PRISPEVK JE ŠE NEDOKONČAN, NEPOPOLN, …..
Kdo je bil Abraham?
Abrahama močno spoštujejo judje, muslimani in kristjani. Zanj pravijo, da je občudovanja vreden zgled vere. V Svetem pismu je imenovan »oče vseh tistih, ki verujejo«. (Rimljanom 4:11)
Abraham se je rodil leta 2018 pr. n. št. in je odraščal v Uru. Bog mu je naročil, naj zapusti rodni kraj in se poda v deželo, ki mu jo bo pokazal. Abraham in Sara nista poznala vseh podrobnosti – kam gresta ali zakaj jima je Bog to naročil – vendar sta vseeno ubogala. Nazadnje sta kot tujca živela v šotorih v kanaanski deželi, in to do konca življenja. Ko sta bila Abraham in Sara še brez otrok, je Bog obljubil, da bo iz Abrahama izšel velik narod. Bog je še dejal, da bodo po njem blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji. To obljubo je kasneje ponovil. Abrahamu je rekel, da bo njegovo potomstvo mnogoštevilno, kakor so zvezde na nebu. Ko je bilo Abrahamu 99 let, Sara pa se je približevala 90. letu, je Bog obljubil, da bosta dobila sina. S človeškega stališča se to ni zdelo verjetno, vendar sta Abraham in Sara kmalu spoznala, da Bogu ni nič nemogoče. Abraham je leto kasneje, ko je imel 100 let, dobil sina in ga poimenoval Izak. Nekaj let kasneje Bog od Abrahama zahteva, naj žrtvuje svojega ljubljenega sina Izaka. Abraham je pripravljen narediti tudi to, saj zaupa v Boga popolnoma.
Izak je imel sina Ezava in Jakoba, ki ga je Bog kasneje preimenoval v Izrael. Jakob je imel veliko sinov, tudi Jožefa, ki je bil prodan v Egipt in je bil zelo dober razlagalec sanj. Zato je postal zelo pomemben v Egiptu. V času sedmih let lakote so tja prišli tudi njegovi bratje in oče Jakob. Jakob oz. Izrael je za sabo pustil 12 Izraelovih rodov. Živeli so v Egiptu in bilo jih je vedno več. Egipčane je to začelo skrbeti, saj je njih bilo vedno manj. Zato so Egipčani ukazali, da morajo Izraelci usmrtiti vse fante, ki sem jim rodijo. Tako bi morali ubiti tudi Mojzesa, ki pa ga je iz reke vzela k sebi na dvor ena izmed Egipčank in je bil tako vzgojen kot Egipčan.
Egipčani so tudi sicer z Izraelci delali vedno grše. Imeli so jih za svoje sužnje. Pozabili so na vse tisto dobro, kar je Jožef storil za Egipčane, kar je bil tudi razlog, da so se lahko Izraelci naselili v Egiptu. Mojzes je živel približno 1400 let pred našim štetjem in je Izraelce po 215 letih v Egiptu odpeljal od tam. V puščavi so bili 40 let in se nato naselili v Obljubljeno deželo. Skupaj z Izraelci so iz Egipta šli tudi nekateri neizraelci, tisti, ki so ob nadlogah, ki jih je Bog poslal nad Egipt spoznali, da je ta Bog pravi.
Šli so čez Rdeče morje. O tem da se je to res zgodilo, pričajo nekateri arheološki dokazi:
Pri potapljanju na morsko dno leta 1979 je Ron Wyatt s svojima dvema sinovoma našel in fotografiral številne dele (egipčanskih) kočij, obložene s koralnimi oblogami. Nadaljnja potapljanja so prinesla še več novih dokazov. Ena od njegovih najdb je bilo tudi osemkrako kolo kočije, ki ga je Ron predstavill direktorju Egipčanskih Antikvitet (an. Egyptian Antiquities) v Kairu, dr. Nassifu Mohammedu Hassanu. Ta je po pregledu takoj izjavil, da spada v čas 18. dinastije, s čimer je postavil izhod iz Egipta v leto 1446 pred Krisustom. Osemkraka kolesa naj bi namreč uporabljali samo v tem obdobju, tj. v času Ramzesa II in Tutmozesa (Mojzesa).
Košare kočij, ostanki konjskih in človeških kočij, štiri, šest in osemkraka kolesa kočij – ležijo še danes kot nema priča o rdečemorskega dogodka.
Morda najbolj presentljiv od vsega je takoimenovani podvodni “most” na mestu prehoda čez morje.
Vzdolž celotne dolžine Akabskega zaliva dosegajo globine približno 1600 m (5000 čevljev). Na Egiptovski strani se obala v vodi spušča strmo, pod kotom približno 45 stopinj.
Savel je bil prvi izraelski kralj, pred temo so Izraelcu vladali sodniki. Savel je bil močan, obračal pa se je vstran od Boga. Nasledil ga je kralj David – ko je bil še prav mlad, se je boril z velikanom Goljatom. David postavi za glavno mesti Izraela Jeruzalem – Davidovo mesto. Davida je nasledil njegov sin Salomon. Vsak od njih je vladal izraelskemu narodu 40 let. Salamon je bil znan kot zelo moder mož, je pa tudi veliko gradil – zgradil je tudi Salamonov tempelj in v njej hranil Skrinjo zaveze. Po Salomonovi smrti se je izraelsko kraljestvo razdelilo na dva dela: na severno in južno kraljestvo (Judeja ). To je bilo približno 900 let pred našim štetjem.
Severno deset rodovno kraljestvo je trajalo 250 let, potem so ga uničili Asirci. Potomci teh desetih rodov Izraelcov so Samarijani. 133 let kasneje je padlo tudi južno dvorodovno kraljestvo ( rodova Juda in Benjamina. Leta 587 pr.Kr. so ga uničili Babilonci. V Jeruzalemu so porušili tempelj, mnogo Izraelcev odgnali v suženjstvo v Babilon. Jeruzalemsko kraljestvo se je imenovalo tudi Juda, izgnani Izraelci pa so postali znani kot Judje. Takrat so bili Izraelci odgnani v babilonsko sužnost. V svojo državo so se vrnili
Od sredine 8. st. pr. n. š. dalje so Kanaanu, sedanjemu Izraelu, vladali različni narodi, tudi Asirci, Babilonci in Rimljani. Leta 587 pr. n. š. so Babilonci v Jeruzalemu porušili tempelj in. Judje so začeli izpolnjevati zapovedi, ki jih je dobil Mojzes, še bolj strogo, zato da bi ohranili svojo istovetnost. Zelo so bili npr. strogi glede praznovanja šabata (sobote) in zakonov, ki so prepovedovali uživanje posameznih vrst hrane. Tujci so bili nezaupljivi do Judov zaradi tega drugačnega izročila, saj ga niso niti priznali niti razumeli.
Preden so ga uničili Babilonci leta ki so razdejali Salomonov tempelj in prebivalce odvedli v babilonsko suženjstvo. Iz babilonskega suženjstva so se vrnili leta 538 pr.Kr., ko jim je to dovolil perzijski kralj Kir Veliki, ki jim je dal tudi dovoljenje za izgradnjo novega templja na temeljih Salomonovega.
Zgodovinska dinamika asirskega in babilonskega pregnanstva Judov in njihove vrnitve je namreč nekoliko drugačna od tega, kar je zapisano v Stari zavezi. V obeh primerih ni šlo za izgon celotnega prebivalstva, temveč za odstranitev vodilnih slojev. Večina podeželskih prebivalcev in pripadnikov nižjih slojev je ostala v Obljubljeni deželi, kamor so oblasti priselile tudi pripadnike drugih ljudstev iz notranjosti države. Ti so se integrirali v judovsko družbo, ki je vseskozi ohranila svoja temeljna verovanja, čeprav je bila večina svečenikov v babilonskem izgnanstvu in čeprav je bil Salomonov tempelj v ruševinah.
Babilonsko izgnanstvo ni bilo brez posledic za judovsko vero. Daleč od domovine, pod vplivom zaratustrtstva in ob stiku s starim babilonskim izročilom, ki so ga ohranjali številni templji in vplivna duhovščina, se je tudi judovska vera spremenila. Duhovni vidiki so dobili večji poudarek od ritualnih (saj med izgnanstvom niso imeli templja, kjer bi opravljali obrede), duhovščina pa je prevzela vodilno vlogo glede vseh vidikov vere. V tem obdobju je Judovstvo tudi razvilo strogo monoteistično pojmovanje boga in se zaprlo spreobrnitvam: judovstvo je vera le za Jude, medtem ko je iz starejših knjig Stare zaveze znanih veliko primerov, ko so v vero lahko vstopili tudi ne-Judje. Ko se je del pregnane elite iz Babilonije vrnil v Palestino, je s seboj prinesel novo obliko vere in jo vsilil tistim, ki so tam ostali in ohranili stara verovanja. Svečeniki so prevzeli oblast, na novo zgradili drugi tempelj in ga vodili po vzoru babilonskih templjev. V domovino so prinesli aramejščino, ki je postala pogovorni jezik, medtem ko je hebrejščina ostala le jezik svetih tekstov.
Judje, ki so ves čas ostali v domovini, so sprejeli povratnike in se ponudili, da pomagajo pri gradnji templja, kar pa so svečeniki ostro zavrnili. Sčasoma je večina Judov sprejela novo obliko verovanja, razen skupnosti na območju nekdanjega Izraelovega kraljestva. Po zavrnitvi predloga o skupni gradnji templja v Jeruzalemu, so Samarijani zgradili lasten tempelj na sveti gori Garizim blizu današnjega mesta Nablus (Šehem v hebrejščini) na Zahodnem bregu. Po nekaterih arheoloških dokazih naj bi bil ta tempelj celo starejši od judovskega v Jeruzalemu. Med skupnostma se je tako začel razkol, ki se je pozneje poglobil zaradi oboroženih spopadov in diskriminacije, ki jo je vsaka od skupnosti izvajala nad pripadniki druge (npr. Samarijani niso mogli pričati pred judovskimi sodišči). Po judovsko-rimskih vojnah v 1. in 2. stoletju po Kr. so Samarijani s kristjani predstavljali večinsko prebivalstvo v Palestini. V 5. in 6. stoletju po Kr. so se Samarijani večkrat uprli bizantinskim vladarjem, ki so upore krvavo zatrli in porušili tempelj na gori Garizim, samarijansko vero pa prepovedali. Po teh dogodkih si samarijanska skupnost ni več opomogla, čeprav je bila kot eno od »ljudstev knjige« zaščitena pod novimi muslimanskimi oblastmi. Število njenih pripadnikov je od več sto tisoč ali celo milijona padlo bodisi kot posledica preganjanj, bodisi ker se je v teku stoletij večina Samarijanov spreobrnila v islam: Palestinci v okolici Nablusa so tako večinoma potomci spreobrnjenih Samarijanov.
Samarijani zase pravijo, da predstavljajo originalno judovsko vero, kot je bila pred spremembami, ki so jih vanjo vnesli v obdobju babilonskega izgnanstva. Za sveto knjigo priznavajo le Pentatevh (Toro), zavračajo pa vse svete tekste, ki izvirajo iz časa po babilonskem pregnanstvu (npr. Talmud), kot tudi judovske praznike, ki so se pojavili po povratku Judov iz Babilonije, npr. Hanukah. Samarijanski Pentatevh je večinoma enak judovskemu, vendar se razlikuje v tem, da slavi goro Garizim kot sveto goro, kjer je bog ukazal izgradnjo templja njemu na čast. Gora Garizim se pojavi tudi v samarijanski varianti desetih božjih zapovedi in je hkrati kraj, kjer je bog ustvaril Adama, kraj, kjer je pristala Noetova barka, kraj, kjer je Abraham nameraval žrtvovati Izaka, ter kraj, kjer je Mojzes od boga prejel deset božjih zapovedi. Samarijani so ohranili vlogo svečenikov in zavračajo vlogo rabinov v razlagi verskih zadev. Njihov najvišji vodja je veliki svečenik, čigar rod izhaja iz rodu Arona, Mojzesovega brata in prvega judovskega svečenika: nekoč so tudi judovski veliki duhovniki templja v Jeruzalemu izhajali iz Aronovega rodu.
Ob praznovanju svoje Pashe Samarijani na gori Garizim opravijo daritev jagnjet točno tako, kot naj bi se dogajalo tri tisoč let od tega in je opisano v drugi Mojzesovi knjigi. Strogo spoštujejo soboto, ko ne kadijo in ne zapuščajo domače vasi, oblečejo pa se v oblačila, ki naj bi bila enaka tistim iz časov Mojzesovega bega iz Egipta. Ženske morajo ob menstruaciji sedem dni živeti ločeno od preostale družine, po porodu pa traja to obdobje več tednov: v vsem tem času je skrb za hišne zadeve na plečih mož, tako kot tudi v obdobju Pashe. Stroga so tudi pravila glede uživanja hrane: mesa Samarijani ne smejo uživati, če žival ni bila zaklana, kot narekuje Devteronomij. Ko potujejo izven svoje vasi tako ne morejo jesti mesa niti v košer ali halal gostilnah, saj bi morali po pravilih sprednjo desno nogo vsake zaklane živali ponuditi svečeniku, ki ga pač ni moč najti na vsakem vogalu svetovnih velemest…
Samarijanska skupnost je danes maloštevilna, šteje namreč le 750 članov, razdeljenih v štiri družine, ki naj bi izvirale iz rodu Levija, Efraima in Manašeja (slednja sta bila sinova svetopisemskega očaka Jožefa). Približno polovica vseh Samarijanov živi pod skupnim palestinsko-izraelskim nadzorom v vasi na gori Garizim, ki se po samarijansko imenuje al-Loz, po arabsko al-Tor, po hebrejsko pa Kiryat Luza: sem so se Samarijani iz bližnjega Nablusa preselili v času prve intifade. Ostali Samarijani živijo v predmestju Tel Aviva in so izraelski državljani. Ravno zaradi svoje maloštevilnosti skušajo Samarijani ohraniti dobre odnose tako s Palestinci, kot z Izraelci. Vendar pa sta upad števila pripadnikov in zaprtost do tujcev kriva za premajhno gensko raznovrstnost znotraj samarijanske skupnosti. Zaradi porok med krvnimi sorodniki so se med Samarijani pojavile genske bolezni. V preteklosti je prišlo tudi do pomanjkanja žensk, zato se je skupnost za preživetje odločila, da se lahko njeni moški pripadniki poročajo z ne-Samarijankami, če se te spreobrnejo, kar morajo dokazati v šestmesečnem poskusnem obdobju. Več Samarijanov se je tako poročilo z izraelskimi Judinjami in z Judinjami iz vzhodne Evrope. Vsako poroko Samarijanov mora odobriti tudi strokovnjak za genetiko, da bi bilo čim manj možnosti za dedne bolezni. Poroka Samarijanke izven svoje skupnosti je strogo prepovedana: v tem primeru gre verjetno za obrambo pred asimilacijo v islam. Po islamskem pravu so namreč otroci muslimanskega očeta muslimani, tako predstavlja vsaka Samarijanka, ki se poroči z muslimanom, izgubo za samarijansko skupnost. Sodobne genetske preiskave so dokazale, da so Samarijani po moški liniji sorodstveno povezani z izraelskimi Judi, ti dve skupnosti pa naj bi se gensko ločili ravno v času asirskega napada na Izraelovo kraljestvo. Vse kaže, da so ne glede na obrekovanje, ki so ga bili deležni v judovski Stari zavezi, Samarijani res potomci Izraelovih rodov iz severnega kraljestva, s primesmi ljudstev, ki so jih Asirci naselili v Palestini.
Danes sta tako judovski tempelj v Jeruzalemu, kot samarijanski na gori Garizim porušena. Njune ruševine pa še vedno ohranjajo spomin na antagonizem med Izraelovim in Judovim kraljestvom izpred dva tisoč sedemsto let in več.
Vinko Bandelj
Večina Judov živi izven zgodovinske domovine vse od porušitve prvega Salomonovega templja v 6. stoletju pr.n.št.
V času njegovega vladanja ni bilo nobenih nemirov s sosednjimi narodi, zato se je lahko namesto vojski, posvetil gradnji. Kraljestvo je utrdil in mu dal neverjeten blesk, Jeruzalem je povečal, zgradil nove palače in tempelj Jahveju. Imel je ogromne načrte za vse kraljestvo, po mnogih mestih je naredil trdnjave, skladišča in hleve za konje. V času njegovega vladanja so se strašno razbohotile trgovske poti z drugimi deželami. V Tiru je kupoval les, prodajal žito in olje in prekupčeval konje iz Elikije in vozove iz Egipta. Zgradil je mogočno ladjevje, ki so iz Arabije in Azije prenašale zlato in druge kamne. Pospešil je obrt z predelavo železa in bakra, katerega najdišča so bila med Črnim morjem in Arabskim zalivom. Organizacija kraljestva je postala mnogo boljša, saj ga je razdelil v dvanajst okrožij in na čelo vsakega postavil upravitelja. Prav ve tem času se je razvila tudi močna morska trgovina.
Zgradil je znan Salomonov tempelj, ki je bil posvečen Jahvi. Gradil ga je sedem let in pol, toda ko je bil končan je bil čudovit in veličasten. V njega so smeli vstopati le duhovniki in leviti. V najsvetlejšem delu je bila shranjena skrinja zaveze, temna dvorana pa naj bi bila božje prebivališče, vanj je lahko le enkrat letno stopil samo veliki duhovnik.
Vse okoliške dežele so občudovale njegove bogastvo in moč, ter mnogo so hodili poslušati njegovo modrost. Sveto pismo trdi, da njegova modrost izhaja iz tega, ko ga je nekega večera v sanjah obiskal bog in mu dal na izbiro, katero prošnjo naj mu uresniči. Njegova prošnja pa je bila, naj mu da razumno srce, da bo znal razlikovati med dobrim in hudim.
Nekega dne je k njemu prišla tudi kraljica iz Sabe, saj se je želela prepričati o njegovi modrosti. Zastavila mu je vsa vprašanja, ki so jo morila in si ogledala vso palačo. Nato, ko jo je postregel z najboljšimi jedmi in pijačami, mu je priznala, da je kar je slišala o njem, je le polovica vse resnice, saj njegova modrost prekaša vse.
Vendar tudi Salomon ni bil tako zelo popoln. Izkoriščal je svoje ljudstvo, morali so mu plačevati ogromno visoke davke. Zaradi dobrih odnosov z drugimi ljudstvi, se je mnogokrat poročil s tujimi ženskami in prevzel njihove vere. V njegovem času so tudi nastajali prvi svetopisemski spisi.
Zaradi velikih in dragih gradbenih del, je potreba po delavcih bistveno narasla. Več deset tisoč jih je poslal v Labanon, kjer so morali sekati cedre in jih trasportirati. Istočasno je moralo sto tisoč delavcev delati v kamnolomu, ter tako skrbeti za material za gradnje. Vse to je zahtevalo ogromno tlako, prav zaradi tega pa je prišlo do številnih uporov in zarot. Sploh po temu, ko je Salomona nasledil njegov sin Roboam, ki je še poostril delo in življenje v Izraelu. Mnoge starešine so mu svetovale, naj zrahlja in olajša delo njegovega očeta, toda on ni poslušal in jim je zabičal, da bo poslej delo še težje. Sploh pa so Izraelci verjeli, da je kralj služabnik ljudstva in ne ravno obratno.
Tako se je deset rodov odcepilo od Salomona in razglasilo svojo neodvisnost. Za kralja so imeli Jerobema, ki je bil prej Salomonov uradnik.
Po priliki naj bi njega nekega dne srečal prerok Ahija, mu vzel plašč in ga raztrgal v dvanajst delov in mu rekel, da mu bo dal deset rodov, toda dva bo pustil vladarju, zaradi Davida in mesta Jeruzalem. Kajti sedanji vladar ga je zapustil, ni delal po njegovih ukazih in sploh skrenil z božje poti.
Tako sta leta 932 pr. Kr. nastali dve kraljestvi
- Severno – Izrael, glavno mesto Samarija
- Južno kraljestvo – Juda, glavno mesto Jeruzalem.
Severno kraljestvo je obstajalo od leta 932 pr. Kr. Pa do 722. pr. Kr. Čeprav sta bili to le dve stoletji, je bilo življenje v kraljestvu zelo razgibano. Menjalo se je 19 kraljev, od teh je bilo 7 umorjenih, 8 državnih prevratov, ter ogromno vojnih napadov ter dvobojev s kraljestvom Juda, proti Aramejcom in Asircem. Severno kraljestvo se je tudi versko razlikovalo od južnega, tako sta tam na novo nastali dve svetišči v Betelu in Danu. Postavili pa so tudi zlati teleti, ki so jih nato častili. Vpeljali so razna tuje kulture in verovanja, čaščenje Baala (boga rodovitnosti) in Astarke. Častili so malike, zaradi česar so se precej zamerili Bogu, saj v nobenem predmetu ne more biti bog in ga je zato nesmiselno častiti.
Zaradi spretne politike je doživljaj pravi razcvet, toda kljub temu je bilo vedno več revežev, ki so jih osleparili, izkoriščali in prodajali. Bogati so postajali bogatejši in revni revnejši.
Razpad pa je severno kraljestvo doživelo v 8. stoletju pr. Kr.. V 9. stoletju pr. Kr. so Asirci v Mezopotamiji postali velesila in nato 8. stoletju poskušali razširiti svoje ozemlje. Bili so kruti vojaki z odlično vojaško opremo: imeli so bojne vozove, napadalne stolpe in ovne. Po tem, ko so uničili armajske dežele na severu Izraela, je 722 pr. Kr. na vrsto prišlo severno kraljestvo. Obleganje Samarije je potekalo tri leta, toda Asirci se niso vdali. Še naprej so ropali, ubijali in požigali. Del izraelskega prebivalstva je odpeljal v svojo deželo, v Izrael pa poselil tuje narode. Tako se je prebivalstvo pričelo mešati in nastalo je ljudstvo Samarijanov.
V južnem kraljestvu sta ostala le dva roda: Judov in Benjaminov. Judovsko kraljestvo je bilo zato zelo majhna država na robu puščave, ki je bila zelo revnejša od severnega kraljestva. Zaradi uprave in kraljestva, ki sta bila trdnejša in učinkovitejša, niso doživeli groženj od sosednjih narodov. Vse do uničenja ni bilo nobenega državnega udara in imeli so pomemben tempelj v Jeruzalemu. Tudi tu se je dogajalo obilno krivic, ravno tako so z razvojem trgovine nastali premožnejši in revnejši. Oblastniki in sodniki so bili slepi za krivice, ki so se dogajale zelo revnemu prebivalstvu. Mnogo kraljev je bilo krvoločnih, malikovskih, brezbožnih. Toda od časa do časa so za kakšne preobrate poskrbeli preroki. Od 8. st. pr. Kr. Jim je grozila asirska in nato babilonska nevarnost, toda spretno so sklepali zavezništva z Egiptom, Asirijo in Babilonijo, tako da so se izmuznili mnogim napadom.
V šestem stoletju pr. Kr. Je Babilon padel v roke Perzijcem in njihov kralj Kir je za Izraelce postal drugi odrešitelj. Saj je odobril, da se smejo vsi narodi vrniti nazaj na svoja stara ozemlja, tako tudi Judje v Izrael. Dokončno so se vračali vse do petega stoletja pr. Kr., čeprav so nekateri ostali v svoji novi domovini, saj so se tam ustalili in dobili dobre zaposlitve, boljše, kot v časih v Izraelu. Po vrnitvi so Izraelci, takoj pričeli z obnavljanjem templja, ki je bil med obleganjem porušen. Samarijani, ki so verjeli v istega Boga, so jim hoteli pomagati, toda Judje tega niso dovolili, ker njihova vera naj ne bi bila prava. Tako so jih Samarijani ovirali pri delu in gradnja se je tako ustavila za 15 let. Tako so Judeje obupali, toda preroki so jih spodbujali naj nadaljujejo, tako so nekateri res zopet pričeli vztrajati. Samarjani so se zopet pritožili kralju, toda tokrat je popustil in dal dovoljenje Izraelcem, da so dokončali svoj tempelj. Dokončali so ga v začetku šestega stoletja pr. Kr., toda ni bil tako velik, niti tako lep, kot Salomonov.
Toda mesto niti približno ni bilo tako, kot včasih, še vedno so živeli v razvalinah in nihče si ni želel živeti v tako pustemu mestu. Tako so dobro stoletje po ponovnem prehodu, obnovili mestno obzidje in kasneje tudi vse mesto.
Podnebje v Izraelu je zelo raznoliko, pozimi lahko sneži, medtem, ko je kilometer nižje peklenska vročina in s tem tudi obširne puščave. Tudi v Izraelu v nekaterih letih nalivov zacveti puščavo, drugo leto pa zopet vlada suša in revščina. Izrael je tudi precej gorata dežela, sploh sta bili v zgodovini Izraelcev pomembni dve božji gori. ( v Sinji puščavi in Sion v Jeruzalemu.) Izraelske hiše so bile narejene iz mešanice gline in slame- opeka. Kasneje so uporabljali tudi kamen, streha je bila ravna, narejena iz blata in vej. Poleti so na strehah tudi spali, okna so bila majhna in za to prepuščala zelo malo svetlobe, ter tudi toplote. Zato so ves dan gorele oljenke. Tla so bile zbite s trde zemlje. Revnejši so imeli eno prostorske hiše, v enemu kotu so imeli shrambo, v drugem spalnice in spet v tretjem prostor za prehranjevanje.
Bogatejši so imeli več prostorne, večkrat tudi več nadstropne hiše, ki so v notranjosti imele svoje dvorišče. Izraelci so imeli dva glavna obroka, opoldne in ob sončnem zahodu, zjutraj pa so pojedli le manjši kos kruha in olive. Hrano so sestavljala preprosta živila: leča, bob, praženo žitno zrnje, mlečni izdelki in meso na žaru, vse pa so jedli iz iste sklede. Velik delež je dodalo tudi sadje in sveža zelenjava. Bogatejši pa so prirejali prave gostije in popivanja, kar je vzbudilo ne odobravanje bogov. Pomembna je bila tudi sol, tako v prehrani, kot v obdelavi živil in družbenih odnosih. Oblačila so bila iz ovčje ali kozje dlake, bogatejši pa so jih imeli iz svile in platna. Za Izraelce pa je bila posebno znana barva škrlata. Zanih je bila sobota praznik, ravno tako, kot za nas nedelja. Trajala je od petka zvečer, pa do sobote zvečer, to je bil čas, ko se ni smelo nič početi. Oblekli so se v svoje najboljša oblačila, skupaj z družino uživali najboljšo hrano in praznovali, ter molili.
Učenjaki so se ta dan zbirali v sinagogi, kjer so preučevali biblijo.
V Izraelu je živelo nekaj tisoč ljudi, od katerih je velika večina delala v službi ali pri oskrbovanju templja. Ob praznikih ( pasha, žetev), pa je v mesto prišlo več deset tisoč romarjev.
Izrael pomeni » naj se Bog bori, naj Bog zmaga«.
Sodniki so bili možje, ki so pred prvim kraljem vodili in osvobajali ljudstvo iz rok sovražnikov. V zgodovini je bila med sodniki tudi ena ženska.
Kralji so bili z razliko od drugih držav tukaj obravnavani, kot navadni ljudje, bogovi služabniki, ki so morali služiti ljudstvu in ne bogovi, kot drugje.
Preroki so bili verniki, ki so v božjem imenu govorili svojemu ljudstvu, kadar je zašlo na kriva pota ali izgubilo pogum. Prihajali so iz vseh slojev: kmetov, veleposlanikov, duhovnikov, navadnih delavcev.
Duhovniki so se razvili skupaj z zgodovino Izraela.V družini je imel oče duhovniške naloge, saj je skrbel za povezavo družine z Bogom. Duhovniki in Leviti, so skrbeli za svetišča in duhovno življenje v mestu. Duhovništvo je bilo dedno, ko je bil sin polnoleten, je prejel duhovniško posvečenje. Tiste čase, ko ni bilo kralja, so imeli vlogo voditelja, ko pa je zavladal ustava, so izgubili to funkcijo. V letu 70, ko so porušili svetišče, pa niso imeli praktično nobene vloge več.
Zakon je bil v Izraelu tako rekoč obvezen, nihče ni ostal neporočen, saj je bog velel da je zakon med možem in ženo nekaj pomembnega in božjega. Pogosta je bila poligamija ( en mož, več žena ), kasneje pa se je uveljavila monogamija ( ena žena). Poročali so se že s 12. in 13. leti. Starši so se v večini primerov že v naprej dogovorili v poroko, mož pa je pri poroki postal gospodar in žena gospodarjeva lastnina. Poroka je bila navadno leto dni po zaroki in je trajala en teden ali celo dva.
Čeprav je ženska v svetemu pismu veljala za enakovrednega moškemu, v življenju ni bilo tako. Ženska ni mogla zaprositi za ločitev, med tem, ko jo je lahko mož vsak trenutek zavrgel in sam odločal za družino. Prav tako je ženski, ki ni mogla imeti otroka, rodila otroka služabnica in nato ga je ženska priznala za svojega.
Otrokovo rojstvo je potekalo podobno, kot danes. Vsak je dobil ime, ki je točno nekaj pomenila. Osmi dano rojstvu dečkov je sledilo obrezovanje, to naj bi bilo znamenje pripadnosti božjemu ljudstvu.
Sužnjev v Izraelu ni bilo veliko in še s temi so ravnali zelo lepo, saj so se spominjali svojega suženjstva v Egiptu. Po šestih letih so bili osvobojeni, razen če so sami hoteli ostati, so lahko ostali. Sužnji pa so postali ob tatvinah ali če niso odplačali svojih dolgov.
Stari, kralju Davidu pripisani psalm je torej dandanes še enako živ kakor v pradavnih èasih: ” Prosite miru za Jeruzalem!
Naj bodo varni vsi, ki te ljubijo!
Mir bodi za tvojim obzidjem!
Blaginja v tvojih palačah! “