Za prvo triado:
Risanka je v angleščini. Voditelj lahko izklopi zvok in jo pove v slovenščini.
Za drugo triado:
Janez Krstnik – Bil je zvest
VATIKAN (četrtek, 15. december 2016, RV) – V središču današnje homilije papeža Frančiška med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte je bil lik Janeza Krstnika. Liturgija nas namreč v teh dneh vabi k premišljevanju o poslanstvu tega človeka, ki je živel v puščavi, pridigal in krščeval.
Vse ljudstvo je hodilo k njemu, tudi farizeji in učitelji postave, vendar z distanco, torej, da bi ga sodili in ne, da bi bili krščeni. V današnjem evangeljskem odlomku Jezus množico vpraša, kaj so šli gledat v puščavo: »Trs, ki ga veter maje? Človeka, oblečenega v mehka oblačila?« Ne, kajti taki, ki se sijajno oblačijo in razkošno živijo, bivajo v kraljevskih palačah. Oziroma, nekateri »na škofovskih sedežih«, je dodal papež. Tisto, kar so šli gledat, je bil prerok, »še več kakor prerok«, »med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krstnika«, »zadnji prerok«, kajti za njim pride Mesija. O razlogih za njegovo veličino je papež dejal še, da je bil »človek, zvest tistemu, kar je od njega zahteval Gospod«: »velik je bil, ker je bil zvest«.
Janez Krstnik je tvegal življenje, toda bil je zvest
Njegova veličina pa je bila vidna tudi v njegovem pridiganju, ki je bilo močno. Farizejem, učiteljem postave, duhovnikom je govoril tudi grde stvari. Ni jim dejal: »Toda, dragi, lepo se obnašajte.« Preprosto jih je imenoval »gadja zalega«. Ni jim govoril v odtenkih, saj so se mu približali, da bi nadzirali. Njihovo srce ni bilo nikoli odprto: »gadja zalega«. »Tvegal je življenje, toda bil je zvest. Kasneje je Herodu v obraz dejal: ‘Prešuštnik, ni ti dovoljeno živeti tako, prešuštnik!’« To mu je rekel odkrito. Zanesljivo je, da če bi nek župnik danes med nedeljsko pridigo dejal, da so med prisotnimi gadja zalega in mnogi prešuštniki, bi škof prejel pisma z zahtevami, naj tistega župnika pošlje proč, saj žali. Janez Krstnik je žalil, je nadaljeval sveti oče: »Zakaj? Zaradi zvestobe svoji poklicanosti in resnici.«
»Najprej ta korak«
Pa vendar je bil Janez Krstnik z ljudmi razumevajoč. Cestninarjem, ki so bili javni grešniki, saj so izkoriščali ljudstvo, je govoril, naj ne zahtevajo več od tistega, kar je bilo pravično. »Začel je z malim. Potem bomo videli. In jih je krščeval,« tako je pripomnil papež Frančišek: »Najprej ta korak. Potem bomo videli.« Podobno je vojakom in stražarjem govoril, naj ne grozijo in ne ovadijo nikogar, naj bodo zadovoljni s svojo plačo. To po papeževih besedah pomeni »ne vstopiti v svet podkupovanja«. Kakor, kadar te ustavi policist in napravi alkoholni test, katerega rezultat je nekoliko nad dovoljenim in nato sprejme podkupnino.
Janez je vse te grešnike krščeval, vendar s tem predhodnim majhnim korakom naprej. Vedel je namreč, da bo preostalo po tem koraku storil Gospod. In ti ljudje so se spreobrnili. Papež Frančišek je pojasnil, da je bil Janez Krstnik pastir, ki je razumel situacijo ljudi in jim je pomagal iti naprej z Gospodom. Bil pa je tudi edini med preroki, ki mu je bila dana milost, da je lahko pokazal Jezusa.
Veliki si lahko dovolijo dvomiti prav zato, ker so veliki
Četudi je bil velik, močan in gotov v svoji poklicanosti, pa je tudi on imel »temne trenutke« in »svoje dvome«. Ko je bil v ječi, je začel dvomiti, čeprav je prej krstil Jezusa, kajti ni bil Zveličar, kakor si ga je predstavljal. Tako je dva svoja učenca poslal, da bi ga vprašala, če je zares On Mesija. Jezus je njegovo predstavo popravil z jasnim odgovorom. Naročil jima je, naj Janezu povesta, da slepi ponovno vidijo, gluhi slišijo in mrtvi oživljajo.
Veliki si lahko dovolijo dvomiti prav zato, ker so veliki: »Prepričani so o svoji poklicanosti, toda vsakič, ko jim Gospod pokaže novo pot, po kateri naj hodijo, podvomijo: ‘Toda to ni pravoverno, to je krivoversko, to ni Mesija, ki sem ga pričakoval.’« To je delo hudiča in prijateljev, ki mu pomagajo. Veličina Janeza, velikega, poslednjega v tisti vrsti vernikov, ki se je začela z Abramom, tistega, ki oznanja spreobrnjenje, tistega, ki ne uporablja polovičnih besed, da bi obsodil vzvišene, je torej tudi v tem, da mu je na koncu življenja dopuščeno podvomiti. To je program krščanskega življenja.
Milosti apostolskega poguma, apostolske ljubezni in dvomljenja
Prvi korak je stvari govoriti z resnico in od ljudi sprejeti tisto, kar lahko dajo: »Prosimo Janeza za milost apostolskega poguma, da bi stvari vedno govorili z resnico, apostolske ljubezni, da bi ljudi sprejeli z malim, ki ga lahko dajo, prvi korak. Preostalo bo naredil Bog. In tudi za milost dvomljenja. Pogosto, morda na koncu življenja, se nekdo lahko vpraša: ‘Toda ali je res vse tisto, kar sem verjel, ali je le fantazija?’ To je skušnjava proti veri, proti Gospodu. Naj nam veliki Janez, ki je najmanjši v nebeškem kraljestvu in je zato velik, pomaga na tej poti po Gospodovih sledeh.«
Benedikt XVI. katehezo posvetil Janezu Krstniku: Kompromisov pri resnici ni
ASTEL GANDOLFO (sreda, 29. avgust 2012, RV) – Janez Krstnik je edini svetnik, pri katerem praznujemo tako dan njegovega rojstva kot smrti. Na to je spomnil papež Benedikt XVI. med današnjo splošno avdienco v Castel Gandolfu. Te se je med drugim udeležilo preko 2.500 francoskih ministrantov, ki so te dni na romanju v Rimu. Tokratno katehezo pa je sveti oče posvetil liturgičnemu prazniku mučeništva Janeza Krstnika, ki ga obhajamo na današnji dan. Čaščenje tega svetnika je starodavno in globoko. Že evangelisti pišejo o njegovem rojstvu, življenju v puščavi in pridiganju. Evangelist Marko v odlomku, ki smo ga slišali pri bogoslužju danes, pa piše tudi o njegovi dramatični smrti.
Janez Krstnik je začel pridigati okoli leta 27 ali 28 po Kr. Ljudi je vabil, da »pripravijo pot za sprejem Gospoda in zravnajo ukrivljene steze svojega življenja«. Toda ni se omejil le na pridiganje o pokori in spreobrnjenju. Jezusa je prepoznal kot »Božje Jagnje« in bil je tako globoko ponižen, da je v njem pokazal pravega Božjega odposlanca. Sam pa se je umaknil na stran. Nazadnje je s krvjo izpričal svojo zvestobo Božjim zapovedim in tako dopolnil svoje poslanstvo. Papež Benedikt XVI. je spomnil na besede meniha iz 9. stoletja, sv. Bede, ki je dejal, da je Janez Krstnik dal svoje življenje za Jezusa Kristusa. Od njega so zahtevali, da zataji resnico. In ker tega ni storil, je umrl zanj, ki je Resnica.
Lahko se vprašamo, od kod je izviralo to življenje, tako močna, poštena in dosledna notranjost; moč, ki se je zoperstavila mogočnikom; osebnost, ki se je v polnosti predala, da bi pripravila pot Gospodu. Vse to je izviralo preprosto iz odnosa z Bogom. Rdeča nit celotnega bivanja Janeza Krstnika je bila molitev. »Janez Krstnik je Božji dar, za katerega sta dolgo molila njegova starša Zaharija in Elizabeta; je velik dar, ki ga s človeškega vidika ne bi bilo mogoče pričakovati, toda Bogu ni nič nemogoče.« Že rojstvo Janeza Krstnika je bilo naznanjeno na kraju molitve, v jeruzalemskem templju, in sicer prav, ko je šel Zaharija zažgat kadilo. Tudi rojstvo samo nato je bilo zaznamovano z molitvijo. Zaharijeve besede radosti, slave in hvale, ki jih vsako jutro ponavljamo pri hvalnicah, poveličujejo Božje delovanje v zgodovini in preroško nakazujejo Janezovo poslanstvo.
Življenje Janeza Krstnika se tudi še v nadaljevanju hrani iz odnosa z Bogom. Zlasti v obdobju, ki ga je preživel v puščavi. Le-ta je namreč »kraj skušnjave, pa tudi kraj, kjer človek začuti lastno uboštvo, saj je brez opore in materialne gotovosti«. Tam tako lahko doume, da je njegova edina trdna oporna točka Bog sam. Vendar pa Janez Krstnik ni le človek molitve in stalnega stika z Bogom, ampak je tudi vodnik do le-tega, je dodal sveti oče. V evangeliju po Luku beremo besede, s katerimi se učenci obračajo na Jezusa: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« (Lk 11,1)
Praznik mučeništva Janeza Krstnika pa tudi nas, kristjane današnjega časa, spominja, da se pri ljubezni do Kristusa, njegove besede in resnice, ni mogoče zatekati h kompromisom: »Resnica je resnica in kompromisov pri tem ni.« Krščansko življenje tako rekoč zahteva mučeništvo, je nadaljeval Benedikt XVI. In sicer mučeništvo vsakodnevne zvestobe evangeliju, poguma za dopuščanje, da Kristus v nas raste in da on usmerja naše misli in delovanje. »Toda to se v našem življenju lahko zgodi le, če je odnos z Bogom trden. Molitev ni izgubljen čas, ni kraja prostora za dejavnosti, četudi so le-te apostolske, temveč je ravno nasprotno: le če smo zmožni živeti zvesto, redno in zaupanja polno molitev, nam bo Bog sam dal zmožnost in moč, da živimo srečno in vedro, da premagujemo težave in da pogumno pričujemo zanj.«