Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je evharistija sama na sebi največji čudež: Jezus, ki kot Bog in človek na poseben način postane navzoč v kruhu in vinu.
Vendar naši čuti ne dojemajo tega, kar se dogaja v njej. Samo vera ima dostop do skrivnosti te male hostije.
Ker Bog pozna slabotnost naše vere, daje prek posebnih znamenj razumeti nekaj od tega, kar se resnično, vendar nevidno dogaja v trenutku posvetitve, ko postane Kristus, Bog in človek, navzoč v kruhu in vinu. Vrste tovrstnih znamenj so različne: prikazovanje Jezusove podobe med posvetitvijo pri maši, hostije, ki krvavijo ali se spremenijo v meso in kri, nerazložljiva nesplesnitev kruha, ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali češčenjem Najsvetejšega …
Resna literatura pozna vrsto znamenj, imenovanih tudi evharistični čudeži. Francosko delo Prodiges eu­charistiques (Evharistični čudeži) jih denimo našteva 59: dvajset v Franciji, šestnajst v Italiji, štiri v Belgiji, po enega pa v Švici, na Portugalskem, v Nemčiji, na Poljskem in na severu Vietnama. Nedvomno obstajajo še drugi, ki niso dokumentirani. Trije evharistični čudeži, o katerih poroča to francosko delo, so se zgodili pred 13. stoletjem, štirinajst jih postavljajo v 13. stoletje, deset v 14. stoletje, šest v 15. stoletje, pet v 16. stoletje, sedem v 17. stoletje, šest v 18. stoletje, dva v 19. stoletje ter šest v 20. stoletje. Vsa ta znamenja govorijo o tem, da je v evharistiji skrita moč, ki se razodene ob določenih, povsem nepričakovanih okoliščinah.
O enem najstarejših čudežev poročajo iz dobe po 4. stoletju. Neki anahoret v puščavi je dvomil o resnični Kristusovi navzočnosti v hostiji. O tem sta izvedela dva meniha in molila, da bi mu Bog dal znamenje. Ko se je približal oltarju za obhajilo, je prejel kos krvavega mesa.

Hostija, ki se spremeni v meso
Najbolj znani evharistični čudež se je zgodil v 8. stoletju v Lancianu, mestu v Abrucih v osrednji Italiji. V cerkvi sv. Legonciana je bazilijanski menih med maševanjem začel dvomiti o resnični Jezusovi navzočnosti v svetem obhajilu. Pred njegovimi očmi se je po posvetitvi hostija spremenila v kos mesa, vino pa v kri, ki se je zatem strdila v pet koscev različnih velikosti in oblik. Verniki, ki so bili priča pojavu, so dogodek razglasili po mestu. Meso, ki ga je danes mogoče videti v relikviariju, je veliko kakor hostija. Z vatikanskim dovoljenjem so te »relikvije« med letoma 1970 in 1974 preiskovali. Pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije so napravili več kot petsto preiskav; pri njih je sodeloval znani profesor anatomije in patološke histologije Odoardo Linoli ob pomoči profesorja Ruggera Bertellija. Študija, objavljena leta 1976 v Ženevi in New Yorku, je pokazala, da je »čudežno meso« zares človeško meso, srčno mišično tkivo ter kri prava človeška kri iz krvne skupine AB. V krvi so našli beljakovine v istih količinah, kakor jih je najti v sveži krvi, ter minerale. Dejstvo, da sta meso in kri ostala v istem stanju dvanajst stoletij, čeprav sta izpostavljena zračnim in biološkim vplivom, je nerazložljiv pojav.
Zelo znan je tudi evharistični čudež v Bolseni, ki je povezan z ustanovitvijo praznika sv. Rešnjega telesa. Trinajsto stoletje je zaznamovala poživitev vere v evharistično Jezusovo navzočnost. Takrat je verno ljudstvo tudi prosilo in doseglo, da je duhovnik po posvetitvi povzdignil in pokazal hostijo. V tem stoletju se je sv. Julijani, redovnici iz Ličgea v Belgiji večkrat prikazal Jezus in prosil za praznik, na katerega bi se slovesno spominjali njegove navzočnosti v kruhu in vinu. Sv. Julijana je o tem pripovedovala tamkajšnjemu škofu, ki je praznik za škofijo postavil leta 1248, ter Jacquesu Pantaleonu, poznejšemu papežu Urbanu IV. Leta 1263 (ali 1264) se je duhovnik Peter Praški na romarski poti v Rim ustavil v vasici Bolsena ter daroval mašo na grobu sv. Kristine. Dvomil je o resnični evharistični navzočnosti. Ko je prelomil hostijo, v rokah ni več držal posvečenega kruha, marveč kos živega mesa, iz katerega so na korporal tekle kaplje krvi. Duhovnik je o tem obvestil papeža, ki je takrat prebival v bližnjem mestu Orvieto. Urban IV. je dogodek dal preiskati in tudi sam pohitel v Bolseno. Dne 11. avgusta 1264 je postavil praznik sv. Rešnjega telesa in krvi za vso Cerkev. »Relikvije« čudeža v Bolseni hranijo v Orvietu in so bile prvič priznane leta 1949. Na korporalu je 83 kapelj krvi. Orvieto je znan po romanjih in pobožnostih; tja so pogosto prihajali tudi papeži. Znani slikar Rafael je čudež upodobil na freski v vatikanskih ložah.

Hostije, ki ne splesnijo
Italijansko mesto Siena je med drugim znano po hostijah, ki ne sple­snijo. Leta 1730 so na večer pred vnebovzetjem tatovi vlomili v tabernakelj bazilike sv. Frančiška Asiškega v Sieni in odnesli ciborij s 351 posvečenimi hostijami. Običajni tek na Piazza del Campo so 16. avgusta v znamenje žalovanja opustili. Naslednje jutro so hostije našli v pušici ubogih v cerkvi Santa Maria in Provenzano. Hostije se od takrat, ko so bile ukradene, niso spremenile. Dne 18. avgusta so jih v slovesni procesiji prenesli v cerkev sv. Frančiška. Teh hostij niso zaužili. Več kot petdeset let so jih hranili v tabernaklju. Na zahtevo papeža Pija X. so leta 1914 napravili fizikalno-kemijski pregled. Profesor Grimaldi takole končuje svoje poročilo: Hostije so običajne velikosti, iz debelo mlete pšenične moke. Robovi so ostri, jasni, niso razmehčani. Še bolj presenetljivo je, da ni nobene sledi črvov, plesni ali kakega drugega živalskega ali zelenjavnega parazita, značilnega za pšenično moko. In vendar ni nič bolj pokvarljivo in podvrženo spremenljivosti kot majhna hostija iz nekvašenega kruha. Pšenična moka je idealna za razvoj mikroorganizmov, za fermentacijo ali gnitje. Svete hostije iz Siene pa so v odličnem stanju v nasprotju z vsemi fizikalnimi in kemijskimi zakoni. Zgodil se je izjemen pojav: steklo monštrance je bilo pokrito s plesnijo, na hostiji pa ni bilo niti sledu o njej.

Videnja Jezusa med češčenjem Najsvetejšega
V več primerih so med posvetitvijo ali češčenjem Najsvetejšega ugledali Jezusa v hostiji. Sveti Lovrenc Giustiniani je bil prvi patriarh v Benetkah. Ko je obhajal božično mašo v katedrali sv. Petra v Castellu, je imel takoj po posvetitvi videnje deteta Jezusa v hostiji. Tudi sveta Katarina Sienska je imela podobna videnja. Sveti Angeli iz Foligna pa se je Jezus prikazoval v hostiji pod podobo mladeniča. Pred smrtjo je sveta Klara sprejela obisk papeža Inocenca IV. Še istega dne je sprejela obhajilo, in ko so ji dali hostijo, se je prikazal otrok z ognjeno kroglo pod sabo.
Zelo dobro je dokumentiran čudež iz Bordeauxa v južni Franciji, kjer je Kristusovo prikazanje videlo več kot dvajset ljudi; večina izmed njih je bila iz novoustanovljenega reda Svete družine. Dne 3. februarja 1822 ob 16. uri je duhovnik Delort v kapeli na rue Mazarin izpostavil Najsvetejše. Hostijo je vzel iz tabernaklja in jo dal v monštranco. Zatem je pokleknil pred oltar in ga pokadil. Ko je nehal blagoslavljati, je hostija izginila. Sreda monštrance je bila videti prazna. Prikazala sta se dva polkrožna kosa hostije, nato pa doprsje izjemno lepega moškega, starega okoli trideset let, svetlih las, ki so padala na ramena. Videti je bilo glavo, vrat in oprsje. V obraz je bil zelo bel. Okoli vratu je nosil temnordeč šal. Bila je živ, premikal se je in gledal ljudi. Desno roko je imel po­loženo na srce, levo pa je iztegoval k ljudstvu. Od časa do časa se je nagibal naprej in zdelo se je, kakor da takrat zapušča monštranco ali da blagoslavlja nekatere redovnice. Odzivi navzočih so bili različni, opi­suje Bernard Peyrous v knjigi Miracle eucharistique (Evharistični čudež). Prikazanje jih je videlo vsaj štirinajst; nekateri so mislili, da imajo privid. Vendar niso mogli zanikati, da so to jasno videli pred seboj. Večino je prevzelo močno čustvo, predvsem češčenje in ponižnost. Ozračje je bilo zelo lepo, prikazanje ni prebudilo nič negativnega ali grozečega. Prikazanje se je končalo, ko je duhovnik hostijo vrnil v tabernakelj. Priče so o svojem videnju napisale izjave, ki so se med seboj močno ujemale. V prikazanju, ki ga podrobneje opisuje Peyrous, je mogoče videti več poudarkov: Kristusovo lepoto in njegovo slavo, njegovo dobroto, ki jo izraža z blagoslavljanjem navzočih, njegovo osebno ljubezen (roko drži na prsih, ki izražajo srce), pa tudi oblast (šal, ki ga je nosil okrog vratu, je bil v tisti dobi znamenje vladanja v vojski).
O Jezusovih prikazovanjih med mašo ali evharistično pobožnostjo je še vrsta drugih pričevanj. V župniji Ulmes de Saint-Florent blizu Saumurja v Franciji se je 2. junija 1668 Jezus med češčenjem Najsvetejšega, pri katerem je bilo okoli dvesto ljudi, prikazal v podobi mladeniča, starega kakšnih 25 let, ki je s sijočimi očmi gledal ljudstvo. Škof v Angersu je priznal čudež. Podoben čudež je trajal več kot pol ure pred več kot šestdesetimi ljudmi 22. decembra 1714 v cerkvi des Cordeliers v Marseillu. V kraju Hartmansviller v Alzaciji so tri dni zapored, od 12. do 14. junija 1828, med češčenjem Najsvetejšega v hostiji videli oprsje otroka s čudovitim obrazom. V novejšem času sta znana dva tovrstna pojava: leta 1905 v kraju Saint-André-de-la-Réunion in leta 1974 v Castelnau-de-Guers v Franciji. V obeh primerih se je med mašo v hostiji prikazalo Kristusovo sveto obličje.
Drugačne vrste čudež se je zgodil v Faverneyju. Je eden izmed najbolje izpričanih evharističnih čudežev. V tej vasici v vzhodni Franciji, kjer je bil benediktinski samostan, ki je duhovno razpadal in ga je ogrožal protestantizem, so na večer pred binkoštnim praznikom leta 1608 imeli češčenje Najsvetejšega. Zakristan je pripravil manjši oltarček: mizo s prtom ter lesen tabernakelj, na katerega so postavili monštranco z dvema manjšima posvečenima hostijama. Sveče, postavljene v kovinski svečnik, so vse osvetljevale. Na prt je bilo pripeto pismo papeža Klemena VIII. o podelitvi odpustkov.
V noči z nedelje na binkoštni ponedeljek so menihi oltar pustili, ne da bi ga varovali, skupaj z monštranco na tabernaklju in posvečenima hostijama v njem. Ko so v ponedeljek zjutraj cerkev odprli, je bila vsa v dimu. Sveče so vnele prt, mizo in tabernakelj. Vse je zgorelo. Celo vznožje svečnika se je stopilo. Ko se je dim razkadil, so opazili monštranco, ki je stala v zraku, nekoliko nagnjena naprej, tam, kjer so jo pustili prejšnji večer. Povsem je lebdela v prostoru. Množica je pohitela v cerkev. Prišli so sosedje kapucini. Triintrideset ur, do torka zjutraj, je monštranca lebdela na istem kraju. Na stotine ljudi je to videlo, tudi številni protestanti, ki jih je to prepričalo o resnični Jezusovi navzočnosti v evharistiji in so prestopili v katoliško vero. V torek okoli desetih se je monštranca sama počasti postavila na korporal, pripravljen pod njo. V četrtek, 29. maja, se je začela uradna preiskava o čudežu. 54 izprašanih ljudi je o vsem soglašalo. Preiskava je bila zelo natančna. Po čudežu se je duhovno življenje v samostanu obnovilo in vera se je utrdila v vsej pokrajini.

»Leteče« hostije
Blaženi Rajmund iz Capue, življenjepisec in duhovni oče Katarine Sienske, nam pripoveduje, da nekega dne, ko je obhajal mašo vpričo Katarine, ni več našel koščka hostije, ki ga je prej položil na pateno. Skrbno ga je povsod iskal, toda zaman. Ob koncu maše mu je Katarina pripovedovala o tem dogodku in mu povedala, da je Jezus sam vzel košček hostije, ji ga prinesel in jo obhajal.
Enak pojav najdemo v življenju svete Anne Marie Taigi (1769-1837), matere rimske družine, ki je bila vsak dan pri maši. Nekega dne, piše kardinal Pedicini, se je pripravljala na obhajilo v cerkvi trinitarijancev v Rimu. Frančiškanski pater, ki je obhajal mašo, se je obrnil, da bi pokazal hostijo, in dejal: »To je Jagnje božje.« Hostija, ki jo je imel v rokah, je na patrovo zgroženost odletela, ostala za trenutek v zraku in se dotaknila ustnic Anne Marie.
Marthe Robin, francoska mistikinja (1902-1981), se je, kot pripoveduje njen duhovni oče pater Finet, obhajala na presenetljiv način: »Takoj, ko je hostijo prejela, jo je vsrkala brez požiranja; tega ni bila sposobna. Tisti, ki so jo obhajali, so včasih imeli vtis, da se jim je hostija izmuznila iz rok, in sicer celo na daljavo, kot se je zgodilo meni. Trikrat se mi je hostija izmuznila iz rok na razdalji 20 centimetrov in strmoglavila v Marthina usta. Takrat je padla v ekstazo.«
O svojevrstnem čudežu pripovedujejo življenjepisci svetega Janeza Boska. Pišejo, da je med mašo prišlo do čudežne pomnožitve hostij. Med neko mašo je mežnar pozabil ciborij v zakristiji. K obhajilu je šlo več kot šeststo mladih. Ko je Janez odprl tabernakelj in vzel hostije, je videl, da jih je ostalo le še malo. Molil je takole: »O Jezus, kaj te stane, da pomnožiš te hostije?« Ciborij se je takoj napolnil s hostijami in vsi mladi so lahko šli k obhajilu.

Dar prepoznavanja navzočnosti
Francoska mistikinja Marthe Robin je imela tudi dar, da je prepoznavala navzočnost evharističnega Jezusa. Nekoč je prišel k njej neki duhovnik, da bi ji prinesel obhajilo. Dejala mu je: »Gospoda ni tukaj.« »Je,« ji je odgovoril duhovnik, »evharistija je tukaj, v škatlici.« Odprl jo je in videl, da je prazna. Hostijo so pozabili po­ložiti vanjo. Nemška mistikinja in stigmatiziranka Terezija Neumann, za katero se je začel beatifikacijski postopek, je imela podoben dar: ko šla mimo cerkve, je prepoznala, ali je v njej resnična evharistična navzočnost ali ne.

Uživali so le evharistijo
Več svetnikov in pričevalcev je znanih po tem, da so daljše obdobje uživali le hostijo. Le z evharistijo se je sv. Nikolaj iz Flue hranil dvajset let, sv. Katarina Sienska osem, sv. Angela Folinjska dvanajst let, sv. Lidvina 28, Terezija Neumann 35, Marthe Robin petdeset let, od 1931 do 1981. Tudi Slovenka Magdalena Gornik od svojega trinajstega leta, od 25. septembra 1848, do smrti leta 1896, torej 48 let, ni uživala nobene zemeljske hrane. Ko je škof hotel preizkusiti sv. Nikolaja iz Flue – mesec dni mu niso prinesli ne jedi ne pijače – je na vprašanje škofa, kako lahko zdrži, odgovoril: »Če sem pri sveti maši in prejmem sveto obhajilo, čutim v sebi posebno moč in sladkost, ki me nasiti in nadomesti drugo hrano.« Sv. pater Pij – o tem piše p. Anton Nadrah v knjižici Evharistični čudeži – se je oktobra in novembra 1911, ko je bil zaradi bolezni gost v samostanu v Venafru, hranil samo z evharistijo. Pa tudi sicer je vse življenje užival zelo malo hrane in pijače, ki sama zase ni mogla zadoščati za preživetje, in še to zaradi pokorščine predstojnikom.

Ozdravljenja in spreobrnjenja
Z evharistično navzočnostjo so povezana še druga znamenja; znana so številna ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali med češčenjem Najsvetejšega. Med ozdravljenji v Lurdu, o katerih podrobneje piše p. Nadrah v navedeni knjižici, omenimo ozdravljenje Gabrijele Clausel iz Orana v severni Afriki, organizatorke številnih romanj v Lurd. Od leta 1940 naprej je bila zaradi revmatičnega vnetja priklenjena na posteljo. Leta 1943 ji je odpovedala tudi prebava. Na veliki šmaren je bila vsako leto v Lurdu, leta 1943 pa si je zaželela vsaj, da bi šla doma v cerkev k maši in obhajilu. Po povzdigovanju je postala nemirna, po obhajilu pa je začutila, da je ozdravljena. Ko so ljudje zapustili cerkev, je sama odšla k oltarju, pokleknila in se zahvalila za ozdravljenje. Dne 12. septembra 1945 je enajst zdravnikov podpisalo, da si ozdravljenja te bolnice ne morejo razložiti po naravni poti, ozdravljenje pa je za čudež razglasil oranski škof Lecaste. Marie Bigot je bila po operaciji glave hroma na polovico telesa. Med procesijo z Najsvetejšim v Lurdu leta 1953 je začutila v hromi nogi toploto in je odtlej lahko hodila, popravil pa se ji je tudi vid in sluh. Mednarodna zdravniška komisija je leta 1955 ugotovila popolno in trajno ozdravljenje bolnice, ki je zdravniško nerazložljivo.
»Videl sem velike stvari v Lurdu, bolnike, ki so vstajali in hodili pred mojimi očmi, na pol razpadla trupla, ki so vstajala. To so očitno manjši čudeži, kot je evharistija ali pa spreobrnjenje,« je zapisal francoski pisatelj Paul Claudel. Prav evharistična Jezusova navzočnost se je tako dotaknila številnih osebnosti, da so začele verovati, od francoskega pesnika Péguyja do filozofov Jacquesa in Raisse Maritain. P. Libermann, ustanovitelj reda očetov Svetega Duha, po rodu Jud, pripoveduje, kako je ob branju evangeljskega odlomka o kruhu življenja v hipu začel verovati v evharistično navzočnost. Filozofinja Simone Weil pa je o svojem spreobrnjenju zapisala: »Ostala sem na cerkvenem pragu, ne da bi se premaknila, negibna; moje srce je odneslo, upam, da za vedno, v Najsvetejši zakrament, izpostavljen na oltarju.«

Čudeži niso dokazi
Evharistični čudeži »so precej številni. So nekateri stari, pa tudi nedavni, in nihče ne more reči, da jih ne bo več. Zdi se, da se pogosto pojavijo na krajih in v obdobjih, ko je vera ogrožena. Tako pomenijo spodbudo, potrditev za krščansko ljudstvo. So sporočilo o božji navzočnosti, spominjajo na njegovo solidarnost z ljudmi, na njegovo pozornost, dobroto do njih. To niso dokazi v znanstvenem pomenu besede in ne bi bilo primerno, če bi jih analizirali s tega vidika. So znamenja, klici, dejanja ljubezni, izrazi božje vsemogočnosti in svobode. Spodbujajo nas, da bi šli naprej, da se ne bi bali ovir, da bi se oprli na moč, ki jo Bog daje dan za dnem in ki je nikoli ne manjka odločnim in predanim dušam,« piše Bernard Peyrous v knjigi Evharistični čudeži.
Tudi Nicolas Buttet, duhovnik in ustanovitelj Skupnosti Eucharistein, poudarja, da čudeži niso dokazi: »Kristusova Beseda je edini zanesljivi in neomajni dokaz njegove resnične navzočnosti. Sicer pa čudež nikoli ne izključuje vere; še več, zahteva jo. Tudi Jezus je delal čudeže, pa je marsikdo ob tem, ko jih je videl, zakrknil svoje srce, in ni veroval vanj. Čudeži so nam tako lahko le v oporo pri verovanju.«

Tudi mula je pokleknila
Znana je zgodba iz življenja sv. Antona Padovanskega, ki so ga ljudje množično poslušali in se spreobračali. Krivoverci so se seveda grizli od zavisti, ker je imel Anton tolikšen uspeh. Njihov voditelj, posestnik Bonvillo, se je hotel ponorčevati, zato je šel stavit: »In evharistija? Kristusovo telo? Na! pojdimo stavit! Če bo moja mula, ki ji tri dni ne bom dal jesti ne piti, pokleknila pred evharistijo prej, kot pa se pognala v travo ali v oves pred svojim nosom, potem bom veroval tudi jaz.« Anton je stavo sprejel. Določenega dne se je ljudstvo že zgodaj zjutraj zbralo na trgu. Bonvillo je komajda zadrževal mulo, ki je, sestradana, hotela muliti travo ob poti. Z druge strani pa se jim je že bližal sprevod s svetim Antonom, ki je slovesno opravljen prinašal sveto Rešnje telo. Muli so sneli brzdo, ji ponudili šop sveže trave ter prednjo postavili golido ovsa. Ta pa ni niti za trenutek omahovala. Takoj je pokleknila, kakor da ni videla nič drugega. »Čudež! Čudež!« je kričala množica, Bonvillo pa je vzkliknil, da veruje, in tudi sam pokleknil poleg svoje mule ter javno prosil odpuščanja. R. S.

Magdalena Gornik: velika ljubezen do evharistije
Življenje slovenske mistikinje Magdalene Gornik (1835-1896) z Gore nad Sodražico je bilo izrazito povezano z evharistijo. Dominik Janež, župnik na Gori v letih od 1891 do 1902, ki jo je osebno poznal, piše: »K maši je silno rada hodila. Če je bila doma, šla je vselej k sv. maši, potem ostala še v cerkvi, kjer se je pomudila še cel dopoldan notri dopopoldan. V zimskem času se je šla nekoliko pogret; noge so ji bile od mraza vse otekle in ozeble. (…) Če je bilo sv. Rešnje telo izpostavljeno, je bila ves čas zamaknjena, med pridigo pa je k sebi prišla, da je poslušala.«
Imela je posebne darove, povezane z evharistijo: med mašo je doživljala videnja; pri maši je bila s pomočjo videnja, čeprav ni odšla v cerkev (drugi so se čudili, ko jim je po maši govorila o njihovem obnašanju med mašo); po pripovedovanju prič se je večkrat primerilo, da se je med povzdigovanjem s posteljo vred nekoliko dvignila v zrak; prejemala je mistično obhajilo (obhajanec prejme evharistijo brez delivca obhajila, tudi na daljavo, iz rok Kristusa, Marije, katerega od angelov ali svetnikov). Podobno kot za druge mistikinje pa je tudi zanjo značilen dar zaznavanja bližine evharstije. Župnik Janež je zapisal: »Kadar je duhovnik nesel bolniku sveto popotnico, tudi v nočnih urah, ko ni pozvonilo, je takoj vedela, vstala in pokleknila. Tudi če je bila takrat v zamaknjenju, je to vselej vedela in tudi v zamaknjenju počastila sv. Rešnje telo.«

Viri:
Nicolas Buttet: Eucharistie a l’école des saints (Evharistija v šoli svetnikov), Paris, 2000
P. Anton Nadrah: Evharistični čudeži, Stična, 2004.
Bernard Peyrous: Miracle eucharistique, Récit et témoignages des événements de Bordeaux, 1822.