križarske vojne

Križarske vojne
Krížarske vôjne so imele predvsem versko ozadje, kasneje pa tudi ekonomsko in politično. Vodili so jih papeži in vladarji krščanske e proti svojim zunanjim sovražnikom, pretežno muslimanom.  Križarske vojne so dejansko temeljile na Stari zavezi, ker je Mojzes v božjem imenu zapovedal, da je treba poklati vse krivoverce, ne samo moške, temveč  tudi ženske, otroke in celo živali. Danes se zdi skoraj nedopustno, da so papeži po križarski prisegi delili odvezo kazni za pretekle grehe (odpustke).
11 V Novi zavezi pa je Kristus vse to prepovedal, zato se smatra, da so bile križarske vojne škodljive in nepotrebne. Ostale so nekakšen madež na rimskokatoliški cerkvi. Bilo jih je kar devet, ki so se zvrstile skozi 300 let pohodov in krvavega klanja. Zato jih predstavljam kakor so se zvrstile: Prvo križarsko vojno (1095–1099) je vodil papež Urban II. s ciljem, da premaga muslimane in zavzame Jeruzalem in Sveto deželo. Vojna se je končala uspešno, saj so križarji v Siriji in Palestini ustanovili štiri »križarske« države. Drugo križarsko vojno (1145–1149) je vodil papež Evgen III, ker je propadla ena od križarskih držav, vendar se končala neuspešno. Tretja križarska vojna (1189–1192) se je začela zaradi padca Jeruzalema. Križarsko vojsko sta vodila angleški kralj Henrik II. in francoski kralj Filip II. Ker pa je Henrik umrl, je na njegovo mesto stopil Rihard I., pridružil pa se mu je rimski cesar Friderik I. Zaradi razprtij so se nazadnje vse tri vojske vrnile domov. Četrta križarska vojna (1202–1204) ni imela za cilj osvoboditev Svete dežele, temveč ropanje Egipta in drugih dežel ob Jadranskem mor ju. Peto križarsko vojno (1217–1221) je najprej vodil papež Inocent III, zatem pa Honorij III, vendar Jeruzalem ni bil osvojen. Zaradi poplav in izgubljene bitke na morju je bil sklenjen mir z muslimani. Šesto križarsko vojno (1228–1229) je brez sodelovanja Vatikana vodil Fridrik II. in dosegel velik uspeh: osvojil je vsa tri sveta mesta Jeruzalem, Betlehem in Nazaret. Sedmo križarsko vojno (1248–1254) je vodil Ludvik IX s ciljem zavzeti Egipt, vendar brez uspeha. Osmo križarsko vojno (1270) je ponovno vodil Ludvik IX s ciljem pomagati Siriji, vendar se je usmeril proti Tuniziji, kjer je umrl, pa se je vojska vrnila. Deveto križarsko vojno (1272 – 1291) je vodil bodoči angleški kralj Edvard I. in sklenil premirje z muslimani, ki so pozneje še osvojili Tripoli in Akon. Tako so dokončno pregnali kristjane iz Svete dežele. Pater Bruno seveda ne odobrava križarskih vojn, saj niso bile v Kristusovem duhu! Celo ga čudi, da je bil sv. Bernard, ki je pripravil dve križarski vojni, proglašen za svetnika, škof Peter, ki pa je nasprotov

Ta vnos je bil objavljen v KATEHEZA STARŠI. Zaznamek za trajno povezavo.