Apostolsko veroizpoved molijo zlasti verniki v Rimskokatoliški Cerkvi in v nekaterih protestantskih Cerkvah. V pravoslavju ta oblika izpovedi vere ni v navadi, čeprav pravoslavni kristjani v ničemer ne nasprotujejo vsebini te molitve.
Legenda pravi, da so to molitev sestavili apostoli na binkoštni dan (deset dni po Jezusovem vnebohodu) – Sveti Duh naj bi navdihnil apostole tako, da je vsak prispeval eno od dvanajstih vrstic molitve.
V resnici se je ta molitev verjetno izoblikovala ob koncu prvega ali v začetku drugega stoletja po Kristusu. V prvih stoletjih krščanstva so morali kandidati za prejem krsta (tako imenovani katehumeni) znati izpovedati vero s posebno molitvijo, ki pa je bila tako sveta, da je niso nikoli zapisali, zato ne obstajajo o njej nikakršni pisni viri. V zahodni Cerkvi velja domneva, da so morali izpovedati apostolsko veroizpoved.
Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje.
In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega;
ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device;
trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen;
šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;
šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega;
od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.
Verujem v Svetega Duha;
sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov;
odpuščanje grehov;
telesno vstajenje
in večno življenje. Amen.
Nicejsko-carigrajska veroizpoved (tudi izpoved vere ali kratko vera, latinsko: credo) je krščanska molitev, ki obsega vse glavne prvine krščanskega verovanja.
Prvo različico te molitve so sprejeli na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji (Niceji) leta 325, pozneje pa so jo še dopolnili na ekumenskem koncilu v Carigradu leta 381. Pri formuliranju teksta so odigrali vidno vlogo zlasti sveti Bazilij Veliki, sveti Gregor Nazianški in sveti Gregor iz Nise. Ekumenski koncil v Efezu leta 431 je potrdil besedilo veroizpovedi in določil, da se besedila te molitve ne sme več spreminjati.
Nicejsko-carigrajsko veroizpoved sprejemajo v skoraj enaki obliki takorekoč vse krščanske Cerkve: Rimskokatoliška cerkev, katoliške Cerkve vzhodnega obreda, pravoslavne Cerkve in številne protestantske Cerkve (Evangeličanska Cerkev, Anglikanska Cerkev, idr.). Zelo malo je verskih skupnosti, ki se štejejo za kristjane, pa zavračajo nicejsko-carigrajsko veroizpoved (na primer skupnost Jehovovih prič).
Molitev veroizpovedi je pogosto tudi vključena v verske obrede, na primer v sveto mašo.
Verujem v enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
Stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga,
rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom,
in je po njem vse ustvarjeno,
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device in postal človek.
Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel
in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi.
In bo spet prišel v slavi,
sodit žive in mrtve,
in Njegovemu kraljestvu ne bo konca.
In v svetega Duha, Gospoda, ki oživlja;
ki izhaja iz Očeta (in Sina),
ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo;
ki je govoril po prerokih.
In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenje (od) mrtvih
in življenje v prihodnjem veku.
Amen.
VEROIZPOVED na melodijo JEDAN DAN