Krščánstvo je ena od dvanajstih glavnih svetovnih religij, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa. Pripadniki krščanstva se imenujejo kristjani in verujejo, da je Jezus božji Sin in Odrešenik, ki je prišel na Zemljo, bil križan, umrl in tretji dan vstal od mrtvih, in je s svojo daritvijo na križu ljudi odrešil. Zaradi pomena Kristusove daritve na križu za vse ljudi je simbol krščanstva križ. V dveh tisočletjih obstoja se je krščanstvo razcepilo na tri večje veje: katolištvo, pravoslavje in protestantizem. S prek dvema milijardama vernikov je krščanstvo največja svetovna religija.
- Cerkev v zgodovini
Cerkev ohranja Kristusovo navzočnost v človeški zgodovini; ravna se po apostolski zapovedi, ki jo je izrekel Jezus, preden se je vzpel v nebo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20).
- Krščanski stari vek (do propada Zahodnega rimskega cesarstva leta 476)
V 1. stoletju se krščanstvo začne širiti pod vodstvom sv. Petra in apostolov. Na začetku 4. stoletja je bilo približno 15% prebivalstva rimskega cesarstva. Nova religija pa se je vsekakor širila tudi onkraj teh meja: v Armenijo, Arabijo, Etiopijo, Perzijo, Indijo. Rimska oblast se je kristjanov bala, zato so morali trpeti številna preganjanja, ki so mnoge privedla do mučeništva.
Leta 313 je cesar Konstantin I., ki je bil novi religiji naklonjen, podelil kristjanom svobodo izpovedovanja njihove vere. S cesarjem Teodozijem I. (379-395) je krščanstvo postalo uradna vera Rimskega cesarstva. Na koncu 4. stoletja so kristjani že predstavljali večino prebivalstva v državi.
Nicejski (325) in carigrajski koncil (381) – sestavljena je bila nicejsko-carigrajska veroizpoved (credo). To molimo še danes.
- Srednji vek (do 1492, ko Krištof Kolumb odkrije Ameriko)
Cilj krščanstva – evangelizirati Evropo. V 5. stoletju se rodi benediktinsko meništvo, ki je okoli samostanov zagotavljalo otoke miru, zbranosti, kulture in blaginje. V 7. stoletju je bila po vsej celini velikega pomena misijonska dejavnost irskih in škotskih menihov; v 8. stoletju pa misijoni angleških benediktincev
V 7. in 8. stoletju se v Arabiji rodi islamska vera; po Mohamedovi smrti sprožijo Arabci vrsto osvajalnih vojn, s katerimi vzpostavijo ogromen imperij: med drugim si podvržejo krščanska ljudstva Severne Afrike
Proti koncu 8. stoletja je bila institucionalizirana časna oblast papeža (papeške države), ki je dejansko že obstajala od 6. stoletja.
V 10. stoletju je papeštvo utrpelo hudo krizo zaradi poseganja plemiških družin iz osrednje Italije v volitve papeža.
Leta 1054 se ločijo Grki od katoliške Cerkve (vzhodni razkol).
Ob koncu 11. stoletja se je kot odraz porasta vojaške moči v krščanskih deželah pojavil fenomen križarskih vojn v Sveti deželi (1096-1291), vojaških pohodov religiozne narave, katerih cilj je bil osvojitev ali obramba Jeruzalema.
V 13. in 14. stoletju pomemben nastanek beraških redov (frančiškani, dominikanci idr.).
Od leta 1305 vse do 1377 je bil papežev kraj bivanja prenesen iz Rima v Avignon na jugu Francije, kmalu po vrnitvi v Rim, leta 1378, pa se je začel zahodni razkol. To je bila težka situacija, v kateri sta se najprej pojavila dva papeža in nato trije (rimski, avignonski in pisanski), medtem pa je bil katoliški svet tiste dobe zmeden in ni vedel, kdo je legitimni papež. Tudi to trdo preizkušnjo je Cerkev zmogla premagati in edinost je bila obnovljena na konstanškem koncilu (1415-1418).
Leta 1453 so muslimani osvojili Carigrad in s tem zadali konec tisočletni zgodovini Vzhodnega rimskega cesarstva (395-1453) ter zasedli Balkan, ki je ostal štiri stoletja pod njihovo oblastjo.
- Novi vek (do začetka francoske revolucije leta 1789)
Širjenje evangelija na celine izven Evrope. V Evropi pa je protestantska reforma – zahodno krščanski svet se loči na dva pola: katoliškega in protestantskega.
Sledi protireformacija, ki doseže vrhunec z tridentinskim koncilom (1545-1563), na katerem so bile na jasen način razglašene nekatere dogmatične resnice, ki so jih pod vprašaj postavili protestanti.
V 18. stoletju se je morala Cerkev bojevati proti dvema nasprotnikoma: proti jožefinizmu (želja vladarjev, da bi imeli pod svojo oblastjo tudi Cerkev). V tem obdobju so vladarji preganjali jezuite in leta 1773 prisilili papeža, da je razpustil jezuite. Drugi nasprotnik, s katerim je bila Cerkev soočena v 18. stoletju, je bilo razsvetljenstvo- filozofsko gibanje, ki povzdiguje razum, istočasno pa izvaja nerazsodno kritiko tradicije. Svet hočejo prepričati, da Bog ni potreben, da Boga ni.
- Sodobnost (od leta 1789)
Vzpon Napoleona Bonaparteja – nenehno vmešavanje francoske vlade v življenje Cerkve: kot posledica tega je bil papež približno pet let v Bonapartejevem ujetništvu.
Katolicizem je v 19. stoletju pri skoraj vseh narodih izgubil državno zaščito. Razglasitev dogme o papeževi nezmotljivosti leta 1870 na prvem vatikanskem koncilu.
V 20. stoletju je bila Cerkev soočena s številnimi izzivi. Benedikt XV. se je zoperstavil nevihti prve svetovne vojne in uspel ohraniti nepristranskost med sprtimi stranmi ter izvajal humanitarno dejavnost v korist vojnih ujetnikov in prebivalstva, ki ga je prizadela vojna katastrofa. Pij XI. se je uprl različnim totalitarizmom, ki so bolj ali manj odprto preganjali Cerkev v času njegovega pontifikata. Pij XII. se je moral spoprijeti s strašno preizkušnjo druge svetovne vojne, med katero je na različne načine deloval, da bi pred nacionalsocialističnim preganjanjem rešil čim več Judov (ocenjeno je, da jih je katoliška Cerkev rešila približno 800.000).
Janez XXIII. je sklical drugi vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je zaključil Pavel VI. in ki je v Cerkvi odprl drugačno pastoralno obdobje s poudarkom na poklicanosti vseh k svetosti, na pomembnosti ekumenskega prizadevanja, na pozitivnih vidikih moderne dobe, na širjenju dialoga z drugimi religijami in s kulturo.
PRAVOSLAVNI – ikone, nimajo skupnega vladarja —– od tu izhajajo GRKO – KATOLIKI – ti priznavajo papeža, duhovniki se lahko poročajo, križajo se s tremi prsti
PROTESTANTI – Sveto pismo je edina avtoriteta, Marijo spoštujejo, a pazijo, da jo ne častijo preveč.. – zahteva po prevodu biblije, zahteva za opravljanje bogoslužja v ljudskem jeziku, ne v latinščini , zahteva proti prodaji odpustkov za denar, proti čaščenju svetnikov, proti celibatu, zahteva po nepriznavanju papeža, zahteva po neposrednem stiku med verniki-laiki in Bogom, proti spovedi, za odpravo samostanov, zahteva proti izkoriščanju preprostih ljudi, na račun katerih se Rimskokatoliška cerkev bogati, zahteva proti gradnji bogatih katoliških cerkva…