VARUJMO SE GREHA

CILJI:

I. ANIMACIJA:

Otrokom preberemo zgodbo o dihurjih na Noetovi barki v petih delih. PO vsakem delu se ustavimo, otrokom preberem nedokončan stavek, otroci ga dopolnijo.

Potek:

Preberemo 1. del zgodbe in se ustavimo, da otroci dopolnijo prvi stavek.

Živali na ladji so se jezile na dihurja, ker sta spuščala grozen smrad. Prišel je Noe in …

Preberemo  2. del zgodb  in nadaljujejo naslednji nedokončani stavek.

Noe je sklenil, da se bo pogovoril z dihurjema. Pri tem je bil neuspešen, zato je…

 Preberemo 3. del zgodb in  otroci dopolnijo tretji stavek.

 Noe ni vedel kaj naj naredi zato je za pomoč prosil Boga. Kmalu mu je postalo jasno, da bo najbolje, da red na ladji naredita njegova sinova. Bog je to videl in rekel….

 Preberemo še 4. del zgodbe, si zapišemo kaj je Bog v resnici rekel in dopolnimo še zadnji stavek.

 Bog je Noetu povedal, da ni prav, da od drugih pričakuje, da bodo naredili red na ladji, ampak da mora zato nekaj narediti sam. Dihurja sta povedala, da spuščata smrad zato, ker ju je strah živali, ki jima grozijo. Živali na ladji so se nehale jeziti na dihurja in…

  II. ZGODBA:

ZAKAJ DIHURJI SMRDIJO?

1. del:

Noe, njegova družina in po dve od vsake živali, od najmanjše do največje, so se počasi privajali na novo življenje v zavetju barke. Zunaj pa je dež, ki ga je posla1 Bog, padal na zemljo in jo preplavil. Noe je imel dan za dnem veliko dela; moral je poravnavati spore, poskrbeti za bolne živa1i in se stalno truditi, da bi bil njegov mali svet kolikor mogoče srečen in zadovoljen. Vsak večer je naredil obhod po barki, da se je prepriča1, a1i bodo vse živali udobno prenočeva1e.

Nekega večera, ko se je vzpenjal po stopnicah v srednji predel, je zaslišal jezne glasove. “Živalim kot sta vidva bi mora1 biti vstop v barko prepovedan!” Noe je pohitel po stopnicah. “Sramota!” “Jemljeta ugled živalim!” “Rečem vam, vrzimo ju v vodo!”

Tedaj je Noeta zbodel v nos neprijeten vonj. Povohal je enkrat, pa še enkrat in se spačil. Po hodniku je prihajal strašen smrad. Zagledal je gručo živali, ki so se stiskale skupaj, in bolj ko so bile glasne, močnejši je bil smrad.  “Kaj vendar mislita, kdo sta, da hodita naokoli in vse usmrajata?« je zameketala koza. “Ta barka postaja neprimerna za spodobne in ugledne živali.

Nov va1 res smrdljivega zraka je prisilil  živa1i, da so se odmaknile in Noe je zagleda1 dva črno bela dihurja, obrnjena s hrbtom proti steni. Ena od živali je od smradu padla po tleh. Dihurja nista rek1a ničesar. Sta1a sta na sprednjih nogah, kaza1a ostre zobe in poskakovala po tleh. Nato sta se spustila na vse štiri, dvignila rep in spet spustila smrad v živa1i ter jih tako odpodila.

Koza je pridirja1a k Noetu. “A1i si videl?” »To ni prav, povej Noe, kaj nameravaš storiti?« je gagala gos.

 2. del:

»Mislim, da je najbolje, da se pogovorimo,« je rekel Noe. Vsi imamo kake navade, ki drugim niso všeč. Malo moramo potrpeti. »Pa kaj še Noe, obnašanja dihurjev nam ni treba trpeti za nobeno ceno. Naredi red Noe, če ga ne boš ti, ga bom jaz, » je prepričljivo rekel lev.

Noe je odhitel k dihurjema. Videla sta, da prihaja, zato sta se postavila na zadnji nogi in strmela vanj. Noe je govoril zelo hitro: » Poslušajta prijatelja, žal mi je, da vama  moram to povedati, toda na ladji sta povzročila pravi nered. Vse živali, od najmanjše do največje hočejo, da vaju vržem iz polube. Dihurja sta začela topotati z nogami in spustila v Noeta takšen smrad, da je ta omedlel.  Prihiteli so njegovi sinovi in ga odnesli v njegovo kajuto, kjer je počasi prišel k sebi.

3. del:

“Kaj naj naredim, Gospod Bog?” je vprašal. “Lahko bi se poskusil z njima pogovoriti,” je rekel Bog. “Saj sem se ravnokar,” je nejevoljno rekel Noe, “pa glej, kaj se mi je zgodilo!” “Nisi se z njima pogovarjal, pač pa si jima ti govoril,« je mirno rekel Bog. “Potem se pa ti pogovori z njima. Tebe bosta mogoče poslusa1a,« je nejevoljno rekel Noe. Bog se je zasmejal. “To ni prav nič smešno,” je rekel Noe z resnim glasom. “V škripcih sem in človek bi pričakova1, da boš pomagal.” Noe se je res zelo slabo počutil, sicer gotovo ne bi tako govoril z Bogom. “Saj pomagam, Noe,” mu je prijazno odvrnil Bog. “Dal sem ti nasvet. Pogovori se z dihurjema in ugotovi, kaj je narobe.” Noe se ni želel pogovarjati z dihurjem, zato je poklical svoja sinova in jima naročil, naj se pogovorita z dihurjema. Bog je to videl in rekel:

4. del:

»Noe, tebi sem naročil, da se pogovori z dihurjema, ne tvojima sinovoma.« »Naj bo, je rekel Noe in poiskal dihurja. Bila sta na običajnem mestu, okoli njiju pa je bilo vse polno živali. »Dovolite mi samo minutko z njima,” je rekel Noe. “Brez občinstva.«  Živa1i so bile presenečene, vendar so storile, kot je rekel, in se umaknile. Noe je iztegnil roko in rekel: »Pridita, ne bom vama grozil in nič vama ne bom naredil.« Dihurja sta se postavila na noge in živčno požrl slino. “Želim samo to, da mi povesta, zakaj spuščata takšen smrad,” je rekel s tresočim glasom. Dihurja sta najprej mislila, da je samo zvijača in že sta hotela spustiti nov val smradu, ko sta se ustavila, kajti začutila sta, da bi jim Noe resnično rad pomagal. »Dihurji spuščamo smrad, kadar smo prestrašeni. In zdaj sva na smrt prestrašena. Cel kup živali nama grozi.»  Noe je poklical vse  živali na ladji. Povedal jim je, zakaj dihurja spuščata takšen smrad. Živali so malo razmislile, nato pa se odločile, da ne bodo več grozile dihurjema. Tako sta  dihurja spet postala del ladijske druščine in mali svet v barki je veselo plul naprej.

III. POGOVOR:

Ali je kdo v prebrani zgodbi naredil kaj narobe?   Je, živali so se jezile na dihurje, hotele so dihurja vreči v vodo in ju tako ubiti, kajti zunaj je bila povsod samo voda in nič drugega. Tudi Noe je naredil napako, ko je hotel tisto kar je bilo naročeno njemu preložite na druge. Bil je len, ni naredil kar je moral. Bil pa je tudi malo napuhnjen, saj je rekel, da se je z dihurji pogovrajal, v resnici pa je samo on govoril in pametoval. Kot da on vse ve.

Jeza, napuh in lenoba so trije izmed sedmih glavnih grehov.  Sem spadajo še lakomnost, nečistost, nevoščljivost in požrešnost. Grešimo takrat, ko naredimo nekaj, kar ni prav, nekaj zaradi česar je nekdo prizadet oz. ni srečen, kot bi lahko bil, tako kot sta bila v prebrani zgodbi prizadeta dihurja.   Zato nas Bog vabi k temu, da se izogibamo grehu. Da bi greh lažje premagali, nam je dal tudi različne pomoči. Dal nam je recimo deset zapovedi – ne zato, ker bi nas hotel omejevati, ampak zato, da bi nas obvaroval.

Če se držimo zapovedi, ne želi svojega bližnjega blaga, ne bomo nikoli lakomni in nevoščljivi.  Če smo požrešni, ne upoštevamo zapovedi ne ubijaj – kajti če preveč jemo, s tem ubijamo sami sebe. Prva zapoved pravi Veruj v enega Boga in ne v svoj prav, če bi se tega držali, ne bi bili napuhnjeni.

Lepo bi bilo, če nihče na svetu ne bi grešil. Potem ne bi bilo vojn, ljudje se ne bi prepirali, ampak bi cel svet bila ena velika družina.  Zaradi greha pa se ljudje med seboj prepirajo, začenjajo se vojne… Tako je danes in tako je bilo tudi že daleč nazaj.   V svetem pismu si preberimo zgodbo o Kajnu in Abelu:

ODLOMEK IZ SVETEGA PISMA:

1 Mojzes 4

1 Človek je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Rekla je: »Dobila sem

 moža od GOSPODA.« 2 Nato je rodila njegovega brata Abela. In Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. 3 Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval GOSPODU daritev od sadov zemlje. 4 Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. GOSPOD se je ozrl na Abela in njegovo daritev, 5 na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel. 6 GOSPOD je rekel Kajnu: »Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? 7 Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!« 8 Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil.

9 GOSPOD je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« 10 In GOSPODje rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. 11 Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! 12 Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu.« 13 Kajn je rekel GOSPODU: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi. 14 Glej, danes me izganjaš iz dežele in moral se bom skrivati pred tvojim obličjem. Blodil in begal bom po zemlji. Kdor koli me bo našel, me bo ubil.« 15 GOSPOD pa mu je odgovoril: »Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan.« In GOSPOD je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil. 16 Kajn je odšel izpred GOSPODOVEGA obličja in se naselil v deželi Nod,

 vzhodno od Edena.

Kakšne grehe je v tem odlomku naredil Kajn? Bil je nevoščljiv na svojega brata, ker je Bog sprejel Abelovo daritev njegovo pa ne. Abel je Bogu namreč daroval najboljše kar je imel, Kajn pa ostanke. Greh je tudi to, da je ubil Kajna. Na koncu pa se je še zlagal.

Toda Bog mu kljub vsemu obljubi zasčito, ga ne obsodi na večno trpljenje. Obljubi mu, da ga nihče ne bo ubil.

Bog je tako prizanesljiv tudi do vsakega od nas. Ne samo, da nas ne pošlje v smrt, zato, ker smo nekaj naredili narobe, odpusti nam grehe in nam da možnost, da začnemo znova. Njegov sin Jezus je umrl za naše odrešenje.

Toda nekaj pa moramo mi vseeno narediti. Priznati moramo, da smo grešili, povedati svoj greh, prositi odpuščanje, narediti trden sklep, da se bomo poboljšali,  zmoliti  kesanje in narediti pokoro.

Kdo že zna molitev kesanja?

Tisti, ki že znajo to molitev jo zmolijo, tisti, ki jo še ne znajo, jo zapišejo v zvezek. Drugošolci si jo zapišejo sami, tretješolci jo zapišejo prvošolcem (s tem naredijo dobro delo)  ali pa jo imamo za prvošolce napisano in jo samo nalepijo.

Aktualni prvoobhajanci dobijo nalogo, da se molitev naučijo napamet.

MOLITEV NA KONCU :

Moj Bog, žal mi je, da sem grešil in žalil tebe, ki si moj najboljši Oče,

trdno sklenem, da se bom poboljšal, pomagaj mi s svojo milostjo, amen.