HVALNICE IN VEČERNICE

Hvalnice in večernice
»Hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev, ki sta po častivrednem izročilu celotne Cerkve dva tečaja dnevnih molitev, naj veljata za glavni uri in naj se v tem duhu molita« (2 Vat B 89 a; prim B 100).
Hvalnice so namenjene posvetitvi jutranjega časa in so tudi tako urejene. To jasno razodevajo njihove sestavine. Zelo dobro je jutranji značaj hvalnic opisal sv. Bazilij Veliki: »Z jutranjo hvalo naj bi Bogu posvetili prve vzgibe svojega duha in srca; naj bi za nič drugega ne skrbeli, ne da bi nas prej razveselila misel na Boga, kakor je pisano: ,Ko se spomnim Boga, se razveselim’ (Ps 76, 4, vulgata), in se ne bi lotili nobenega dela, preden ne bi
opravili tistega, ki je opisano: ,Tebe bom molil, Gospod; zarana slišiš moj glas, zjutraj se vstopim predte in čakam pripravljen’« (Ps 5, 4-5)
Ta ura, ki jo opravljamo v času, ko se znova vrne luč dneva, nas spominja tudi vstajenja Gospoda Jezusa, saj je on prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jan 1, 9) in »sonce pravice« (Mal 4, 2), »vzhajajoči z višave« (Lk 1, 78). Zato je lahko razumljiv opomin sv. Ciprijana: »Zjutraj je treba moliti, da z jutranjo molitvijo počastimo Gospodovo vstajenje«
Večernice obhajamo, ko se bliža večer in se je dan že nagnil, da »opravimo zahvalo za vse, kar smo prejeli ali smo prav naredili.” Z molitvijo, ki jo opravimo »kakor kadilo pred Gospodovim obličjem« in v kateri »dviganje naših rok« postane »večerna daritev« (prim. Ps 140, 2), obhajamo tudi spomin odrešenja. »Na še bolj svet način se tega spomnimo, če mislimo tudi na tisto pravo večerno daritev, ki jo je zvečer Odrešenik Gospod izročil apostolom, ko so obhajali večerjo in je bil to začetek presvetih skrivnosti Cerkve, ali če mislimo na tisto večerno daritev, ki jo je isti Odrešenik naslednji dan, to je ob dopolnitvi časov, s povzdignjenimi rokami opravil Očetu za odrešenje vsega sveta.« Da bi upanje usmerili k luči, ki ne pozna zatona, »molimo in prosimo, naj se nam luč vrne, prosimo, naj pride Kristus, ki nam bo dal milost večne luči. V tej uri se zdruţujemo z vzhodnimi Cerkvami, ki molijo: »O vesela luč svete slave večnega nebeškega Očeta, poveličani Jezus Kristus; ko smo prišli do sončnega zahoda in vidimo večerno luč, prepevamo Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu …«
Zato si je treba za hvalnice in večernice zelo prizadevati, ker sta molitvi krščanskega občestva. Njuno javno ali občestveno obhajanje je treba pospeševati zlasti pri tistih, ki ţivijo skupno ţivljenje. Molitev teh dveh ur pa je treba priporočati tudi posameznim vernikom, ki se ne morejo udeleževati skupnega opravila.
 Hvalnice in večernice začenjamo z uvodnim vzklikom: »O Bog, pridi mi na pomoč, Gospod, hiti mi pomagat«, za tem »Slava Očetu« in »Kakor je bilo« ter »Aleluja« (ki jo v postnem času izpuščamo). (HV 5).
 Kateri teden je, določimo tako, da številko nedelje med letom delite s 4, nedeljivi ostanek pa pove teden.
 Takoj nato je ustrezna pesem. Pesem ima namen, da daje nekakšno svojsko barvo vsaki molitveni uri ali prazniku; zlasti. pri opravilu z ljudstvom naj bo peta, da omogoči laţji in bolj vesel začetek molitve.
 Po pesmi so psalmi. V skladu z izročilom Cerkve je v hvalnicah: en jutranji psalm, slavospev iz stare zaveze in še drugi hvalni psalm.
 Pri večernicah sta dva psalma ali dva odlomka daljšega psalma, ki se prilegata značaju te molitvene ure in opravilu z ljudstvom, in slavospev iz pisem apostolov ali iz Razodetja.
 Po psalmih je kratko ali daljše berilo. Knjiţica HV ni ves brevir. Zato predlagamo, da v svetih časih (advent, boţič, post, velika noč) vključno od berila naprej uporabite molitve, ki so pripravljene za najbliţjo nedeljo tistega liturgičnega časa.
 Kratko berilo se ozira na vsebino dneva, časa ali praznika. Brati in poslušati ga je treba kot pravo oznanilo Boţje besede, ki nam prepričljivo predloţi kak svet izrek in nam pomaga k razumevanju kratkega besedila, ki ga sicer manj opazimo pri zaporednem branju Svetega pisma.
 Kratko berilo je drugačno za vsak dan psalmičnega kroga.
 Po ţelji, in to zlasti pri molitvi z ljudstvom, lahko izberemo daljše svetopisemsko berilo ali iz ure bogosluţnega branja ali izmed mašnih beril, zlasti tistih, ki jih iz kakega vzroka ni bilo mogoče brati pri maši. Ni pa ovire, da ne bi izbrali kakšno drugo primerno berilo.
 Pri molitvi z ljudstvom lahko, če je primerno, dodamo kratko pridigo, da razloţimo pravkar opravljeno branje. Lahko pa (v zaključenih skupinah) dodamo kratka osebna razmišljanja ob Boţji besedi.
 Po berilu ali po pridigi lahko, če je primerno, ostanemo nekaj časa v sveti tihoti.
 Na Boţjo besedo odgovorimo s spevom, z odpevom, ali s kratkim odpevom, ki pa lahko odpade, če je bolj primerno.
 Nato na slovesen način opravimo evangeljski slavospev z ustreznim odpevom. V hvalnicah je to Zaharijev spev »Hvaljen Gospoda, v večernicah pa Marijin spev »Moja duša. Ta dva slavospeva izraţata hvalo in zahvalo za odrešenje, kakor pričuje starodavna in ljudska raba rimske Cerkve. Odpev za oba slavospeva je izbran glede na značaj dneva, časa ali praznika. Med tema hvalnicama stojimo.
 Po slavospevu v hvalnicah molimo prošnje, da bi dan in delo posvetili Gospodu, v večernicah pa priprošnje. Tu je moţnost, da tudi sami dodamo, kar ţelimo izročiti Gospodu.
 Po teh prošnjah ali priprošnjah vsi skupaj (pojoč) molimo »Očenaš«.
 Po Očenašu je takoj sklepna prošnja, ki jo ob navadnih delavnikih vzamemo iz psalterja (ob koncu prošenj), ob drugih dnevih pa je posebna.
 Če opravilo vodi duhovnik ali diakon, na koncu odslovi ljudstvo s pozdravom »Gospod z vami« in z blagoslovom, kakor pri maši. Potem pa je odslovitev z voščilom: »Pojdite v miru« in odgovorom: »Bogu hvala«. V drugih primerih pa opravilo sklenemo z besedami »Gospod nas blagoslovi . . .« (HV 6)
Za pesem lahko uporabi napev. Najbolj znani melodiji sta: Kraljica venca roţnega in Glasovi angelski z višin. Skupina je razdeljena v dve manjši skupini, dva kora, ki izmenjaje molita. Pri pesmi vsak eno kitico, pri psalmih pa vsak eno vrstico, ki je ponavadi na sredi označena z zvezdico (pavza). Psalme je mogoče peti po napevih (priloga), tako da vsak prebere eno vrstico eno kitico, da se med posameznimi kiticami ponavlja odpev (lahko tudi kakšen taizeiski kanon). Lahko je molitev v tišini in po določnem času vsak prebere vrstico, ki mu je všeč, ki mu nekja pomeni… Določiti je treba bralca berila, ki napove od kod je vzeto berilo in zaključi branje z vzklikom boţja beseda. Prav tako je potrebno naprej določiti kod začenja spev z odpevom in kdo evangeljski slavospev z odpevom. Voditelj začenja prošnje. Nato lahko berejo udeleţenci molitve posamezne prošnje. Zaţeleno je, da dodajo svoje, ko se končajo predlagane. Za sklep prošenj zmolijo/zapojejo Očenaš. Sklepno prošnjo pa tako kot uvodni kriţ, uvod v prošnje, Očenaš in sklepni blagoslov moli voditelj molitve.
Dobro je, da si vzamete dovolj časa za pripravo molitve, razlago posameznih delov, določite molivce, zvadite kakšen napev, lahko naredite vajo za vstop v molitveni prostor, razporejanje na mesta, tisti ki začenja molitve (antifone) lahko vstane,…