Kako je cerkev rasla?
Pisma
To so najstarejši krščanski dokumenti, napisani približno 30 let po Jezusovi smrti. Večino je napisal prvotno zelo pravoveren Jud z imenom Savel. Svoje ime je spremenil v Pavel po pretresljivi spreobrnitvi, ko je začasno oslepel, ker je imel videnje vstalega Kristusa. Pavel je potoval po vsem Rimskem cesarstvu, pripovedoval nejudom o Jezusu in ustanavljal krščanske skupnosti, ki so se imenovale Cerkve. V svojih pismih daje nasvete prvim kristjanom in jih spodbuja.
Evangeliji
Evangelije so napisali 70 do 150 let po Jezusovi smrti štirje evangelisti: Matej, Marko, Luka in Janez. Evangelist pomeni glasnika vesele novice. V vsakem evangeliju so opisani Jezusovo življenje, njegov nauk, smrt in vstajenje s ” stališča pisca. Napisani so z namenom, da bi spreobračali v krščansko vero.
Preganjanje
Rimski oblastniki so preganjali kristjane in jude ter jih obtoževali za svoje lastne politične neuspehe. Rimski cesar Neron je leta 70 ukazal porušiti Jeruzalem, da bi se cesarstvo znebilo kristjanov in judov.
Konstantin
Rimski cesar Konstantin se je leta 313 spreobrnil v krščansko vero. Na kraju starega grškega mesta Bizanc je ustanovil mesto Konstantinopel in uzakonil krščanstvo. Leta 325 je sklical koncil v Nikeji, kjer so sestavili dokončno utemeljitev krščanske vere. Od takrat je bila to priznana pravoverna oblika krščanstva. To je bila nikejska veroizpoved in je vsebovala nauk o Sv. Trojici, kar pomeni troedinost Boga: Bog Oče (stvarnik sveta), Bog Sin (Jezus) in Sveti Duh (stalna božja navzočnost v svetu). To je še vednc osrednji krščanski nauk.
Razkol med Vzhodom in Zahodom
V 5. in 6. st. se je Rimsko cesarstvo razdelilo na dva dela. Konstantinopel je postal središče vzhodnega ali bizantinskega cesarstva, Rim pa zahodnega cesarstva. Leta 1054 je prišlo do spora med poglavarjem Cerkve v Konstantinoplu (patriarhom) in poglavarjem Cerkve v Rimu (papežem). To je pripeljalo med obema Cerkvama do razkola, imenovanega shizma. Zahodna Cerkev je pozneje postala znana kot rimskokatoliška (katoliška pomeni vesoljna). Vzhodna Cerkev je postala zn.ana kot ortodoksna (pravoslavna). Pozneje se je razvilo nekaj manjših razlik v verovanju in obredih obeh Cerkev in te obstajajo še danes.
Reformacija
Naslednja velika delitev krščanstva je bila v 16. st. Nova reformirana Cerkev, znana kot protestantska, je nastala iz ugovorov ljudi, kot sta bila Martin Luter in Jean Kalvin. Obsojala sta nekatere dejavnosti katoliške Cerkve, ki je po njunem mnenju postala preveč razsipna, vplivna in podkupljiva.
Martin Luter
Leta 1517 je Nemec Martin Luter napadel avtoriteto papeža in cerkvenih veljakov. Še posebej je obsojal prodajanje odpustkov. Cerkev je namreč pobirala denar od ljudi in jim v nadomestilo obljubljala, da ne bodo po smrti kaznovani za svoje grehe. Luter je Biblijo prevedel v nemščino. Do tedaj so jo brali v latinščini, ki je preprosti ljudje niso razumeli. Kmalu so jo prevedli tudi v druge jezike. Luter je menil, da sta nauk Biblije in posameznikova osebna vera v Kristusa bolj pomembna kot cerkveni obredi.
Jean Kalvin
Francoz Jean Kalvin je s svojo organizacijo Cerkve dokončno oblikoval protestantizem. Kalvin se je strinjal z Lutrovimi nauki, vendar je verjel v predestinacijo. (vnaprejšnja usoda), t.j. nazor, da ima Bog pripravljen načrt za vsakogar, ki vključuje zveličanje ali pogubljenje.
Protireformacija
Protireformacija se imenuje gibanje za prenovo katoliške Cerkve. Nastala je kot odgovor na protestantsko reformacijo. Mnogo Evropejcev se je vrnilo v katoliško vero, vendar je na splošno Evropa ostala razdeljena na protestantski sever in katoliški jug. Med katoličani in protestanti je vladalo sovraštvo; protestante so preganjali v katoliških deželah, katoličani pa so doživljali enako usodo v protestantskih.
Anglikanska cerkev
Leta 1529 se je angleški kralj Henrik VIII. uprl najvišji avtoriteti papeža in se oklical za vrhovnega poglavarja Cerkve v Angliji. Pod vlado Henrikovega sina Edvarda VI. je Anglija postala protestantska dežela in mnogo katoličanov je bilo ubitih. Henrikova hči Marija I. je v deželi ponovno vzpostavila katolicizem, med njeno vladavino pa je bilo ubitih veliko protestantov. Kraljica Elizabeta I., ki je vladala od 1558 do 1603, je ustanovila anglikansko Cerkev, ki je bila srednja pot med katoliško in protestantsko. Danes najdemo v mnogih deželah sveta dve veji anglikanske Cerkve t.j. anglikansko in episkopalno. Pripadniki, ki se ravnajo bolj po katoliškem izročilu, so znani kot “visoka Cerkev”, tisti, ki se ravnajo po protestantskem, so znani kot “nizka Cerkev”.
Duhovniki in škofje
V katoliških, anglikanskih in pravoslavnih cerkvah bogoslužje običajno opravljajo duhovniki. Dolga nagubana duhovniška oblačila so prevzeli po oblačilih iz časov Rimskega cesarstva, ki je bilo zibelka krščanstva. Trd bel ovratnik je mogoče posnemanje ovratnic, ki so jih nosili sužnji, in naj bi pomenil, da je duhovnik božji služabnik. Najvišji dostojanstvenik stolnice in škofije je škof, ki nosi pastirsko palico, podobno palici pastirjev. Spominjala naj bi ga na njegovo dolžnost, t.j. skrb za njegove ovce, t.j. vernike v škofiji. Škofovsko pokrivalo se imenuje mitra
Krščanstvo[uredi | uredi kodo]
Krščanska vera je daleč najmočnejša izmed religij, prisotnih v Evropi. Razdeljena je v tri glavne skupine. Rimokatoliška cerkev ima največ pripadnikov in je prisotna zlasti v Romansko govorečih deželah (Italija, Španija, Francija, Portugalska), na Irskem ter na Poljskem, Češkem, Slovaškem in na Madžarskem. Protestantska in pravoslavna vera sta razdeljeni na številne manjše enote, izmed katerih so pomembnejše:
- Pravoslavna cerkev:
- Ekumenski Patriarhat Konstantinopla
- Albanska pravoslavna Cerkev
- Bolgarska pravoslavna Cerkev
- Grška pravoslavna Cerkev
- Pravoslavna cerkev Cipra
- Romunska pravoslavna Cerkev
- Ruska pravoslavna Cerkev
- Srbska pravoslavna Cerkev
- Protestantizem (enote cerkev se delijo na posamezne države, v osnovi pa ločimo štiri glavne oblike protestantizma):
- Luteranizem
- Anglikanizem
- Kalvinizem / Prezbiterijci
- Anabaptizem in Baptizem
Protestantskih gibanj je veliko, med temi so dokaj razširjene Jehovove priče.
Širjenje katolištva danes
Poglavitni vzrok, da je Benedikt XVI. že drugič obiskal Afriko in da jo je njegov predhodnik Janez Pavel II. obiskal kar štirinajstkrat, je, da se krščanstvo in znotraj njega katolištvo najhitreje širita prav na tej celini, medtem ko se število njunih pripadnikov v Evropi zmanjšuje. V Afriki je bilo leta 1900 devet milijonov kristjanov, sto let pozneje pa že 360 milijonov, od tega 130 milijonov katoličanov.
Prihodnost krščanstva je na globalnem jugu, trdi ameriški univerzitetni profesor, zgodovinar in religiolog, Philip Jenkins v knjigi Novi krščanski svet (založba KUD Logos); ta premik povezuje s tamkajšnjim naraščanjem prebivalstva.
Trditev je na prvi pogled presenetljiva, glede na to, da je bila v zadnjih petih stoletjih zgodovina krščanstva neločljivo povezana z Evropo in čezmorskimi civilizacijami, izvirajočimi iz Evrope, predvsem iz ZDA. Zato je v naših predstavah krščanstvo religija Zahoda, čeprav se je porajalo na Bližnjem vzhodu in je bilo v prvem tisočletju močnejše v Aziji in severni Afriki kot v Evropi, ki je postala njegova domovina šele po letu 1400.
Resda je od dveh milijard kristjanov na svetu teh še vedno največ – 560 milijonov – v Evropi, vendar je tesno za njo Latinska Amerika s 480 milijoni; sledi Afrika s 360 milijoni. Glede na to, da je v Afriki največja rast prebivalstva, naj bi leta 2025 od 2,6 milijarde kristjanov na svetu 633 milijonov teh živelo v Afriki, približno toliko tudi v Latinski Ameriki, Evropa pa naj bi bila šele tretja krščanska celina s 555 milijoni kristjanov.
Danes:
Na Zemlji živi 7,5 miljrad ljudi.
v katoliško Cerkev spada milijarda in dvesto milijonov ljudi. Od milijarde in dvesto milijonov je dobrih štiristo tisoč škofov in duhovnikov, vsi drugi so laiki.
Muslimanov je po novem izračunu zdaj 19,2 odstotka (1,24 milijarde), medtem ko je pripadnikov katoliške vere 17,4 odstotka (1,13 milijarde).
Krščanstvo še vedno trdno
A krščanstvo je bolj razširjeno od muslimanstva. “Če se računa število kristjanov različnih veroizpovedi – katoličanov, pravoslavcev, anglikancev, protestantov, ta odstotek predstavlja 33 odstotkov svetovne populacijePojasnil je, da je porast števila prebivalstva muslimanske veroizpovedi posledica večjega števila otrok v muslimanskih družinah v primerjavi z manjšim številom potomcev v katoliških družinah.
Katoličani so najštevilčnejši v Latinski Ameriki in predstavljajo polovico celotnega prebivalstva Severne in Južne Amerike, katoliška populacija po svetu pa tudi sicer naj ne bi kazala znakov upadanja. Iz Vatikana poročajo, da je od leta 2005 do leta 2006 katoliška populacija narasla za 1,4 odstotka, na 1,13 milijarde.
Strokovnjaki raziskovalnega centra Pew v Washingtonu so šest let zbirali podatke o veroizpovedih prebivalcev v 234 državah in regijah sveta. Na podlagi analize zbranih podatkov so sestavili poročilo, ki napoveduje usodo petih trenutno največjih verstev sveta: krščanstva, islama, budizma, hinduizma in judovstva.
Skoraj 2,26 milijarde oziroma tretjina Zemljanov se danes izreka za eno izmed vej krščanske veroizpovedi. Tako je krščanstvo najbolj razširjena religija na svetu; pred islamom, ki združuje 1,57 milijarde vernikov in hinduizmom z 900 milijoni vernikov po svetu. A kot kaže ne bo ostalo pri tem. Glede na predvidevanja ameriških raziskovalcev naj bi leta 2070 prvič v zgodovini število muslimanov preseglo število kristjanov.
Verska pripadnost slovenskih državljanov po popisih prebivalstva 1991 in 2002.[3]
| Vera | 1991 (%) | 2002 (%) |
| Katoliška | 71.6 | 57.8 |
| Evangeličanska | 0.7 | 0.8 |
| Druga protestantska | 0.1 | 0.1 |
| Pravoslavna | 2.4 | 2.3 |
| Druga krščanska | 0.1 | 0.1 |
| Islam | 1.5 | 2.4 |
| Judovska | 0.0 | 0.0 |
| Orientalska | 0.0 | 0.1 |
| Druge religije | 0.0 | 0.0 |
| Vernik, a ne pripada nobeni veroizpovedi | 0.2 | 3.5 |
| Ne veruje, ateist | 0.4 | 10.1 |
| Ne želi odgovarjati | 4.2 | 15.7 |
| Neznano | 14.6 | 7.1 |
Po raziskavi Slovensko Javno mnenje 1992 je samo 20 % Slovencev verjelo v »osebnega boga« (nadaljnjih 39 % je reklo, da verjamejo v »boga kot eteričnega duha« ali »boga kot življenjsko silo«).
Leta 1997:
- 24 % slovenske populacije je verjelo v boga brez vsakega dvoma;
- 29 % odraslih državljanov je verjelo v »Vstajenje«;
- 37.5 % Slovencev je verjelo v nebesa, in 24 % v pekel.
Okoli polovica respondentov (51 %) je izjavila, da so verni na svoj lasten osebni način; samo 18 % jih je zatrdilo, da so verni v skladu z naukom Cerkve.
Delež anketirancev v EU, ki je pozitivno odgovorila na vprašanje: »Ali verjamete v boga?« (Eurobarometer 2005)
Na podlagi teh podatkov je Niko Toš[1] pokazal (s široko analizo 15 spremenljivk, ki merijo tri dimenzije religioznosti: ortodoksnost, verovanje v boga in verovanje v posmrtno življenje), da:
- okoli 1/5 (19 %) slovenskih repondentov prakticira cerkveno religioznost,
- 1/5 (21 %) prakctira avtonomno religioznost,
- 3/5 (60 %) ni vernih.
Primerjava analiz sedmih vzhodno in srednje evropskih držav pokaže, da je Slovenija (skupaj s Češko in Madžarsko) na spodnjem koncu lestvice religioznosti, s Poljsko in Hrvaško na zgornjem koncu. Raziskave kažejo da se delež število vernikov še manjša (ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu).[1]