je skrbelo, vznemirjalo. Ura je bila ravno malo do šest, ko imamo mašo. Oblekla sem se in šla, po maši pa sem še prosila našega župnika in g. Andreja za bolniško maziljenje. Nato sem se na poti domov še fino zjokala, doma pa sem fantoma lahko že iskreno rekla – imam dve novici. Dobro in slabo. Dobra je ta, da bom več z vama, kajti zaradi popoldanske službe smo zdaj res malo skupaj. Slaba pa je ta, da bom večkrat v bolnici in bom morala jesti zdravila….
Potem sem začela urejati sprotne stvari, tiste, ki so bile v mojem računalniku nedokončane. Ker je trenutno epidemija gripe in so v bolnici vse postelje polne, se mi je sprejem v bolnico zamaknil za en dan in uspela sem zaključiti skoraj vse stvari, razdelite naloge in potem sem mirno odšla v bolnico, da tam začno delati kar morajo. Vem da bo Bog poskrbel, da bo vse OK, da to ni konec ampak začetek nečesa novega…. Nečesa lepega.. A najlepše stvari zahtevajo tudi nekaj našega časa, truda…
Resnično zaupam v Boga, računam nanj in molim predvsem za svoje zdravnike, da bodo dovolj modri in Bogu poslušni in zato, da bi znala sprejemati, kar življenje prinaša in ne se samo spraševati, zakaj je to potrebno….
Seveda bom čisto vesela tudi vaše molitve, ne le zase, tudi za moje tri moške, da jih tale moja bolezen ne bo hromela, ampak jim bo izziv, da pokažejo, kaj vse zmorejo tudi sami. Tudi vso zdravstveno osebje je potrebno molitve, kajti bolezen je redka in izkušenj z njo nimajo veliko in zato je še toliko več tveganja…
Ne vem, ali bom uspela iti na vikend v Kančevce, vem in verjamem pa, da bo to čudovit vikend. Sama pravim, da bo Bog že poskrbel, da bom naslednji vikend tam, kjer bo to najbolj potrebno in najbolj prav. Če bom potrebna v Kančevcih, bom tam, če tudi on ve, da zmorete stvari speljati sami, bo poskrbel zato da v Kančevce ne grem. Glava mi dela, tudi, ko je telo utrujeno, zato bom še pisala in načrtovala. Zdravja imam trenutno res malo manj kot vi, a časa imam na pretek. Kar predstavljate si, da imate urejen polnipenzion, zaposleno čistilko, ki pospravlja za vami, zotroki se ukvarja mož, ob tem pa ste še omejeni na posteljo oz. sobo, tako da ne morete ravno športati in delati podobnih zadev… Kar naenkrat ste časovni magnat in delate lahko tudi vse tisto za kar prej niste imeli časa. In da so stvari še lažje , imam tukaj tudi računalnik in internet… Svet in tudi vsakega izmed vas imam ves čas na dlani…
V službo mi najbrž več mesecev ne bo treba, a z zdravniki in z vsemi sem dogovorjena , da bom imela gibljivo bolniško in vsem sem povedala, da bom v župniji aktivna, takoj ko bom lahko. Enostavno zato, ker vem, da bom zares živa le, če bom živela naprej. Samo tole začetno terapijo, ki je precej bolj agresivna od vsega kar sledi, je potrebno dati skoz… Potem pa sledi čas, ko bo spet mogoče delati velike stvari skupaj z vami… Se že veselim…
Ostanimo veseli kristjani, kajti prednost kristjana je ravno v tem, da ima razlog za veselje v vsakem trenutku.
Naj zaključim z vicem, na katerega sem spomnila včeraj, ko se je 85 leta stara soseda z zaskrbljeno hčero pogovarjala o tem, kako naprej. Uradno ima neslano dieto. Pa je rekla hčeri, no s tem pa res ne bi komplicirala, stara sem 85 let, v penziji toliko časa kot na delovnem mestu, počasi je življenja na tem svetu dovolj.. Spomnila sem se na starejši zakonski par, ki pride v nebesa. PO začetnih ogledih žena pravi – ja tole mi je pa res všeč, mislim, da bova uživala tu. Mož ji pritrdi: »Imaš prav. In veš kaj., če ne bi tako zdravo živela, bi že zdavnaj lahko bila tukaj in uživala… »
Nič bat, ne nameravam še umreti.. Moramo prej še napisati in zvaditi še nekaj čudovitih pesmi, kajti želim si, da bo moje zemeljsko slovo ena velika hvalnica Bogu za vse… Za priprav na to, pa rabimo vsaj še dobrih dvajset let…
Mir in dobro vsem…
Natalija
In prijatelji so se povezali v molitev… In delovala je…
Dragi moji!
Še urco nazaj sem bila prepričana, da Kančevci zame letos odpadejo. Sem jih še dopoldan prosila, naj vsaj začetek terapije premaknejo še za nekaj dni, da grem v Kančevce in v ponedeljek nazaj, pa kljub dobri volji mojega zdravnika ni šlo skozi, ker je oddelek prepolen, da bi si lahko kdorkoli privoščil takole sprehanje domov in nazaj v bolnico… Sem se že vdala v usodo, sedaj pa mi je zdravnik povedal, da so ponovili izvide in presenečeno ugotovili, da stvar sploh ni več tako alarmanta… Da tako agresivna terapija mogoče sploh ne bo potrebna… Seveda jim ni nič jasno, kar ni čudno, ker tudi meni ni… In nimam kaj, obračam se navzgor in Mu pravim: “Ljubi Bog, ti pa nas res preizkušaš in hvala, ker spet deluješ!” Seveda bodo še delali ene in druge preiskave, ampak trenutno kaže, da bom jutri odpuščena, vsaj za nekaj časa.. In ja, Kančevci bodo… Aleluja! Hvala vam za vašo iskreno molitev… Res deluje, res premika gore, res dela čudeže… Še jaz ne morem verejeti…